Jedro

V konkretnem primeru tožeča stranka s tožbenim zahtevkom ne zahteva plačila stroškov postopka, ki bi ji nastali med postopkom ali zaradi vodenja upravnega postopka, temveč iz njenih trditev izhaja, da so ji ti stroški nastali tekom urejanja razmerja na pravnoposlovni osnovi. Ker to ne spada med upravne zadeve, se je sodišče prve stopnje zmotno izreklo za nepristojno.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da ni pristojno za odločitev v tem sporu (I. točka izreka) in da se razveljavijo pravdna dejanja, opravljena v tem postopku (II. točka izreka), ter se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 149657/2012 z dne 10. 10. 2012 razveljavi tudi v 1. in 3. točki izreka in se tožba zavrže (III. točka izreka).

2. Tožeča stranka je zoper izpodbijani sklep vložila pravočasno pritožbo, in sicer zaradi vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi. Stroškov pritožbenega postopka ni priglasila.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki in stranskemu intervenientu v odgovor, vendar nanjo nista odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali odločitev o sporu spada v sodno pristojnost (prvi odstavek 18. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da se je sodišče prve stopnje izreklo kot (absolutno) nepristojno za odločanje o tožbenem zahtevku, ker tožeča stranka v tem pravdnem postopku vtožuje stroške upravnega postopka, saj bi ti morali biti sestavni del upravne odločbe in naloženi tistemu, na čigar pobudo se je postopek začel (prvi odstavek 113. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP).

6. Tožeča stranka v tem postopku vtožuje stroške izdelave cenitvenega mnenja cenilca C s.p., ki ga je tožeča stranka naročila zato, ker je tožena stranka nanjo naslovila pobudo (zaprosilo) za sklenitev pogodbe o ustanovitvi neprave stvarne služnosti na občinskem zemljišču v korist stranskega intervenienta. Iz trditev tožeče stranke izhaja, da je cenitev morala biti opravljena, ker ji to nalagajo predpisi (Zakon o stvarnem premoženju države, pokrajin in občin, Uredba o pridobivanju, razpolaganju in upravljanju s stvarnim premoženjem države in občin, ter Pravilnik o obremenjevanju nepremičnega premoženja v lasti ali upravljanju Občine Grosuplje).

7. Po prepričanju višjega sodišča iz trditev tožeče stranke ne izhaja, da bi zahtevala varstvo pravic, obveznosti ali pravnih koristi na področju upravnega prava, oziroma da bi šlo za upravno zadevo, kot je presodilo sodišče prve stopnje. Tožeča stranka zahteva razrešitev spora, ki izvira iz pogodbenega oz. civilnopravnega razmerja, saj zahteva plačilo odškodnine zaradi odstopa od pogajanj za sklenitev pogodbe. V sporih iz premoženjskih in drugih civilnopravnih razmerij fizičnih in pravnih oseb, razen če so kateri od navedenih sporov po posebnem zakonu v pristojnosti specializiranega sodišča ali drugega organa, pa se po določbi 1. člena ZPP odloča po pravilih civilnega pravdnega postopka.

8. V konkretnem primeru tožeča stranka s tožbenim zahtevkom ne zahteva plačila stroškov postopka, ki bi ji nastali med postopkom ali zaradi vodenja upravnega postopka, temveč iz njenih trditev izhaja, da so ji ti stroški nastali tekom urejanja razmerja na pravnoposlovni osnovi. Tožeča stranka namreč pri sklepanju pogodbenih pravnih razmerij s fizičnimi in pravnimi osebami nastopa kot subjekt obligacijskopravnega razmerja, ne pa kot oblastveni organ, saj ne odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava (prvi odstavek 2. člen ZUP). Tako je tudi končna odločitev tožeče stranke (občine) o tem, ali bo prodala oz. obremenila občinsko premoženje akt poslovanja, ne pa upravni akt. 9. Nadalje ne gre niti za primer, ko bi se štelo, da gre za upravno zadevo zato, ker bi tako določali predpisi (drugi odstavek 2. člena ZUP). Razpolaganje oziroma obremenjevanje premoženja občine je bilo v relevantnem obdobju posebej urejeno v Zakonu o stvarnem premoženju države, pokrajin in občin, v Uredbi o pridobivanju, razpolaganju in upravljanju s stvarnim premoženjem države in občin, ter v Pravilniku o obremenjevanju nepremičnega premoženja v lasti ali upravljanju Občine Grosuplje. Vendar ti predpisi določajo le postopek, kako naj ravna občina, kadar razpolaga oz. obremenjuje občinsko premoženje, tako da bo to ravnanje gospodarno, pregledno in javno. Ni pa v njih določeno, da se o teh vprašanjih vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo (prim. sodba Vrhovnega sodišča RS X Ips 476/2011). Pravil upravnega postopka v teh postopkih tudi ni mogoče smiselno uporabiti, saj slednje velja le za primere, ko gre za javnopravno stvar (4. člen ZUP), za kar pa ne gre pri urejanju pogodbenih, civilnopravnih razmerij.

10. Ker med upravne zadeve ne spada odločanje o sporu, ki se tiče obligacijsko pravnih ali drugih civilnih razmerij, se je sodišče prve stopnje zmotno izreklo za nepristojno. Zato je višje sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP). Sodišče prve stopnje naj v nadaljevanju postopka tožbeni zahtevek tožeče stranke meritorno obravnava.