Jedro

Ob dejstvu, da toženka priznava, da je z besedo zapisala datum na vročilnici (trdi, da je očitno pomotoma zapisala sedemnajsti namesto osemnajsti) in da je na vročilnici tudi poštni žig z datumom 17.8.2005, pritožbeno sodišče nima razlogov za dvom v datum zapisan na vročilnici.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je na podlagi 318.člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 73/07, UPB-3; št. 45/08; ZPP) izdalo zamudno sodbo in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati 6.949,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.5.2005 dalje do plačila, hkrati je odločilo, da je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki pravdne stroške v višini 367,18 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se je pritožila toženka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi "napačne oziroma nepopolne ugotovitve dejstva in v posledici sklepanja, da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi" ter predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Presenečena je, da je sodišče prve stopnje po skoraj štirih letih od poslanega odgovora na tožbo ocenilo, da je le-ta poslan prepozno in izdalo zamudno sodbo. Verjetno je prišlo do zmote pri vpisovanju datuma prejema pošiljke. Po navedbi v sodbi je izkazana vročitev 17.8.2005, na spremnem dopisu k tožbi, pa ima sama zapisan datum 18.8.2005. Tudi iz obvestila o prispelem pismu, katerega fotokopijo prilaga, je razumeti, da je bil poskus vročitve 17.8.2005 neuspešen in je bila zato pozvana, da počaka na vročitev 18.8.2005. Ta datum je štela kot izhodišče za pravočasno odpravo odgovora na tožbo, ki je bil dan 17.9.2005. Očitno je napačno zapisala datum prejema tožbe, kar bi se dalo ugotoviti iz dnevnika vročanja pošte, kar bi bilo mogoče pridobiti le na zahtevo sodišča. Sklicuje se na odgovor na tožbo, v katerem je podrobno navedla okoliščine pri izpolnjevanju pogodbenih obveznosti in težave v zvezi z njimi. Z manjšimi prekinitvami so bile v delovnem razmerju štiri osebe, napotene s strani tožeče stranke, pri njej skoraj 14 mesecev in bi moral biti zato ustrezno manjši morebitni regresni zahtevek, ki bi lahko znašal kvečjemu nekaj preko 900.000,00 SIT. Če bi bil odgovor na tožbo korektno vsebinsko obravnavan, bi po vsej verjetnosti v postopku pred sodiščem prve stopnje prišlo do ustreznega dogovora. Ker se odgovor na tožbo vsebinsko ni obravnaval, v njem navedeni razlogi pa so tehtni in argumentirani, ni mogoče izdati zamudne sodbe, saj je eden od pogojev, da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedeni v tožbi. Obstaja dvom vsaj o višini tožbenega zahtevka, za katero utemeljenost ne izhaja iz tožbe. Sodišče prve stopnje je pripoznalo dvomljiv in neutemeljen tožbeni zahtevek, kar je v nasprotju z določbo 3. točke 1. odst. 318. člena ZPP. Izdaja zamudne sodbe bi se morala vsaj odložiti ,da bi se pridobila potrebna verodostojna obvestila oziroma dokazi.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da so izpolnjeni pogoji iz 318. člena ZPP za izdajo zamudne sodbe in ni podana uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo drugih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da je bila tožba tožnici vročena 17.8.2005, pri čemer je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo podatke na vročilnici. Posledično je pravilno štelo, da je odgovor na tožbo, ki ga je tožnica poslala priporočeno 17.9.2005, prepozen, saj se je 30-dnevni rok iztekel 16.9.2005). Vročilnica je javna listina in dokazuje resničnost njene vsebine (1. odst. 224. člena ZPP). Dovoljeno je sicer dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena, ali da je sama listina nepravilno sestavljena (4. odst. 224. člena ZPP), vendar pa toženka, po oceni pritožbenega sodišča, s pritožbenimi trditvami in predloženimi dokazi, ne more uspešno omajati zakonske domneve o resničnosti vsebine vročilnice. Ob dejstvu, da toženka priznava, da je z besedo zapisala datum na vročilnici (trdi, da je očitno pomotoma zapisala sedemnajsti namesto osemnajsti) in da je na vročilnici tudi poštni žig z datumom 17.8.2005, pritožbeno sodišče nima razlogov za dvom v datum zapisan na vročilnici. Fotokopija "obvestila o prispelem pismu", s katero toženka dokazuje, da je bil poskus vročitve 17.8.2005 neuspešen in je bila pozvana, da počaka na vročitev 18.8.2005, ne predstavlja dokaza, da toženka ne bi sama dvignila pošte 17.8.2005, kot je z besedo sama zapisala na vročilnici. Tudi toženkin zapis na spremnem dopisu k tožbi "sprejeto 18.8.2005", ne predstavlja dokaza, ki bi lahko ovrgel verodostojnost zapisa na vročilnici. Ker je na vročilnici poštni žig z datumom 17.8.2005 (gre za isti datum, kot ga je toženka zapisala z besedo), ni potrebe po preverjanju datuma vročitve v dnevniku vročanja pošte. Toženki je torej bila tožba pravilno vročena v odgovor, kar je ena izmed predpostavk (1. točka 1. odst. 318. člena ZPP) za izdajo zamudne sodbe.

Zmotno je toženkino pritožbeno stališče, da sodišče ne bi smelo izdati zamudne sodbe, ker vsebinsko ni upoštevalo odgovora na tožbo. V postopku za izdajo zamudne sodbe sodišču dejanskega stanja ni treba ugotavljati, temveč kot podlago zamudne sodbe, vzame dejansko stanje navedeno v tožbi. Pasivnost tožene stranke se namreč ocenjuje kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb. Zaradi domneve o priznanju dejstev zamudne sodbe s pritožbo ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odst. 338. člena ZPP), temveč le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenih navedb, ki se nanašajo na zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ni mogoče upoštevati. S pritožbenim sklicevanjem na v odgovoru na tožbo navedene okoliščine v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih obveznosti, težavah v zvezi z njimi ter posledično vsaj nižjim regresnim zahtevkom, toženka izpodbija dejansko stanje, kar ni dopusten pritožbeni razlog.

Pritožbeno sodišče nima pomislekov v ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožba tožeče stranke sklepčna, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz navedb v tožbi, kar je pogoj 3. točke 1. odst. 318. člena ZPP, čemur toženka v pritožbi nasprotuje. Iz trditev v tožbi je jasno razvidno, da tožnica zahteva vrnitev namensko nakazanih sredstev (v sorazmerni višini 1.416.767,00 SIT), ker ni bila uspešna nobena od zaposlitev brezposelnih oseb in tudi nadomestne zaposlitve ne. Glede na to, da je toženka odgovor na tožbo vložila prepozno, se ta dejstva štejejo za priznana. Posledica, ki jo upoštevaje trditveno podlago v tožbi, zahteva tožnica (vrnitev sorazmernega dela namensko plačanih sredstev), ima podlago v 5. členu Pogodbe o sofinanciranju zaposlitve težje zaposlene osebe z dne 19.11.2002, s katero sta se stranki dogovorili za vrnitev sredstev tudi, če bi bila zaposlitev neuspešna, tožena stranka pa ne bi zaposlila druge brezposelne osebe za preostali čas. Tožnica je v 2. točki tožbe navedla, da zahteva, da ji toženka vrne "prejeta sredstva v sorazmerni višini 1.416.667,00 SIT s pripadajočimi obrestmi, kot je to razvidno iz priloženega zahtevka z dne 8.10.2003", kar se, glede na neupoštevanje odgovora na tožbo, šteje kot "priznano dejstvo". Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da "vsaj po višini iz tožbe ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka". Izdaja zamudne sodbe ne bi bila možna, če bi bila dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožnica ali z dejstvi, ki so splošno znana, česar pa toženka ne uveljavlja, pritožbeno sodišče pa nasprotij tudi ni ugotovilo.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker tudi pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katera mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih toženka ni priglasila.