Jedro

Tožnik s pritožbenimi navedbami ne uspe izpodbiti povsem prepričljive dokazne ocene sodišča prve stopnje o tem, da je prepovedano drogo kupil, hranil in prenašal z namenom, da jo da v promet, s čimer je izpolnil znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1. Izpodbijana sodba nikakor ne temelji na nekritični dokazni oceni izpovedi tožnika in prič.

Bistveno za presojo tožnikovega namena je, da je bila droga, ki jo je prinesel na zabavo, na voljo in ne, da morda še ni bila uporabljena. Za obstoj znakov očitanega kaznivega dejanja namreč ni treba, da bi bila droga dejansko že uporabljena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da se sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 29. 11. 2022 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 6. 1. 2023 kot nezakonita razveljavita; da se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 11. 2022 nezakonita in se razveljavi; da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo z dnem 18. 1. 2023, temveč traja še naprej z vsemi pravicami in obveznostmi po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi. Zavrnilo je reintegracijo in reparacijo, prav tako zahtevek iz naslova razlike v plači za obdobje prepovedi opravljanja dela ter povračilo stroškov postopka (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Uveljavlja kršitev 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Da bi bila izredna odpoved zakonita, bi bilo potrebno v konkretnem postopku dokazati sum, da je tožnik prepovedano drogo kupil, hranil in prenašal z namenom, da jo da v promet, kar pa ni dokazano. Sodišče prve stopnje navaja, da je s tem, ko naj bi tožnik posedoval večjo količino droge, kot naj bi jo potreboval za lastno uporabo, da jo je prinesel na zabavo v tuje stanovanje ter s tem, ko še ni pričel hoditi v fitnes, dokazano, da naj bi tožnik prepovedano drogo posedoval z namenom, da jo da v promet. To so edini argumenti, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje obrazložilo svojo odločitev. Takšen zaključek pa je zmoten, saj ga je sodišče napravilo na podlagi povsem nekritične ocene izpovedi tožnika in prič v postopku ter v nasprotju z dejanskimi izpovedmi. Dejstvo, da se je prepovedana droga zjutraj nahajala v nahrbtniku v vrečki so potrdili vsi zaslišani. Tožnik pa je jasno izpovedal, da je imel prepovedano drogo izključno za lastno uporabo. Če bi jo želel komurkoli prodati oziroma jo kakorkoli drugače dati v promet, jo zagotovo ne bi imel celo noč v svojem nahrbtniku oziroma bi jo delil z drugimi, kar pa ni storil in to torej dokazuje, da ni bila uporabljena. Tožnik je imel ves čas zabave (najmanj 9 ur) drogo v svojem nahrbtniku. Zgolj posedovanje droge pa samo po sebi ne pomeni kaznivega dejanja. Napačno je razlogovanje sodišča, da če tožnik ne bi imel namena dati drogo v promet, droge ne bi prinesel na zabavo v tuje stanovanje. Tožnik je namreč verodostojno izpovedal, da se je zabave udeležil impulzivno, brez resnega razmisleka. Tako je le vzel svoj nahrbtnik z dokumenti, poleg ostalih stvari pa je v njem po nesreči ostala tudi vrečka s prepovedano drogo. Iz nobenega ravnanja tožnika ne izhaja, da bi imel kakršenkoli namen prepovedano drogo dati v promet. Napačen je tudi zaključek sodišča, da najdena količina droge presega količino, primerno za lastno uporabo. Za dosego srednjega učinka prepovedane droge GBL je res potrebno vzeti 1,5 ml, vendar učinek traja zgolj 1-1,5 ure, potem pa je potrebno vzeti večji odmerek. To pomeni, da če se oseba udeleži zabave, ki traja 9 ur, porabi cca 20 ml prepovedane droge. Takšna količina (28 ml) je normalna za celotno zabavo, ki včasih traja tudi še naslednji dan. Tožnik je posedoval tablete Zolpidem zgolj za 10 dni terapije. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno ter potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih zgolj pavšalno uveljavlja pritožba. Izpodbijana sodba je ustrezno obrazložena, v njej so navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ti razlogi so jasni in med seboj skladni. Očitana kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana. Prav tako ni podana očitana kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. O odločilnih dejstvih ni nasprotij med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi in kaj takšnega tožnik niti ne zatrjuje. Navedbe, ki jih s tem v zvezi podaja v pritožbi, dejansko predstavljajo pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa prav tako ni podan. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo namreč pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Predmet presoje sodišča prve stopnje je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženka podala tožniku na podlagi 1. in 2. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1). Toženka je tožniku v izredni odpovedi očitala storitev kaznivega dejanja (kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in promet s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi in postopki v športu ter predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (KZ-1)) in naklepno kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja (kršitev 34. in 37. člena ZDR-1, 93. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU), 17. člena pogodbe o zaposlitvi, prvega odstavka 4. člena Pravil Policije, Kodeksa etike javnih uslužbencev v državnih organih in upravah lokalnih skupnosti ter Kodeksa policijske etike). Očitala mu je, da je s tem, ko je dne 25. 8. 2022 kupil prepovedano drogo in jo istega dne prinesel na zabavo z namenom, da jo da v promet, izpolnil vse znake citiranega kaznivega dejanja, obenem pa je s svojim ravnanjem naklepoma huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja.

7. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik, ki je bil pri toženki zaposlen na delovnem mestu "samostojni policijski inšpektor- psiholog", dne 25. 8. 2022 kupil prepovedano drogo GBL in Zolpidem, jo hranil v svojem nahrbtniku ter jo istega dne prinesel na zabavo, ki je potekala med 25. 8. 2022 in 26. 8. 2022. V stanovanju so bile v času zabave štiri osebe, katerim so bile prosto na voljo prepovedane droge. Poleg prepovedanih drog, ki so bile najdene v tožnikovem nahrbtniku, je bila v stanovanju najdena tudi zelena posušena rastlina v plastični vrečki in kristalna snov v več plastičnih vrečkah. V kuhinji stanovanja so bili na voljo za uporabo amfetamini in prepovedana droga GHB, katero je navedenega dne užil tudi tožnik. Tako ugotovljeno dejansko stanje pritožbeno ni sporno. Tožnik v pritožbi graja dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da je imel prepovedano drogo, ki jo je kupil, hranil in prenašal v nahrbtniku, namen dati v promet. Vztraja pri tem, da jo je hranil izključno za lastno uporabo. Ker tožnikov namen, da prepovedano drogo spravi v promet, po stališču pritožbe ni dokazan, njegovo ravnanje nima vseh znakov kaznivega dejanja, zato trdi, da izredna odpoved ni zakonita.

8. Kaznivo dejanje po prvem odstavku 186. člena KZ-1 stori, kdor neupravičeno proizvaja, predeluje, prodaja ali ponuja naprodaj ali zaradi prodaje ali dajanja v promet kupuje, hrani ali prenaša ali posreduje pri prodaji ali nakupu ali kako drugače neupravičeno daje v promet rastline, ali substance, ki so razvrščene kot prepovedane droge ali nedovoljene snovi v športu, ali predhodne sestavine, ki se uporabljajo za izdelavo prepovedanih drog. Izvršitvena oblika hrambe prepovedane droge zaradi dajanja v promet zajema hrambo droge z namenom razdelitve drugim osebam (uživalcem) na način, da ne gre za prodajo, ampak za prepustitev v uporabo na zabavah ali druženjih. Z drugimi besedami, gre za razpolaganje z drogo z namenom razširjanja drugim osebam zaradi uživanja.1

9. Tožnik s pritožbenimi navedbami ne uspe izpodbiti povsem prepričljive dokazne ocene sodišča prve stopnje o tem, da je prepovedano drogo kupil, hranil in prenašal z namenom, da jo da v promet, s čimer je izpolnil znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1. Izpodbijana sodba nikakor ne temelji na nekritični dokazni oceni izpovedi tožnika in prič. Dokazno oceno je sodišče sprejelo upoštevajoč 8. člen ZPP, pri čemer je izvedlo vrsto dokazov in odločilo po svojem prepričanju na podlagi vestne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Sodišče je izpovedi tako tožnika, kot prič skrbno in prepričljivo ocenilo in z razlogi, ki so za pritožbeno sodišče sprejemljivi, pojasnilo, zakaj ne verjame tožnikovi verziji spornega dogodka. Pritožbene trditve, s katerimi skuša pritožnik doseči poseg v izpodbijano sodbo, so preveč splošne, da bi dokazno oceno sodišča prve stopnje zmogle omajati.

10. Tožnik v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje svoje zaključke napravilo v nasprotju z izpovedmi prič A. A. in B. B., vendar slednje ne drži. Dejstvo, da sta obe priči izpovedali, da se je prepovedana droga zjutraj dne 26. 8. 2022 nahajala v vrečki v nahrbtniku tožnika, namreč ni v nasprotju z ugovitvami sodišča, ki se nanašajo na tožnikov namen, da prepovedano drogo, ki jo je kupil dne 25. 8. 2022, spravi v promet (to je, da jo da na voljo v uživanje drugim osebam, ki so bile prisotne na zabavi). Zgolj to namreč še ne dokazuje, da tudi ta droga, ni bila na voljo udeležencem zabave, ter da jo je tožnik hranil zgolj za lastne potrebe. Še posebej na pravilnost zaključka sodišča prve stopnje o tožnikovem namenu kaže njena količina (28 ml GBL in 19 tablet Zolpidem) in dejstvo, da se je prepovedana droga (GHB in amfetamini) nahajala tudi drugje v stanovanju (v kuhinji) in so jo udeleženci zabave imeli prosto na voljo za uživanje. Bistveno za presojo tožnikovega namena je, da je bila droga, ki jo je prinesel na zabavo, na voljo in ne, da morda še ni bila uporabljena. Za obstoj znakov očitanega kaznivega dejanja namreč ni potrebno, da bi bila droga dejansko že uporabljena, kot to očitno zmotno meni pritožba.

11. Razumna je presoja sodišča prve stopnje, da zasežena količina droge v povezavi z ostalimi ugotovljenimi okoliščinami ne kaže na to, da je šlo za hranjenje prepovedane droge samo za tožnikovo lastno uporabo, temveč je bila namenjena širšemu krogu oseb, še posebej ob upoštevanju, da je tožnik prepovedano drogo kupil isti dan, kot je potekala sporna zabava, na kateri je bila udeležencem prepovedana droga (GHB in amfetamini) dokazano prosto na voljo. Sodišče prve stopnje je tako na podlagi povsem nekonsistentne izpovedbe tožnika v povezavi s skrbno proučitvijo vseh posrednih dokazov (indicev), pravilno ugotovilo, da je tožnik prepovedano drogo na zabavo prinesel z namenom, da jo da v promet, torej da bi jo osebe na zabavi uživale. Nikakor ni mogoče slediti pritožbi v zatrjevanju, da je bila tožnikova izpoved verodostojna in bi ji zato sodišče prve stopnje moralo slediti. Tožnik je namreč v izpovedi prihajal sam s seboj v nasprotje. Tako je zaslišan najprej zatrjeval, da se ne spomni, zakaj je bila droga v njegovem nahrbtniku, saj da niti ni razmišljal, da jo ima v nahrbtniku, ter da drugi udeleženci zabave niso vedeli, da jo ima, nato pa je navedel, da je imel drogo s seboj za varovalko, zato, da ga prijatelji niso silili k jemanju druge droge, saj jim je povedal, da jo zase ima in so mu nato dali mir. Takšna izpoved je povsem notranje neskladna (nasprotuje tudi vztrajanju pritožbe, da je tožnik drogo s seboj prinesel "po nesreči"), tožnik pa se je zapletal tudi v zvezi s pojasnilom, kako je prišlo do tega, da je užil drogo GHB. Zatrjeval je, da jo je spil pomotoma, ko je na poti domov želel spiti kozarec vode, nato pa je navedel, da je po zaužitju ugotovil, da ni voda in si je malo razredčil. Če bi tožnik takoj po zaužitju ugotovil, da ni voda in ne bi želel konzumirati tuje droge (zgolj svojo), potem je jasno, da tekočine ne bi razredčil in jo spil, temveč bi jo izpljunil. Glede na takšno nekonsistentno in nelogično izpoved tožnika ter ob upoštevanju vseh preostalih okoliščin sodišče prve stopnje razumljivo ni sledilo navedbam tožnika, da je kupil drogo na zalogo in jo posedoval le zaradi lastnih potreb, ter da je vsak prinesel droge na zabavo le za svojo uporabo. Posledično je pravilno zaključilo, da so bile prepovedane droge (vključno s tožnikovimi) v stanovanju prosto na voljo kateremukoli udeležencu zabave.

12. Povsem posplošeno razglabljanje pritožbe o tem, koliko časa traja učinek 1,5 ml GBL ni relevantno, saj na drugačno presojo ne more vplivati. Tožnik namreč ni posedoval zgolj prepovedane droge GBL, temveč tudi večjo količino tablet Zolpidem ter tudi prepovedano drogo 3-CMC. Skupna količina prepovedane droge, ki jo je prinesel tožnik na zabavo in mu je bila zasežena, tako tudi po oceni pritožbenega sodišča znatno presega potrebe za lastno uporabo in ni normalna za celotno zabavo, kot to neizkazano in posledično neutemeljeno trdi pritožba.

13. Pritožbeno sodišče tako pritrjuje pravilni presoji sodišča prve stopnje, da je tožnik s svojim ravnanjem izpolnil vse znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1, zaradi česar mu je toženka utemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. 14. Za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zadostuje, da je dokazan eden od razlogov, ki upravičuje odpoved po določbi 110. člena ZDR-1. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo prvega sodišča, da tudi v kolikor dejanje tožnika ne bi imelo vseh znakov očitanega kaznivega dejanja, izredna odpoved ne bi bila nezakonita zgolj zaradi tega, saj je zakonita tudi glede drugega razloga, ki se tožniku očita v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, to je naklepne hujše kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Takšnemu zaključku pa pritožba obrazloženo niti ne nasprotuje. Zato pritožbeno sodišče zgolj pritrjuje pravilni presoji, da tožnikovo ravnanje dosega standard hujše kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, storjene naklepno, v zvezi s katero se sodišče prve stopnje utemeljeno sklicuje na 34. in 37. člen ZDR-1, ter pri tem utemeljeno poudarja pomen zakonitega in etičnega ravnanja policistov, h kateremu jih zavezuje 93. člen Zakona o javnih uslužbencih (ZJU),2 Zakon o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol), Pravila policije in Kodeks policijske etike.3 Delo v policiji predpostavlja, da policisti in uslužbenci policije tudi v zasebnem življenju spoštujejo in upoštevajo veljavne predpise (sodba VS RS VIII Ips 66/2014).

15. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Odločitev, da tožnik, ki s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Odločitev o pritožbenih stroških toženke pa temelji na petem odstavku 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1).

1 Poročevalec Državnega zbora za leto 2011 z dne 3. 6. 2011. 2 Javni uslužbenec mora opravljati delo v skladu s predpisi, kolektivno pogodbo, pogodbo o zaposlitvi, splošnimi akti organa in kodeksom etike. 3 Ta v 4. členu določa, da policisti pri opravljanju svojega dela in v zasebnem življenju skrbijo za varovanje ter utrjevanje lastnega ugleda in ugleda policijske organizacije. Posebej skrbijo za krepitev integritete v policijski organizaciji. Pri svojem delu so načelni, dosledni, odločni, vztrajni, pravični, strokovni, pri stiku z ljudmi, državnimi organi, nevladnimi organizacijami in drugimi ustanovami pa vljudni in korektni.