Jedro

V obravnavanem primeru, ko je bila odvetniku upravna odločba druge stopnje vročena 13.12.2006, po zatrjevanju pa je zbolel 11.1.2007 in narava njegove bolezni ni bila takšna, da ne bi mogel zagotoviti ustreznega nadomeščanja oziroma pravočasne vložitve pritožbe, pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnik ni izkazal opravičenega vzroka za to, da bi se mu dovolila vrnitev v prejšnje stanje in da bi se v postopku obravnavala njegova tožba kot pravočasna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom iz razlogov 24. člena ZUS-1 ni ugodilo tožnikovemu predlogu za vrnitev v prejšnje stanje v zvezi z zamudo roka za tožbo (1. točka izreka) in je na podlagi 2. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 njegovo tožbo zavrglo kot prepozno vloženo.

V razlogih izpodbijanega sklepa je navedlo, da je bila upravna odločba druge stopnje tožnikovemu pooblaščencu - odvetniku na podlagi splošnega pooblastila (pooblastilo z dne 23.11.2003) pravilno vročena dne 13.12.2006. Zadnji dan trideset dnevnega roka od vročitve upravnega akta za vložitev tožbe se je iztekel v petek 12.1.2007, tožba pa je bila vložena v ponedeljek 15.1.2007, torej prepozno. Odvetnikova bolezen na dan 11.1.2007 (zdravniško potrdilo z dne 15.1.2007) ni opravičljiv razlog za vrnitev v prejšnje stanje v zvezi z zamudo roka za omenjeno tožbo. Odvetnik namreč opravlja poklicno dejavnost s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, zato mora tudi med svojo odsotnostjo zagotavljati tekoče delo svoje pisarne ali pa zagotoviti nadomeščanje. Ker je imel tožnikovo pooblastilo že od 23.11.2003 dalje, bi lahko s skrbnostjo dobrega strokovnjaka tožbo vložil pravočasno. Ker predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ni ugodilo, je sodišče prve stopnje posledično prepozno vloženo tožbo (dne 15.1.2007) zavrglo kot prepozno.

V pritožbi, ki jo tožnik vlaga iz vseh pritožbenih razlogov, navaja, da naj ne bi mogel vložiti tožbe na podlagi pooblastila z dne 23.11.2003. Pooblaščenec je tožnika seznanil z upravno odločbo druge stopnje 13.12.2006, tožnik pa se je odločil vložiti tožbo šele 10.1.2007, kar naj bi sporočil v pooblaščenčevo pisarno. Slednji je 11.1.2007 nenadoma zbolel. Ker zaradi bolezni ni prišel v pisarno, tudi ni imel možnosti pravočasno vložiti tožbo. Šlo je za splet okoliščin, zato so očitki o tem, da bi lahko organiziral poslovanje pisarne oziroma zagotovil odsotnost, neumestni. Meni, da gre v primeru, kot je obravnavani, za zamudo roka iz opravičljivega razloga. Zato predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni tako, da se predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ugodi in se tožba sprejme v obravnavanje.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z določbami 24. člena ZUS-1 lahko stranka, če iz opravičenega vzroka zamudi rok ali drugi zakoniti rok za opravo dejanja v postopku in ga zaradi tega ne more več opraviti, predlaga vrnitev v prejšnje stanje. V izpodbijanem sklepu je sodišče prve stopnje presodilo okoliščino, ki jo je tožnik uveljavljal kot opravičen razlog zamude. Tudi po presoji pritožbenega sodišča v primeru zatrjevane okoliščine (odvetnikova bolezen), s katero se utemeljuje predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ne gre za opravičljiv vzrok za zamudo dejanja v postopku (vložitve tožbe). Odvetnik je bil namreč s splošnim pooblastilom z dne 23.11.2003 pooblaščen za zastopanje. Na podlagi takšnega pooblastila je imel pravico opravljati vsa pravdna dejanja, zlasti pa vložiti tožbo (1. točka 1. odstavka 95. člena ZPP v zvezi z 1. odstavkom 22. člena ZUS-1). Sicer pa ima odvetnik pravico uporabiti v mejah zakona in pooblastila vsako pravno sredstvo, za katero misli, da lahko koristi stranki, ki jo zastopa, pri zastopanju stranke pa je dolžan ravnati vestno, pošteno, skrbno ter po načelih odvetniške poklicne etike (11. člen Zakona o odvetništvu). Na podlagi omenjenih zakonskih določb je bila dolžnost tožnikovega pooblaščenca, da vloži tožbo, za samo vložitev tega pravnega sredstva pa ni potreboval tožnikovega sodelovanja. V razmerju med njima je moral ravnati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Pomeni, da je njegova naloga, tudi v sodnih postopkih, da so vselej v ospredju koristi strank. Zato mora svoje poslovanje organizirati tako, da njegovo delo poteka nemoteno. To velja tudi za pravočasno vlaganje pravnih sredstev. V obravnavanem primeru, ko je bila odvetniku upravna odločba druge stopnje vročena 13.12.2006, po zatrjevanju pa je zbolel 11.1.2007, in narava njegove bolezni ni bila takšna, da ne bi mogel zagotoviti ustreznega nadomeščanja oziroma pravočasne vložitve pritožbe, pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnik ni izkazal opravičenega vzroka za to, da bi se mu dovolila vrnitev v prejšnje stanje in da bi se v postopku obravnavala njegova tožba kot pravočasna. Ker je sodišče prve stopnje predlog za vrnitev v prejšnje stanje v zvezi z zamudo roka za tožbo kot neutemeljen zavrnilo, je v posledici tega tožnikovo tožbo kot prepozno vloženo zavrglo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.