Jedro

Pri objektivni odgovornosti voznika avtomobila in ob njegovi krivdni odgovornosti, ker je vozil z neprimerno hitrostjo glede na gostoto prometa in veliko število pešcev, ni bilo podlage za izključitev odgovornosti avtomobilista zaradi nepričakovanih in nepredvidljivih dogodkov. Z neprevidnim tekom čez cesto čez več prometnih pasov je tožnica deloma prispevala k nastanku škode. Primerna je razporeditev odgovornosti med njima v razmerju 25 odstotkov in 75 odstotkov v breme voznika.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenita tako, da sta toženi stranki dolžni nerazdelno plačati tožnici odškodnino v znesku 13.875.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.7.2000 dalje.

Toženi stranki sta dolžni povrniti tožeči stranki pritožbene stroške, odmerjene na 18.595 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.12.2001 dalje, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

V ostalem se revizija zavrne.

Toženi stranki sta dolžni povrniti tožeči stranki revizijske stroške, odmerjene na 22.174 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.4.2004 dalje, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo odgovornost tožnice do 25 % in odgovornost zavarovanca toženih strank do 75% za škodo, ki je nastala v prometni nezgodi dne 18.8.1986 v bližini mejnega prehoda na Šentilju v Avstriji. Razsodilo je, da je pravična odškodnina za nepremoženjsko škodo, nastalo tožnici, 16.500.000 SIT in upoštevaje razmerje odgovornosti prisodilo tožnici 12.375.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje. Delno je ugodilo rentnemu zahtevku in naložilo toženima strankama plačilo rente tožnici za oktober 1996 v znesku 44.117 SIT, za november in december 1996 po 43.614,50 SIT, za leto 1997 po 50.589,50 SIT mesečno, za prve štiri mesece leta 1998 po 56.635 SIT, za obdobje od maja 1998 do aprila 1999 po 55.661,50 SIT, za čas od maja 1999 do decembra 1999 po 54.135 SIT, za čas od januarja do aprila 2000 po 66.510 SIT in od 1.5.2000 dalje po 66.010,50 SIT mesečno z ustreznimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Toženima strankama je še naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 1.031.818,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi tožeče in obeh toženih strank ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti drugostopenjski sodbi je tožnica vložila revizijo in uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Sodbo izpodbija v delu, ki se nanaša na zavrnjeni del njenega tožbenega zahtevka, torej glede zneska 14.625.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo, glede zavrnjenega dela rente v višini 1.799.578 SIT in glede zavrnitve zahtevka za zamudne obresti za odškodnino od 10.10.1996 dalje. V reviziji našteva poškodbe, ki jih je v nezgodi utrpela tožnica, ponavlja, kakšne zahtevke je postavila v tej pravdi in navaja, kolikšna odškodnina oziroma renta ji je bila prisojena. Meni, da je izpodbijana sodba nepravilna glede 25 % tožničinega prispevka k nastanku škode, saj toženi stranki ni uspelo dokazati, da je do škode delno prišlo zaradi dejanja tožnice. Glede na dejanski obseg utrpele nepremoženjske škode in glede na pravno korektno ovrednotenje te škode, bi morala tožnici pripasti celotna vtoževana odškodnina.

Tožeča stranka vztraja na priznanju vtoževanih zamudnih obresti od 10.10.1996 dalje, ker je obrestni zahtevek utemeljen na določbah ZOR (186., 277. in 324. člen) ter na ustavnih določbah (14., 22. člen). Neutemeljeno je delno zavrnjen rentni zahtevek za 25 % soprispevek in za vse prejemke socialne pomoči oziroma denarnih dodatkov od 1.11.1995 dalje. Tožnica je dokazano nadpovprečno inteligentna oseba, zato je upravičena do višje rente od priznane, izračunane na podlagi povprečnih neto plač. Sodišče bi moralo upoštevati glede na tožničine pričakovane dohodke primerljive bruto plače v Republiki Sloveniji in ne le neto plače, saj mora tožnica sama skrbeti za svojo socialno varnost in mora v ta namen rezervirati del rentnih prejemkov. Sodišče ne bi smelo od rente odšteti tožničine prejemke iz naslova socialne pomoči. Gre za dajatve iz različnih pravnih naslovov, ki jih ni mogoče vračunavati v rento.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002) je bila revizija vročena toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je delno utemeljena.

Ni mogoče pritrditi revizijski trditvi o nepravilni razporeditvi odgovornosti tožnice in zavarovanca toženih strank za nastalo škodo v razmerju 25 % proti 75 %. Revizija navedenemu nasprotuje zgolj pavšalno brez ustrezne argumentacije. Trdi samo, da toženi stranki ni uspelo dokazati, da je do škode delno prišlo zaradi dejanja tožnice oziroma, da voznik njenega ravnanja ni mogel pričakovati, se posledicam njenega dejanja izogniti ali jih odstraniti. Takih nekonkretnih trditev ni mogoče upoštevati, saj sta sodišči prve in druge stopnje na podlagi obširnih dejanskih ugotovitev podrobno pojasnili nepravilno ravnanje obeh udeležencev nezgode ter utemeljili stopnjo odgovornosti vsakega od njiju. Pritrditi je presoji o objektivni odgovornosti zavarovanca tožene stranke in tudi njegovi krivdni odgovornosti, ker je sicer vozil v mejah dovoljene hitrosti, a vendar z neprimerno hitrostjo glede na gostoto prometa in veliko število pešcev ob parkiranih avtobusih. V takih okoliščinah ni bilo podlage za izključitev odgovornosti avtomobilista zaradi nepričakovanih in nepredvidljivih dogodkov. Po drugi strani pa je ugotovljen prispevek tožnice k nastanku škode, saj dejanske ugotovitve o tožničinem teku čez več prometnih pasov ter njen prihod pred zavarovančevo vozilo z leve strani izza nasproti vozečega kombija, pomenijo kršitev v času nezgode veljavnega 102. člena Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (ZTVCP, Uradni list SFRJ, št. 63/80, 4/81 in 53/85). Tožničino ravnanje namreč ni bilo v skladu z zapovedjo, da mora iti pešec čez vozišče pazljivo in da se mora, predno stopi nanj, prepričati, da lahko to varno stori. Z neprevidnim tekom čez cesto je tožnica deloma prispevala k nastanku škode, upoštevaje vse okoliščine dogodka, predvsem pa stopnjo ter težo kršitev obeh udeležencev ter posebej objektivno odgovornost tožene stranke, revizijsko sodišče pritrjuje nižjima sodiščema, da je razporeditev odgovornosti med njima v skladu z določbami 173. in 177. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89).

Tožnica v reviziji meni, da bi glede na dejanske ugotovitve korektno ovrednotenje škode narekovalo prisojo celotne vtoževane odškodnine. Revizijsko sodišče ji v tem ne more popolnoma pritrditi, sodi pa, da je tožnici prisojena prenizka odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Izhodišče za prisojo pravične denarne odškodnine za posamezne vrste nepremoženjske škode so dejanske ugotovitve nižjih sodišč, ki izhajajo predvsem iz mnenj medicinskih izvedencev, da je tožnica v nezgodi dne 18.8.1986 dobila udarnino možganov, težko možgansko oteklino, majhen izliv krvi v desni subduralni prostor, zlom leve nadlahtnice, zlom desne stegnenice, travmatsko raztrganino vranice, krvavitev v prečni del debelega črevesa, retroperitonealni izliv krvi, zlom zgornjega kraka desne sramnice, udarnino desne ledvice ter udarnino in raztrganino v desnem ledvenem predelu. Podlaga za odločanje o višini odškodnine je v 200. in 203. členu ZOR, pri čemer je treba upoštevati predvsem stopnjo in trajanje bolečin, pomen prizadete dobrine in namen odškodnine. Po eni strani so v ospredju okoliščine primera, ki škodo in njen obseg glede na oškodovanca individualizirajo, po drugi strani pa je potrebna objektivizacija v smislu primerjave z drugimi primeri sodne prakse.

Za strah in za duševne bolečine zaradi skaženosti je prisojena zahtevana odškodnina v celoti, za telesne bolečine pa sta v zvezi s tožbenim zahtevkom v višini 5.000.000 SIT nižji sodišči ocenili, da je primerna odškodnina 2.500.000 SIT. Upoštevaje telesne bolečine in neugodnosti, ki so podrobno naštete v prvostopenjski sodbi, revizijsko sodišče pritrjuje nižjima sodiščema, da višja odškodnina ne bi bila skladna z merili iz 200. člena ZOR, saj niti subjektivne niti objektivne okoliščine primera ne govorijo v prid prenizkemu ovrednotenju te vrste škode. Z odločitvijo o višini odškodnine za telesne bolečine je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo.

Reviziji pa je mogoče priznati utemeljenost v delu, ko zahteva višjo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Podane so namreč posledice poškodb tako na fizičnem kot tudi psihičnem področju. Ugotovljena je popoškodbena skrajšava leve zgornje okončine, omejena gibljivost komolca lažje stopnje, moteče podaljšanje desne spodnje okončine, omejena gibljivost kolčnega sklepa in lahko moteča slabša gibljivost v desnem kolenu. Ugotovljena je nadalje psihoorganska simptomatika s psihično disfunkcijo in motnjami, ki se odražajo z motnjo svežega spomina, slabo koncentracijo, pogosto psihično napetostjo in občutljivostjo na svetlobo ter psihomotorno upočasnenostjo. Pri tožnici je podana nevarnost ponovitve epileptičnih napadov. Obstaja diskretna desnostranska hemipareza s prizadetostjo distalne muskulature desne roke in oslabljeno finomotoriko, oslabelost čelne muskulature in motena mimika obraznih mišic. Tožnica ni sposobna za delo na višini, v neugodni mikroklimi, za delo stoje, dela z obremenitvijo desnice ob nezavarovanih strojih, dela ponoči in hitro dinamično delo. V bistvu ni sposobna za večino fizičnih del, za intelektualno delo pa je sposobna največ tri ure dnevno. Tožnica ni zmožna za pridobitno delo ne v polnem in ne v skrajšanem delovnem času, ne zdrži daljših fizičnih obremenitev, zmore le lažja domača dela in krajše sprehode. Bere ali gleda televizijo lahko največ eno uro, kolesariti ne more. Tožnici je pri SPIZ priznana 80 % invalidnost brez invalidnine, sodni izvedenec nevrolog je ocenil, da gre za 30 % zmanjšanje življenjske aktivnosti. Ob upoštevanju, da je prišlo do nezgode v tožničini starosti devetih let, je treba navedene posledice šteti kot zelo hude, še posebej ob ugotovljenih tožničinih nadpovprečnih intelektualnih sposobnostih, ki zaradi psihičnih in fizičnih posledic niso mogle priti do izraza. Tožnica je sicer z velikimi napori končala večerno srednjo ekonomsko šolo, vendar ji ob nezmožnosti zaposlitve ostajajo zgolj občasna domača opravila. Očitno gre za velika prikrajšanja v tožničinem življenju, zaradi katerih hudo trpi, kar narekuje tudi v primerjavi z drugimi primerljivimi primeri sodne prakse, zvišanje odškodnine, ki sta jo določili nižji sodišči. Revizijsko sodišče sodi, da je v tožničinem primeru pravična denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 14.000.000 SIT, zato je reviziji glede te vrste škode delno ugodeno za znesek 2.000.000 SIT. Skupaj je torej po presoji revizijskega sodišča primerna odškodnina za nepremoženjsko škodo v znesku 18.500.000 SIT, kar ustreza merilom iz 200. in 203. člena ZOR, ob upoštevanju tožničine soodgovornosti v višini 25 % pa morata toženi stranki plačati tožnici znesek 13.875.000 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopenjske sodbe dalje. V tem smislu je revizijsko sodišče zaradi delno zmotno uporabljenega materialnega prava sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenilo (1. odstavek 380. člena ZPP).

Neutemeljeno zatrjuje tožeča stranka, da ji grejo za vso prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo zakonske zamudne obresti od 10.10.1996 dalje. Te obresti so namreč materialnopravno pravilno prisojene od izdaje prvostopenjske sodbe dalje. Ta odločitev je oprta na 189. člen ZOR, po katerem se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe in lahko le tako sodišče določi vsebino pravnega standarda pravične denarne odškodnine. Navedeno je povzeto v ustaljeni sodni praksi, ki veže tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Neutemeljno je revizijsko sklicevanje na kršitev določb 14. in 22. člena Ustave RS, saj je bilo prav zaradi enakega varstva pravic sprejeto načelno pravno mnenje (Pravna mnenja I/2002, str. 11), ki se nanaša na tek zakonskih zamudnih obresti za čas po 1.1.2002. Dolgoletne in ustaljene sodne prakse ni mogoče spremeniti v posamičnem primeru, temveč se mora sprememba nanašati na nedoločen krog oškodovancev in mora veljati za vse oškodovance hkrati. Le tako se lahko upoštevata ustavni načeli enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS) in enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS).

Neutemeljene so tudi revizijske trditve v zvezi z odmero denarne rente tožnici po 195. členu ZOR. Glede na dejanske ugotovitve sta nižji sodišči pravilno upoštevali kot izhodišče za ugotovitev tožničinega izgubljenega zaslužka povprečno slovensko neto plačo. Neupoštevne so trditve, da bi morala biti upoštevana bruto plača v Republiki Sloveniji, saj je tožnica med postopkom izrecno zahtevala primerjavo z neto povprečno plačo 77.000 SIT in zahtevala rento v višini 77.000 SIT (listovna št. 105), v nadaljnjem postopku pa je ta znesek v skladu z zviševanjem povprečne neto plače v Republiki Sloveniji postopno zviševala. Odločeno je bilo skratka v skladu s trditveno podlago in s postavljenim zahtevkom. Pravilno sta nižji sodišči upoštevali prejete denarne dodatke, ki jih je tožnici izplačeval center za socialno delo. Tožnica sama navaja, da je šlo za prejemek za premagovanje finančne stiske, torej za pomoč k tožničinemu preživljanju in ni ne trdila in ne dokazovala, da bi šlo za denarni dodatek, namenjen za pokritje kakšne nepremoženjske škode. Pravilno je zato vračunavanje prejete socialne pomoči v prisojene mesečne zneske rente kot odškodnine za izgubo zaslužka zaradi nezmožnosti za delo. Glede rente je bilo materialnopravo pravilno uporabljeno.

Kot sledi iz navedenega, je revizijsko sodišče zaradi delno zmotno uporabljenega materialnega prava spremenilo sodbi sodišč druge in prve stopnje ter delno zvišalo odškodnino za nepremoženjsko škodo (1. odstavek 380. člena ZPP), v preostalem delu pa je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

Zaradi delne spremembe nižjih sodb je revizijsko sodišče ponovno odločalo o stroških vsega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP).

Glede na uveljavljane zahtevke tožeče stranke in glede na zneske, s katerimi je v pravdi uspela, upoštevaje tudi uspeh v revizijskem postopku, revizijsko sodišče ugotavlja, da končni celokupni uspeh tožeče stranke ne presega 61 %, kolikor je v prvostopenjski sodbi za odmero tožničinih pravdnih stroškov upoštevalo sodišče prve stopnje. Tako ni bilo razlogov za spremembo odločitve o pravdnih stroških, kakršna je v sodbi sodišča prve stopnje. V pritožbenem postopku je tožnica, upoštevaje zvišanje odškodnine z odločitvijo revizijskega sodišča, uspela z zneskom 1.500.000 SIT. Ker je bilo zanjo v pritožbi sporno 16.424.578 SIT, je uspela z 10 %. Revizijsko sodišče je zato odmerilo pritožbene stroške po vloženem stroškovniku ob upoštevanju odvetniške tarife na 185.950 SIT in glede na 10 % uspeh naložilo toženima strankama povrnitev teh stroškov tožnici v znesku 18.595 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje drugostopenjske sodbe dalje.

Tudi v reviziji je tožnica izpodbijala drugostopenjsko sodbo za skupno 16.424.578 SIT in uspela z zneskom 1.500.000 SIT, torej z 10 %. Revizijske stroške je revizijsko sodišče odmerilo na podlagi stroškovnika v skladu z odvetniško tarifo na 221.740 SIT in glede na 10 % uspeh naložilo toženima strankama povrnitev 22.174 SIT revizijskih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.4.2004 dalje.