Jedro

V sporu majhne vrednosti morajo načeloma stranke zahtevati opravo glavne obravnave. Res pa je, da jo sodišče lahko opravi tudi brez izrecnega predloga strank, ni pa tega apriorno dolžno storiti.

Ustaljena sodna praksa je, da se v primerih, ko se postopek začne s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine, za dopustna para vlog štejeta prva in druga pripravljalna vloga po tem, ko je bil sklep o izvršbi v 2. točki razveljavljen in se je pravdni postopek v resnici šele začel.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka v tej pravdi od toženke uveljavlja plačilo stroškov upravljanja in obratovanja večstanovanjske zgradbe. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 811057/2009 z dne 15. 6. 2009 vzdržalo v veljavi za glavnico v znesku 1.227,32 EUR ter za obresti, kakor so specificirane v izreku izpodbijane sodbe. Toženko je dodatno obsodilo še na plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke.

2. Proti temu delu sodbe vlaga pritožbo toženka. Uveljavlja vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Pritožnica trdi, da je sodišče ignoriralo vse ugovore in argumente toženke med postopkom. Napačno naj bi se izjavilo o vseh argumentih. Sodišče ni izvedlo glavne obravnave, pa bi jo moralo izvesti. V sodbi ni pojasnilo, zakaj ni razpisalo glavne obravnave. Sodišče tudi ni izvedlo predlaganih dokazov. Zavrnitve predlaganih dokazov ni ustrezno obrazložilo.

3. V konkretiziranem delu pritožbe pa ta navaja, da je sodišče brez utemeljenega razloga zavrnilo predlagan dokaz z izvedencem finančne stroke.

4. Pritožnica sodišču očita, da je upoštevalo več vlog, kot jih za spore majhne vrednosti dopušča ZPP (1). Trdi torej, da je bil tožnik za svoje vloge prekludiran. Dalje trdi, da stranki nista skupno predlagali, naj se glavna obravnava ne opravi.

5. Znova se sklicuje tudi na določbo 7. člena OZ (2). Trdi, da je bila vložitev zahteve za sodno varstvo nepotrebna, ker je toženka tožnika prosila za odlog plačila. Nazadnje pravi, da to, da je tožeča stranka izdajala račune, še ne pomeni, da so ti pravilni. Dokazno breme je na strani tožeče stranke.

6. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

7. Pritožba ni utemeljena.

8. Obravnavana zadeva je glede na vrednost vtoževanega zneska spor majhne vrednosti. Zato za sojenje veljajo posebna pravila 30. poglavja ZPP.

9. Tiste kršitve, na katere pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, je dolžna pritožnica konkretizirano uveljavljati. Uvodni del pritožbe pa tega ne stori. Ostane namreč na povsem pavšalni ravni, ko trdi, da je sodišče ignoriralo ugovore tožene stranke. Ne pojasni namreč ne tega, kateri so ti ugovori in kdaj jih je toženka postavila.

10. Pravilno je ravnanje sodišča prve stopnje, ker ni opravilo glavne obravnave. To je po eni strani racionalno ravnanje (skladno z 11. členom ZPP), izrecno podlago pa ima v določbi 454. člena ZPP. Zmotno je pritožničino stališče, da bi sodišče prve stopnje lahko razsodilo brez opravljene glavne obravnave le v primeru, če bi s tem izrecno soglašali obe stranki. Velja ravno obratno. V sporu majhne vrednosti morajo načeloma stranke zahtevati opravo glavne obravnave. Res pa je, da jo sodišče lahko opravi tudi brez izrecnega predloga strank, ni pa tega apriorno dolžno storiti. V obravnavani zadevi ni bilo razlogov za opravo glavne obravnave. To je sodišče prve stopnje v sodbi tudi pojasnilo in je zato neutemeljen očitek pritožnice, da tega ni storilo (glej 12. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).

11. Pavšalen je tudi očitek sodišču prve stopnje, da ni izvedlo dokazov, ki jih je predlagala tožena stranka. Pritožnica namreč, izvzemši en primer v nadaljevanju, ni konkretizirala kateri naj bi bili ti dokazni predlogi.

12. Izjema pa velja glede dokaza s postavitvijo izvedenca finančne stroke. Vendar pa je tu pritožbeni ugovor, da sodišče odločitve o neizvedbi dokaza ni obrazložilo, neutemeljen. Ti razlogi so namreč podani najprej v 12. točki obrazložitve, kasneje pa še v 17. točki obrazložitve. Pritožbeno sodišče s temi razlogi soglaša in tako soglaša tudi s tem, da je bil dokazni predlog z postavitvijo izvedenca finančne stroke nepotreben.

13. Pavšalen je tudi pritožbeni očitek, da naj bi sodišče upoštevalo preveliko število vlog tožeče stranke. Iz sodbe ne izhaja nič drugega, kakor da je sodišče upoštevalo predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, prvo pripravljalno vlogo tožnika in njegovo drugo pripravljalno vlogo. Ustaljena sodna praksa je, da se v primerih, ko se postopek začne s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine, za dopustna para vlog štejeta prva in druga pripravljalna vloga po tem, ko je bil sklep o izvršbi v 2. točki razveljavljen in se je pravdni postopek v resnici šele začel. Tako je bilo tudi v obravnavani zadevi in takšno ravnanje je skladno 454. in 453. členom ZPP.

14. Tožeča stranka je izstavila konkretizirane račune in sodišče se je do teh konkretiziranih računov ustrezno opredelilo tako po dejanski kot po pravni plati. K tem razlogom pritožbeno sodišče nima česa dodati.

15. Protislovno pa je pritožbeno sklicevanje na 7. člen OZ, z utemeljitvijo, da je tožena stranka prosila tožečo stranko za odlog plačila. Protislovno zato, ker s tem v resnici priznava obstoj terjatve. Čim pa je terjatev zapadla in se ji tožena stranka celo upira, je tožničino ravnanje, da svojo pravico uveljavi pred sodiščem skladno z njeno ustavno pravico iz 23. člena Ustave.

16. Ker pritožba ni utemeljena, podani pa tudi niso razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo; s še poznejšimi spremembami)

(2) Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001)