Jedro

V konkretnem primeru gre za vprašanje ali je vozilo, ki ga je pridobila tožeča stranka, novo in je predmet obdavčitve z DDV ali se šteje za rabljeno in pridobitev tega vozila ni predmet obdavčitve. Po prvi alineji tretjega odstavka 3. člena ZDDV-1 se kopensko motorno vozilo šteje za novo, če je bilo dobavljeno pred potekom šestih mesecev po datumu, ko je bilo prvič dano v uporabo, po drugi alineji pa, če z njim ni bilo prevoženih več kot 6000 kilometrov.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ tožeči stranki odmeril davek na dodano vrednost (DDV) v znesku 4.454,83 EUR z izpolnitvenim rokom 30 dni od dneva vročitve odločbe. Tožnik je davčnemu organu predložil prijavo pridobitve prevoznega sredstva VOLVO S 80 iz Zvezne republike Nemčije in priložil račun z dne 21. 2. 2007. Davčni organ je na podlagi podatkov o prevoznem sredstvu (razvidnih iz računa, prometne in obrazca - pridobitev IMV) ugotovil, da gre za novo prevozno sredstvo po tretjem odstavku 3. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 117/06 – v nadaljevanju ZDDV-1), pridobljeno iz druge države članice Evropske unije, in odmeril DDV. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se davčni organ sklicuje tudi na prvi odstavek 34. člena ter na 5. točko prvega odstavka 76. člena ZDDV-1. Davčno osnovo pa je ugotovil na podlagi točke a) petega odstavka 36. člena ZDDV-1 in na podlagi prvega odstavka 37. člena ZDDV-1, ter 20 % davčno stopnjo na podlagi prvega odstavka 40. člena in prvega odstavka 41. člena ZDDV-1. Pritožbeni organ je pritožbo zavrnil kot neutemeljeno. Pravilnost odločitve, da gre za novo vozilo, je enako kot prvostopni organ oprl na kriterije iz tretjega odstavka 3. člena ZDDV-1. Ker odločitev prvostopnega organa temelji na podatkih, ki jih je tožnik dal sam, je pritožbeni organ ocenil, da tudi pomanjkljiva obrazložitev prvostopenjske odločbe ni takšna kršitev, zaradi katere bi bilo treba odločbo odpraviti. Tako je tudi pritožbeni organ pritrdil ugotovitvi, da je v obravnavanem primeru vozilo treba obravnavati kot novo, saj je bilo vozilo prvič registrirano za cestno uporabo dne 18. 9. 2006, kar je razvidno iz nemškega prometnega dovoljenja, ki ga je predložil tožnik sam. Ker je bilo vozilo prvič dano v uporabo 18. 9. 2006, po ugotovitvi pritožbenega organa od tega dne do dneva pridobitve vozila, tj. do 21. 2. 2007, ni preteklo 6 mesecev.

Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Izpodbijana odločitev naj bi bila napačna, ker naj bi temeljila na napačni razlagi tretjega odstavka 3. člena ZDDV-1. Meni, da se po navedeni določbi vozilo šteje za novo, če sta izpolnjena oba pogoja iz navedene določbe ZDDV-1 (število prevoženih kilometrov manjše od 6000 in manj kot šest mesecev od datuma, ko je bilo vozilo prvič dano v uporabo) kumulativno. Pri tem se sklicuje tudi na peti odstavek 23. člena Pravilnika o izvajanju davka na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 141/06 in nasl. - v nadaljevanju PZDDV), ki določa pogoje, ki morajo biti izpolnjeni kumulativno, da se vozilo šteje za rabljeno. Navaja, da je okoliščino, da je bilo vozilo dano v uporabo 18. 9. 2006, ugotovil šele organ druge stopnje, in trdi, da ne prvostopenjski ne pritožbeni organ nista ugotovila „kilometraže“ avtomobila. V zvezi s tem navaja, da je imelo vozilo dne 21. 2. 2007 prevoženih 14.550 km, torej več, kot zahteva tretji odstavek 3. člena ZDDV-1 za opredelitev novega vozila.

Pritožbeni organ naj bi storil absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ker naj bi v obrazložitvi izrecno opozoril na kumulativnost izpolnjevanja pogojev iz tretjega odstavka 3. člena ZDDV-1, svojo odločitev pa je nato oprl le na čas oddaje vozila v uporabo. Zato tožeča stranka meni, da odločitev pritožbenega organa ne vsebuje razlogov, zaradi katerih pritožbi ni bilo mogoče ugoditi (6. točka prvega odstavka 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 80/99 in nasl. - v nadaljevanju ZUP). Poleg tega je po mnenju tožeče stranke odločba pritožbenega organ tudi v nasprotju sama s seboj, in je ni mogoče preizkusiti.

Tožeča stranka sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo prvostopnega organa v zvezi z odločbo pritožbenega organa odpravi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in pojasnjuje, da je iz besedila tretjega odstavka 3. člena ZDDV-1 jasno razvidno, da je vozilo novo, če je izpolnjen eden izmed navedenih pogojev in da je izpodbijana odločitev pravilna, ne glede na to, da je pritožbeni organ zapisal napačno trditev o kumulativnem izpolnjevanju pogojev. To naj bi izhajalo tudi iz drugih razlogov, navedenih v obrazložitvi odločbe pritožbenega organa. Sklicuje se tudi na komentar ZDDV-1. S tem, ko je saniral nepopolno obrazložitev prvostopnega organa, naj pritožbeni organ ne bi kršil pravil postopka, niti ni tožeče stranke prikrajšal za kakšno njeno pravico ali pravno korist. V zvezi s tem se sklicuje na prvi odstavek 251. člena ZUP.

Tožeča stranka v odgovoru na odgovor tožene stranke opozarja na vprašanje pravočasnosti odgovora tožene stranke. Meni, da je stališče tožene stranke, da ne gre za kršitev pravil postopka, napačno, saj naj bi bila drugostopenjska odločba sama s seboj v nasprotju in naj je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Sklicevanje na 251. člen ZUP naj bi bilo napačno, ker se je opredelila le do enega pogoja, drugega pa sploh ni ugotavljala, čeprav je zahtevala izpolnitev tudi drugega pogoja.

Tožena stranka v zvezi z vprašanjem pravočasnosti svojega odgovora pojasnjuje, da je tožbo prejela 17. 8. 2009, odgovor na tožbo pa je poslala sodišču 14. 9.2009, torej v roku 30 dni, ki ga je postavilo sodišče. Vztraja pri stališčih, ki so razvidna iz odločbe in odgovora na tožbo.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za vprašanje, ali je vozilo, ki ga je pridobila tožeča stranka, novo in je predmet obdavčitve z DDV ali se šteje za rabljeno in pridobitev tega vozila ni predmet obdavčitve.

Po 2. b) točki prvega odstavka 3. člena ZDDV-1 so predmet obdavčitve pridobitve novih prevoznih sredstev znotraj Skupnosti. Drugi odstavek opredeljuje prevozna sredstva. Tretji odstavek 3. člena ZDDV-1 pa določa dva kriterija za ugotavljanje, ali se prevozna sredstva štejejo za nova. Po prvi alineji tretjega odstavka 3. člena ZDDV-1 se kopensko motorno vozilo šteje za novo, če je bilo dobavljeno pred potekom šestih mesecev po datumu, ko je bilo prvič dano v uporabo, po drugi alineji pa, če z njim ni bilo prevoženih več kot 6000 kilometrov.

Med strankama ni sporno, da je tožeča stranka vozilo pridobila 21. 2. 2007. Prav tako ni sporno, da je bilo prvič dano v uporabo 18. 9. 2006 in da pred pridobitvijo ni preteklo šest mesecev.

Besedila tretjega odstavka 3. člena ZDDV-1 pa ni mogoče razlagati tako, kot to trdi tožeča stranka. Zakon namreč v napovednem stavku tretjega odstavka 3. člena določa, da se prevozna sredstva iz drugega odstavka tega člena štejejo za nova, če je izpolnjen eden od dveh pogojev. Že jezikovna razlaga jasno pove, da se vozilo šteje za novo, če je izpolnjen eden izmed naštetih pogojev, poleg tega je pri razlagi pomena te določbe pomembno besedilo napovednega stavka. Zato besedi „in“, ki povezuje pogoje, navedene v obeh alinejah tretjega odstavka 3. člena ZDDV-1, ni mogoče pripisati pomena kumulativnosti.

Kumulativnost sicer res (kot to navaja tožeča stranka) določa PZDDV v petem odstavku 23. člena, vendar se ta kumulativnost nanaša na pogoja za ugotavljanje, ali gre za rabljeno vozilo ali ne. Trditev, da ta kumulativnost dokazuje tudi kumulativnost pogojev za ugotavljanje, ali gre za novo vozilo ali ne, pa ni logična. Če namreč eden izmed pogojev za rabljeno vozilo ni izpolnjen, pomeni, da se vozilo šteje za novo, čeprav je drug pogoj za rabljeno vozilo izpolnjen. Torej določba PZDDV kvečjemu potrjuje razlago, po kateri se vozilo šteje za novo že, če je izpolnjen le eden izmed pogojev.

Po navedenem temelji izpodbijana odločitev na pravilni razlagi zakona, tožbeni ugovori o napačni uporabi materialnega prava pa so neutemeljeni. Neutemeljeni so tudi očitki o nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja in o kršitvah pravil postopka.

Tožeča stranka sama navaja, da je prvostopni upravni organ v odločbi navedel število prevoženih kilometrov (14.550), vendar izpodbijani odločitvi očita, da tega podatka ni štela kot odločilnega. S temi razlogi pa ni mogoče utemeljiti trditve o nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja. Če se po prvi alineji tretjega odstavka 3. člena ZDDV-1 vozilo šteje kot novo, ker je dobavljeno pred potekom šestih mesecev, na drugačno presojo ne more vplivati število prevoženih kilometrov. Z razlogi, s katerimi tožeča stranka utemeljuje, da je tožena stranka napačno razlagala določbe ZDDV-1, pa ni mogoče utemeljiti očitkov o neobrazloženosti izpodbijane odločitve.

Že pritožbeni organ je pojasnil, da pomanjkljivost obrazložitve odločitve prvostopnega organa ni takšna, da bi bilo treba odločbo odpraviti. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi navedel le dan pridobitve vozila, ne pa tudi dneva, ko je bilo vozilo prvič dano v uporabo. Kdaj je bilo vozilo prvič dano v uporabo je pritožbeni organ ugotovil iz nemškega prometnega dovoljenja, ki ga je tožeča stranka predložila prvostopnemu organu. Ker se ta listina nahaja v spisu in ker jo je predložila tožeča stranka sama, podatki, ki izhajajo iz nje pa niso sporni, je pritožbeni organ tudi po mnenju sodišča smel sam odpraviti pomanjkljivosti obrazložitve odločitve organa prve stopnje. Pri tem je v enem delu, kot pritožbeni organ sam priznava, zapisal napačno trditev o kumulativnosti pogojev, ki pa na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve ne vpliva. Po presoji sodišča je izpodbijano odločitev organa prve stopnje z odpravljeno pomanjkljivostjo obrazložitve s strani tožene stranke mogoče preizkusiti, saj vsebuje tako relevantna dejstva kot pravno podlago za odločitev. Predmet upravnega spora pa ni odločba pritožbenega organa, temveč odločba prvostopnega organa. Zato tožbe ni mogoče utemeljiti z očitki, ki se nanašajo na razloge za zavrnitev pritožbe.

Ker je po navedenem izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena (Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1).

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), ker okoliščine, ki so pomembne za odločitev, niso sporne, sporno je pravno vprašanje.