Jedro

Glede na določbo 6. alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 ni potrebno, da bi moral biti tujec obsojen za kaznivo dejanje oziroma spoznan za odgovornega za prekršek, saj ZTuj-2 v tem delu postavlja strožja merila. Glede na samo naravo dejanja ter čas trajanja pripora ter glede na to, da so bili priporni razlogi v zvezi s priporom tožeče stranke večkrat preizkušeni, s tem pa tudi preverjena največja verjetnost, da je tožeča stranka storila očitno kaznivo dejanje, po mnenju sodišča obstajajo utemeljeni razlogi, da se tožeča stranka ne bo podrejala pravnemu redu Republike Slovenije.

Za izpolnjevanja pogoja sredstev za preživljanje, se lahko upošteva le izjava staršev, če so otroka dolžni preživljati.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Upravna enota Izola (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožeče stranke za izdajo nadaljnjega dovoljenja za začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji (točka 1. izreka). Odločila je, da mora tožeča stranka zapustiti Republiko Slovenijo v roku 15 dni od pravnomočnosti odločbe (točka 2. izreka) ter da v postopku niso nastali posebni stroški niti niso bili priglašeni (točka 3. izreka).

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedla, da je tožeča stranka dne 29. 7. 2016 vložila prošnjo za izdajo nadaljnjega dovoljenja za začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji zaradi študija, kateremu je priložila fotokopijo veljavnega potnega lista, dovoljenja za prebivanje ter na poziv prvostopenjskega organa še potrdilo o vpisu v izredni izobraževalni program in izjavo matere tožeče stranke, da ji bo v času izobraževanja zagotavljala potrebna sredstva za šolanje. Priložila je tudi fotokopijo potrdila o prijavi podatkov o zdravstvenem zavarovanju, iz katerega izhaja, da je od 3. 4. 2016 zavezanec zavarovanja Zavod za prestajanje kazni zapora Ig v Ljubljani in izjavo, da se zavezuje urediti Coris zavarovanje istega dne, kot ji preneha trenutno zdravstveno zavarovanje.

3. V dokaznem postopku je prvostopenjski organ opravil poizvedbe in ugotovil, da iz odgovora Okrajnega sodišča v Novi Gorici izhaja, da Okrožno sodišče v Kopru pod št. X K 47610/2015 zoper tožečo stranko vodi kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja trgovine z ljudmi po prvem in tretjem odstavku 113. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), da je obtožba v fazi ugovornega postopka, da je tožeča stranka v priporu ter da ni mogoče predvideti trajanja pripora, saj se ukrep podaljšuje s sklepom senata Okrožnega sodišča v Kopru vsaka dva meseca, če so še podani priporni razlogi. Glede na to, da teče zoper tožečo stranko kazenski postopek in je zoper njo odrejen pripor obstajajo razlogi za domnevo, da se tudi v prihodnje ne bo podrejala pravnemu redu Republike Slovenije, to pa je razlog za zavrnitev izdaje nadaljnjega dovoljenja za začasno prebivanje na podlagi 6. alinee prvega odstavka 55. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2).

4. Nadalje navaja, da peti odstavek 35. člena ZTuj-2 določa, da tujec, ki mu je bilo izdano dovoljenje za začasno prebivanje za določen namen, lahko prebiva v Republiki Sloveniji samo v skladu z namenom, zaradi katerega mu je bilo izdano dovoljenje, razen če ta zakon ne določa drugače. Prvostopenjski organ je v upravnem postopku ugotovil, da tožeča stranka od 11. 1. 2016 dalje ni prebivala v Republiki Sloveniji v skladu z namenom, zaradi katerega je bilo dovoljenje izdano, to je zaradi zaposlitvi in dela, saj ni bila prijavljena v obvezno zdravstveno zavarovanje iz tega naslova. Enotno dovoljenje za prebivanje je imela od 2. 10. 2015 do 31. 7. 2016. Zdravstveno zavarovanje pa ima od 4. 3. 2016 dalje na podlagi zavarovanja šifra 057 (priporniki, ki niso zavarovanci iz drugega naslova od trenutka pripora oziroma jim zavarovanje preneha v času pripora). Ker od 11. 1. 2016 ni prebivala v Republiki Sloveniji, je zaradi zaposlitve in dela, za kar ji je bilo izdano dovoljenje, ki pomeni, da se ni podrejala pravnemu redu Republike Slovenije in je tudi to dodaten razlog za zavrnitev prošnje.

5. Prvostopenjski organ je nadalje ugotovil, da tožeča stranka v skladu s 33. členom ZTuj-2 ne izpolnjuje pogoja zadostnih sredstev za preživljanje. V postopku je tožeča stranka, kot dokaz o izpolnjevanju pogoja zadostnih sredstev za preživljanje predložila soglasje iz katerega izhaja, da se njena mama A.A. tožeči stranki obvezuje plačevati mesečno preživnino v času celotnega šolanja. Po pravu Ukrajine so starši v skladu z 99. členom Družinskega zakonika dolžni preživljati polnoletnega otroka do njegovega triindvajsetega leta starosti pod pogojem, da se otrok šola oziroma izobražuje in pod pogojem, da so ga starši sposobni preživljati, to je mu nuditi materialno oziroma finančno pomoč. Ker starši tožeče stranke niso več dolžni preživljati, bi morala tožeča stranka izkazati, da si zagotavlja zadostna sredstva za preživljanje sama, zato tudi ni izkazala pogoja zadostnih sredstev za preživljanje v skladu s 33. členom ZTuj-2. 6. Na pritožbo tožeče stranke je upravni organ druge stopnje z odločbo št. 2141-91/2016/2 (1314-05) z dne 17. 3. 2017 odpravil drugo točko izpodbijane odločbe Upravne enote Nova Gorica (točka 1. izreka), v ostalem delu pa je pritožbo tožeče stranke zavrnil (točka 2. izreka). V obrazložitvi zavrnilnega dela odločbe je zavrnil pritožbeni ugovor, da je tožeča stranka nekaznovana, saj kazenski postopek, ki se vodi zoper njo še ni zaključen. Upoštevaje določbo 6. alinee prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 ni potrebno, da bi moral biti tujec obsojen za kaznivo dejanje oziroma spoznan za odgovornega za prekršek, ampak zadostujejo že zgolj razlogi za tako domnevo, ki so v ravnanju tožeče stranke podani. Dodaten razlog za zavrnitev prošnje iz tega razloga pa je tudi, da tožeča stranka od 11. 1. 2016 dalje ni prebivala zaradi zaposlitve ali dela, zaradi katere ji je bilo izdano dovoljenje za začasno prebivanje.

7. V zvezi z odpravo 2. točke izreka izpodbijane odločbe s katero je bilo odločeno, da mora tožeča stranka v danem roku zapustiti državo je prvostopenjski organ navedel, da je v določbi tretjega odstavka 60. člena ZTuj-2 določeno, da mora pristojen organ, ki izda odločbo, s katero je prošnja za izdajo nadaljnjega dovoljenja za začasno prebivanje zavrnjena (za kar gre v primeru tožeče stranke) pri določanju roka, v katerem mora tujec zapustiti državo upoštevati čas, v katerem tujec to lahko stori. V primeru, ko je tujec v času izdaje odločbe v priporu, tako kot tožeča stranka, kljub zavrnitvi prošnje prvostopenjski organ ne bi smel določiti roka za zapustitev države, katerega razpon je sicer zakonsko določen, saj obstaja možnost, da bo tujec v času teka roka, ki mu bi bil določen z zapustitev države, kot tudi po izteku tega roka, še vedno v priporu, ki ga je odredilo sodišče. 8. Tožeča stranka v tožbi izpodbija odločbo tožene stranke iz vseh pritožbenih razlogov 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). V tožbi navaja, da izpodbijana odločba temelji na dejstvu, da je bila v času odločanja tožeči stranki odvzeta prostost zaradi kazenskega postopka pred Okrožnim sodiščem v Kopru, v katerem se ji očita storitev kaznivega dejanja trgovine z ljudmi po tretjem odstavku 113. člena KZ-1. Po mnenju prvostopenjskega ter posredno drugostopenjskega organa naj bi bil to ne glede na 27. člen Ustave RS zadosten razlog za oceno, da se tožeča stranka ne podreja pravnemu redu RS, ne glede na to, ali bo v postopku oproščena ali obsojena, kar je v nasprotju z ustavno logiko kazenskega prava. Upoštevaje navedene določbe Ustave RS kazenski postopek, ki še teče ni in ne more biti razlog, za oceno, da se oseba, ki se je znašla v kazenskem postopku ne spoštuje našega pravnega reda. Obtožba v času odločanja upravnega organa še ni bila pravnomočna, na nespoštovanje pravnega reda pa se sklepa izključno iz očitkov policije oziroma specializiranega državnega tožilstva, ki jih sodišče še ni presodilo. Upoštevaje 27. člen Ustave RS in 6. člen EKČP se v kazenskem procesu šele ugotavlja krivda, zato vložitev obtožnice ne more predstavljati okoliščine, da naj bi tožnica dejansko storila kaznivo dejanje in kršila pravni red RS. Odločitev v kazenskem postopku Okrožnega sodišča v Kopru v zadevi K 47610/2015 predstavlja predhodno vprašanje, ki ga je treba za nadaljevanje tega postopka nujno rešiti, zato bi moral biti upravni postopek do pravnomočne rešitve kazenskega postopka prekinjen.

9. Tožeča stranka v času odločanja ni delala in si ni pridobivala sredstev za življenje. Do take situacije je prišlo izven sfere tožeče stranke, saj se je po krivem znašla v priporu, kar ji objektivno onemogoča vsakršno delo. Tožeča stranka je bila do odreditve pripora zaposlena z zadostnimi sredstvi za preživljanje. V času odločanja se je tožeča stranka vpisala na Šolski center Nova Gorica in ji starši zagotavljajo sredstva za preživljanje. Izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti glede trditve, da starši tožečo stranko po pravu Ukrajine niso več dolžni preživljati. Prvostopni organ za tako odločitev ni navedel nobene pravne podlage. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne upravnemu organu v ponovno odločanje ter ji povrne stroške postopka.

10. Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.

K točki I izreka:

11. Tožba ni utemeljena.

12. Tožeča stranka s tožbo izpodbija odločbo prvostopenjskega organa v delu, v katerem je postala dokončna (točka 1 izreka), to je v delu, v katerem je bila zavrnjena prošnja tožeče stranke za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje tujca.

13. V zadevi ni sporno, da je tožeča stranka pri upravnem organu prve stopnje vložila prošnjo za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje tujca v RS zaradi študija na podlagi 44. člena ZTuj-2. V zadevi tudi ni sporno, da je zoper tožečo stranko specializirano Državno tožilstvo v Ljubljani, že pred vložitvijo njene prošnje za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje, vložilo obtožbo zaradi kaznivega dejanja po tretjem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 113. člena KZ-1 ter da je bila tožeči stranki tako v času vložitve prošnje kot v času odločanja upravnega organa prve stopnje o njeni prošnji, odvzeta prostost, zaradi teka kazenskega postopka pred Okrožnim sodiščem v Kopru opr. št. X K 47610/2015, zaradi že navedenega kaznivega dejanja. Iz upravnega spisa in izpodbijane odločbe nadalje izhaja, da tožeča stranka v Sloveniji prebiva od leta 2012 in da je bila do 11. 1. 2016 zaposlena ter ji je prispevke obveznega zdravstvenega zavarovanja plačeval zavezanec B. d.o.o. (Nočni klub C.), ki je prenehal obratovati zaradi suma kaznivih dejanj zlorabe prostitucije po prvem in tretjem odstavku 175. člena KZ-1 in trgovine z ljudmi po prvem in tretjem odstavku 113. člena KZ-1. Od dne 4. 3. 2016 je bila tožeča stranka v priporu in je zavarovana na podlagi zavarovanja šifra 057 (priporniki, ki niso zavarovanci iz drugega naslova do trenutka pripora oziroma jim zavarovanje preneha v času pripora). Iz potrdila o vpisu Srednje ekonomske in trgovske šole Šolskega centra Nova Gorica z dne 21. 9. 2016 pa izhaja, da je bila tožeča stranka v šolskem letu 2016/2017 vpisana v prvi letnik izrednega izobraževanja programa .... Prav tako ni sporno, da je dne 11. avgusta 2016 mati tožeče stranke sicer državljanka Ukrajine in tam bivajoča, podala soglasje in zavezo, da ji bo v obdobju celotnega šolanja plačevala mesečno preživnino v znesku 300 EUR.

14. Obstoj razlogov za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije je določen kot razlog za zavrnitev izdaje oziroma podaljšanja dovoljenja za prebivanje, ne glede na izpolnjevanje splošnih in posebnih pogojev za izdajo dovoljenja. V primeru obstoja zavrnilnega razloga, določenega v prvem odstavku 55. člena ZTuj-2 organu prve stopnje pristojnemu za izdajo oziroma podaljšanje dovoljenja za prebivanje ni dana diskrecijska pravica glede sprejema odločitve o prošnji za izdajo dovoljenja za prebivanje, temveč je v primeru obstoja razloga za zavrnitev izdaje dovoljenja, prošnjo za izdajo dovoljenja za prebivanje dolžan zavrniti. Dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji se tako tujcu ne izda, če obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije (6. alineja prvega odstavka 55. člena ZTuj-2).

15. Po mnenju sodišča je upravni organ prve stopnje pravilno zaključil, da so pri tožeči stranki podani razlogi za zavrnitev izdaje nadaljnjega dovoljenja za začasno prebivanje iz 6. alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2. Kakor je bilo tožeči stranki že pojasnjeno, glede na določbo 6. alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 ni potrebno, da bi moral biti tujec obsojen za kaznivo dejanje oziroma spoznan za odgovornega za prekršek, saj ZTuj-2 v tem delu postavlja strožja merila. Dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji se tujcu ne izda že zgolj zaradi domneve, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije, torej zadostuje že obstoj razlogov za tako domnevo. Tako v času vložitve vloge kakor v času odločanja upravnega organa prve stopnje je bil zoper tožečo stranko odrejen pripor. Po določbi 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se pripor lahko odredi le, če je podan utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Iz sodne prakse Ustavnega sodišča RS (npr. sodba XI Ips 45074/2014 z dne 9. 6. 2016 in XI Ips 15709/2017 z dne 12. 5. 2017) izhaja, da za odreditev pripora zadošča, da sodišče ugotovi in obrazloži, da obstajajo v zadevi, ki se obravnava takšni podatki in dokazi, ki kažejo na kar največjo stopnjo verjetnosti, da naj bi osumljenec storil očitano kaznivo dejanje. Glede na samo naravo dejanja ter čas trajanja pripora ter glede na to, da so bili priporni razlogi v zvezi s priporom tožeče stranke večkrat preizkušeni, s tem pa tudi preverjena največja verjetnost, da je tožeča stranka storila očitno kaznivo dejanje, po mnenju sodišča obstajajo utemeljeni razlogi, da se tožeča stranka ne bo podrejala pravnemu redu Republike Slovenije. Glede na navedeno so neupoštevni ugovori tožeče stranke, ki se nanašajo na kršitve ustavnih pravic zaradi kršitve presumcije nekaznovanosti tožeče stranke. Pri tem je treba upoštevati tudi to, da je tožeča stranka v Republiki Sloveniji začasno prebivala zaradi zaposlitve, ki je bila prekinjena v začetku leta 2016. Do odreditve pripora pa, kakor izhaja iz upravnega spisa, tožeča stranka ni bila vključena v nobeno zavarovanje, niti ni bila prijavljena kot brezposelna oseba.

16. Po mnenju sodišča pa tožeča stranka tudi ni izkazala pogoja zadostnih sredstev za preživljanje. Po določbah tretjega odstavka 33. člena ZTuj-2 mora med ostalim tujec izpolniti tudi pogoj zadostnih sredstev za preživljanje med katerimi je navedeno, da lahko tujec izpolnjevanje pogoja zadostnih sredstev izkazuje tudi s pomočjo tistih, ki so ga dolžni preživljati. V prvem odstavku 44. člena ZTuj-2 pa je kot specialni predpis določeno, da za izpolnjevanje pogoja zadostnih sredstev za preživljanje zadošča pisna izjava študentovih staršev oziroma njegovega zakonitega zastopnika o tem, da ga bodo v času študija preživljali. Navedene določbe je treba razlagati tako, da se za izpolnjevanja pogoja sredstev za preživljanje, lahko upošteva le izjava staršev, če so otroka dolžni preživljati. Glede na to, da v času odločanja ZTuj-2 ni določal katero pravo se pri tem upošteva, se po mnenju sodišča upošteva tako nacionalno pravo Republike Slovenije kot nacionalno pravo države porekla tožeče stranke, to je Ukrajine. Po določbah drugega odstavka 123. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) veljavnega v času izdaje izpodbijane odločbe so bili starši dolžni preživljati svoje otroke tudi po polnoletnosti, vendar največ do dopolnjenega 26. leta starosti če se redno šolajo ali če so redno vpisani na izredni študij. Po določbah prvega odstavka 199. člena Družinskega zakonika Ukrajine pa so starši dolžni preživljati otroka do dopolnjenega 23. leta, če se redno šola pod dodatnim pogojem, da s mu materialno sposobni nuditi materialno pomoč (komentar Znanstveni in praktični komentar Družinskega zakonika Ukrajine 2011, str. 198 do 201). Glede na to, da je bila tožeča stranka v času oddaje vloge starejša od 28 let po mnenju sodišča, s predložitvijo izjave matere, da jo bo preživljala, že upoštevaje starostni kriterij ne izkazuje pogoja zadostnih sredstev za preživljanje, saj je starši niti po zakonu Republike Slovenije, niti po zakonu Ukrajine tožeče stranke niso bili več dolžni preživljati, zato materialne sposobnosti matere tožeče stranke za preživljanje ni bilo potrebno ugotavljati.

17. Glede na navedeno so ugovori tožeče stranke, ki se nanašajo tako na kršitve pravil postopka kakor na kršitve Ustave in določb materialnega prava neutemeljeni. Pri tem sodišče dodaja, da je bila tožeča stranka pred izdajo izpodbijane odločbe z dejanskim stanjem na katerem temelji izpodbijana odločba seznanjena, seznanjena pa je bila tudi, da bo na podlagi podatkov upravnega spisa njena vloga za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje zavrnjena, zaradi neizpolnjevanja pogojev. Tožeča stranka se vabilu na zaslišanje ni odzvala, prav tako pa ni v skladu s pozivom podala pisnih pripomb na ugotovljeno dejansko stanje, zato predstavljajo dokazi, ki jih tožeča stranka v tožbi navaja tožbeno novoto, ki jo sodišče v skladu z določbo tretjega odstavka 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne more upoštevati.

18. Odločitev prvostopenjskega organa v izpodbijanem delu (odločitev pod točko 1 izreka) je iz zgoraj navedenih razlogov pravilna, tožba pa ni utemeljena in jo je zato sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

19. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev je sodišče v skladu z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločalo brez glavne obravnave. Tožeča stranka sicer predlaga, da sodišče pridobi in vpogleda v spisa Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. X K 47610/2015 zaradi ugotovitve dejstva, da zadeva v času vložitve tožbe še ni pravnomočno zaključena ter da je bil pripor zoper tožečo stranko odpravljen, predlagala pa je tudi zaslišanje tožeče stranke. Glede na zgoraj navedeno stališče pa sodišče temu predlogu ni sledilo, saj izvedba navedenih dokazov ne bi pripomogla k drugačni relevantni ugotovitvi dejanskega stanja. Dokazi, ki jih predlaga tožeča stranka pa so, kakor je bilo že navedeno, tudi tožbena novota, ki jo v upravnem sporu ni dopustno upoštevati (tretji odstavek 20. člena ZUS-1), tožeča stranka pa ni pojasnila, zakaj takega dokaznega predloga ni podala že v upravnem postopku pred izdajo izpodbijane odločbe.

K točki II izreka:

20. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.