Jedro

Ker tožnik ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni izpolnjeval vseh zakonsko predpisanih pogojev za sklenitev delovnega razmerja za nedoločen čas, ni moglo priti do transformacije delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožba tožeče stranke zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da „se šteje, da sta s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 29. 8. 2005 pravdni stranki sklenili pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas“ ter da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 31. 8. 2006, ampak mu še traja. Posledično je zavrnilo tudi reintegracijski zahtevek in reparacijske zahtevke ter odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Ugotovilo je, da sta pravdni stranki sklenili tri zaporedne pogodbe o zaposlitvi za določen čas s polovičnim delovnim časom, vsakič za obdobje 12 mesecev oz. enega šolskega leta, in sicer za delovno mesto učitelja tolkal. Vsakič (za leto 2003/2004, 2004/2005 in 2005/2006) je tožena stranka objavila razpis, tožnik se je na razpis prijavil in bil tudi izbran. Na podlagi zadnje pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 8. 2005 je delovno razmerje med pravdnima strankama trajalo od 1. 9. 2005 do 31. 8. 2006, pri čemer pa razlog, zaradi katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas, v njej ni bil naveden. Sodišče je sicer ugotovilo, da pogoji za objavo razpisa za sklenitev delovnega razmerja za določen čas v spornem času niso obstajali, vendar pa kljub temu ni moglo priti do transformacije delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas. Tožnik namreč ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 8. 2005 ni izpolnjeval vseh zakonsko predpisanih pogojev za sklenitev delovnega razmerja za nedoločen čas, in sicer mu je manjkal strokovni izpit, ki ga je opravil šele 27. 6. 2006. 2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijani del sodbe spremenilo tako, da je tožbenim zahtevkom v celoti ugodilo ter toženi stranki naložilo, da tožniku povrne stroške prvostopenjskega in pritožbenega postopka, glede pritožbenih stroškov tožene stranke pa je odločilo, da jih le-ta krije sama. V delu, ki se nanaša na reparacijski zahtevek, o katerem sodišče prve stopnje ni odločilo, je odločilo s sklepom, s katerim je pritožbo v tem delu štelo kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi ugotovitvami, ni pa se strinjalo s pravno presojo sodišča prve stopnje. Po oceni sodišča druge stopnje namreč ugotovitev, da tožnik ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za določen čas dne 29. 8. 2005 ni izpolnjeval zakonskih pogojev za zasedbo delovnega mesta, ni bistvena, saj tožena stranka pogodb o zaposlitvi za določen čas ni sklepala zaradi tožnikovega neizpolnjevanja pogojev za zasedbo delovnega mesta, ampak iz drugih razlogov. Ker njihove utemeljenosti oz. obstoja v sodnem postopku ni dokazala, čeprav je bilo dokazno breme na njeni strani, je prišlo do transformacije delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da med pravdnima strankama ni sporno, da do 27. 6. 2006, ko je opravil strokovni, tožnik ni izpolnjeval pogojev za sklenitev delovnega razmerja za nedoločen čas. Opozarja na določbe 92. ter 109. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI - Ur. l. RS, št. 12/96 in nadaljnji) ter poudarja, da bi bila sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas z delavcem, ki ne izpolnjuje vseh pogojev za opravljanje dela, v nasprotju s temi določbami ter tudi z določbami ZDR.

4. Revizija je bila v skladu z 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija je utemeljena.

6. Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava. Pri materialno pravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje.

7. V skladu s prvim odstavkom 10. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/02) velja pravilo sklepanja pogodb o zaposlitvi za nedoločen čas. ZDR v prvem odstavku 52. člena omejuje sklepanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas s tem, da našteva primere, ko je taka pogodba dopustna, pri tem pa v zadnji alineji izrecno določa, da se lahko pogodba za določen čas sklene tudi v drugih primerih, ki jih določa zakon oz. kolektivna pogodba na ravni dejavnosti. Glede na področje dejavnosti tožene stranke je zato poleg pogojev za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas po ZDR treba upoštevati tudi določbe ZOFVI (1).

8. Ta v tretjem odstavku 92. člena ZOFVI določa pogoje, ki jih morajo izpolnjevati strokovni delavci v javnih vrtcih oziroma šolah, in sicer morajo obvladati slovenski knjižni jezik, imeti ustrezno izobrazbo, določeno s tem zakonom in drugimi predpisi, ter imeti opravljen tudi strokovni izpit v skladu s tem zakonom. Iz dejanskih zaključkov sodišča prve in druge stopnje izhaja, da tožnik v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas dne 29. 8. 2005 zadnjega od naštetih pogojev ni izpolnjeval, kar po presoji revizijskega sodišča pomeni, da je tožena stranka pod posebnimi pogoji ZOFVI z njim lahko sklenila le pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Z novelo ZOFVI-B (Ur. l. RS, št. 108/2002), ki je začela veljati 27. 12. 2002, je bil namreč v 109. členu dodan nov odstavek, ki določa, da se delovno razmerje na področju vzgoje in izobraževanja lahko sklene tudi s kandidatom, ki ne izpolnjuje zahtevanih pogojev, vendar za dobo največ enega leta, če nihče od prijavljenih kandidatov ne izpolnjuje zahtevanih pogojev in je taka zaposlitev potrebna zaradi nemotenega opravljanja dela.

9. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, tožena stranka v času sklenitve sporne pogodbe o zaposlitvi za določen čas s tožnikom zaradi neizpolnjevanja pogojev po ZOFVI v nobenem primeru ne bi mogla skleniti pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. V pogodbi o zaposlitvi za določen čas ta razlog sicer res ni bil izrecno naveden, vendar pa, kot ugotavlja že sodišče druge stopnje, zgolj zaradi tega pogodba o zaposlitvi za določen čas ni nezakonita.

10. Glede na ugotovitev, da tožnik ob sklenitvi sporne pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni izpolnjeval vseh zakonsko predpisanih pogojev za sklenitev delovnega razmerja za nedoločen čas, v konkretnem primeru ni moglo priti do transformacije delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas. Sodišče prve stopnje je zato njegove tožbene zahtevke utemeljeno zavrnilo.

11. Ker je sodišče druge stopnje z drugačno presojo zmotno uporabilo materialno pravo, je Vrhovno sodišče RS ugodilo reviziji tožene stranke in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da se pritožba tožnika zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje (prvi odstavek 380. člena ZPP).

12. Glede na določbo petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 - Ur. l. RS, št. 2/04) krije tožena stranka kot delodajalec svoje stroške postopka ne glede na izid postopka.

Op. št. (1): Prim. sklep VS RS VIII Ips 152/2006 z dne 28. 3. 2007.