Jedro

Kršitve pravice do sojenja v razumnem roku se ne presoja le glede na čas, ki je potekel od uvedbe postopka oziroma od vložitve obtožnice, ampak je za kršitev tega načela potrebno ugotoviti, ali sodišče ni delalo dovolj hitro in to iz razlogov na strani sodišča, potem ko so izključene vse objektivne okoliščine, ki bi lahko preprečile končanje določenega kazenskega postopka.

Tudi vlaganje številnih rednih in izrednih pravnih sredstev ter ustavnih pritožb z istimi argumenti, ne glede na to, da je bilo na te pritožbene pomisleke ali pomisleke v zahtevi za varstvo zakonitosti že večkrat argumentirano odgovorjeno, vsekakor pomeni prispevek strank k daljšemu sojenju ne glede na pravico do pravnega sredstva iz 25. člena URS.

Izrek

Zahteva zagovornika obtoženega S.R. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Murski Soboti je z izpodbijanim sklepom na podlagi 2. odstavka 207. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšalo pripor obtoženemu S.R. iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče v Ljubljani pa je s sklepom z dne 20.3.2003 pritožbo zagovornika obtoženca zavrnilo kot neutemeljeno.

Dne 18.4.2003 je vložil zagovornik obtoženca zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja kršitev 23. člena Ustave Republike Slovenije ter predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in obtožencu pripor odpravi.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. je mnenja, da zahteva zagovornika obtoženca za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Višje sodišče v Mariboru je upoštevajoč vse okoliščine, iz katerih so izhajali razlogi za dolgotrajnejši postopek, utemeljeno ugotovilo, da ni prišlo do kršitve pravice do sojenja v razumnem roku. Če dveletni rok s trajanjem pripora po vložitvi obtožnice poteče v kratkem, to še ni razlog za izpustitev obtoženca iz pripora ob siceršnjem obstoju pripornih razlogov. Predlaga zavrnitev zahteve.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Prvi odstavek 23. člena Ustave med drugim določa, da o obtožbah proti vsakomur brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Zagotavlja torej pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Na kazenskem področju zagotavlja upoštevanje tega načela posamezniku, zoper katerega je bil uveden kazenski postopek, da bo ta v razumnem roku končan s pravnomočno odločitvijo sodišča. V primerih, ko je zoper obtoženca odrejen pripor, ki pomeni poseg v ustavno pravico do osebne svobode, urejeno v 19. členu Ustave, so kriteriji za presojo razumnega časa še toliko bolj strogi.

Ali je podana kršitev pravice do sojenja v razumnem roku, pa je potrebno vsakokrat presojati na podlagi konkretnih okoliščin določenega primera. Višje sodišče v izpodbijanem sklepu kot odgovor na pritožbene navedbe jasno in natančno obrazlaga, zakaj šteje, da v konkretni kazenski zadevi pravica do sojenja v razumnem roku ni kršena, tem zaključkom pritožbenega sodišča pa se Vrhovno sodišče v celoti pridružuje. Kršitve pravice do sojenja v razumnem roku se ne presoja le na čas, ki je potekel od uvedbe postopka oziroma od vložitve obtožnice, na kar opozarja zagovornik v zahtevi. Rok dveh let je namreč maksimalen čas, kolikor sme trajati pripor po vloženi obtožnici po določbah Zakona o kazenskem postopku (5. odstavek 207. člena ZKP), če so seveda za pripor podani pogoji. Zato pretek tega časa sam po sebi ne more pomeniti kršitve pravice do sojenja v razumnem roku. Za kršitev tega načela je potrebno ugotoviti, da sodišče ni delalo dovolj hitro in to iz razlogov na strani sodišča, potem ko so izključene vse objektivne okoliščine, ki bi lahko preprečile končanje določenega kazenskega postopka.

V konkretni kazenski zadevi je bilo že večkrat pojasnjeno tudi z odločbami Vrhovnega sodišča, da uveljavljena kršitev ni podana. Gre za zelo obsežno zadevo, saj teče kazenski postopek zoper devet obtožencev, zaradi več kaznivih dejanj organizirane trgovine z mamili, pri čemer je zadeva zahtevna tudi po dokazni plati. Med postopkom je prihajalo do določenih procesnih zapletov, ki so narekovali prelaganje obravnav. Res je sicer, da že 25. člen Ustave daje vsakomur pravico do pravnega sredstva oziroma pravico do pritožbe proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Nihče obtožencu te pravice torej ne jemlje, vendar pa vlaganje številnih rednih in izrednih pravnih sredstev ter ustavnih pritožb z istimi argumenti, ne glede na to, da je bilo na te pritožbene pomisleke ali pomisleke v zahtevi za varstvo zakonitosti že večkrat argumentirano odgovorjeno, vsekakor pomeni prispevek strank k daljšemu sojenju. Nadalje so bila vlagane številne zahteve po izločitvah tako sodnikov kot tožilca, kar vse je zopet zahtevalo določen čas za presojo vlog ter čas za odločitev. Takšno ravnanje obtožencev, ki torej objektivno upočasnjuje potek postopka, pa je potrebno upoštevati pri presoji, ali je podana očitana kršitev.

Okoliščina, ki jo v zahtevi predvideva zagovornik, da ob dosedanji dinamiki dela sodišča ni niti teoretične možnosti, da bi prišlo do izreka sodbe pred potekom roka iz 5. odstavka 207. člena ZKP, ne more biti podlaga za spremembo izpodbijanega pravnomočnega sklepa, kakor tudi ne v vložnikov dvom v nepristranskost in korektnost sojenja, v kolikor bi sodišče prve stopnje uspelo v tem roku postopek končati.

Ker torej ni podana kršitev določb Zakona o kazenskem postopku iz 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 2. odstavkom 200. člena ZKP in 23. členom Ustave, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.