Jedro

Iz določbe 1. odstavka 62. člena ZDen izhaja, da mora zahteva za denacionalizacijo vsebovati med drugim podatke o premoženju, na katero se nanaša. To pomeni, da je vsebina zahtevka v materialnem pomenu opredeljena s podatki o zahtevanem premoženju, ter da glede premoženja, za katero podatkov v zahtevi ni, materialni zahtevek ni postavljen. Podatek o zahtevanem premoženju v zahtevi je nujni del materialnopravnega zahtevka za vrnitev tega premoženja.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Republike Slovenije, št. ... z dne 18. 11. 2002 odpravi ter zadeva vrne temu ministrstvu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka delno ugodila pritožbi tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote A, št. ... z dne 26. 2. 2002, s katero je le-ta odločila, da je Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije kot zavezanec dolžan AA in pok. BB kot upravičenkama vrniti v last in posest nepremičnino s parc. št. 19 k.o. I v deležu do 72/392, vsaki do 1/2 (v točki 1), da je tožeča stranka kot zavezanka dolžna upravičenkama izplačati odškodnino v višini 7.996,32 DEM, vsaki do 1/2, za podržavljene objekte na parceli s tedanjo št. 10/2 k.o. I (v točki 2) in da je tožeča stranka dolžna obveznice izročiti upravičenki oziroma skrbnici za posebni primer v treh mesecih po pravnomočnosti odločbe (v točki 3) ter je 2. in 3. točko prvostopne odločbe odpravila in zadevo v tem delu vrnila prvostopnemu organu v ponovni postopek. Tožena stranka v razlogih navaja, da sta vlagateljici po njenem mnenju denacionalizacijo spornih objektov zahtevali v zakonskem roku, saj sta pravočasno vloženi zahtevi za denacionalizacijo priložili vse zahtevane listine, iz katerih izhajajo podatki o podržavljenih nepremičninah. Na glavni obravnavi 22. 5. 1995 pa sta vlagateljici oziroma za medtem umrlo vlagateljico pravni naslednik po njej, potrdila, da zahtevata vrnitev vseh nepremičnin, odvzetih z odločbo z dne 25. 4. 1946, in tedaj navedla, da stavbe s kletjo ni več. Glede na navedeno sta po mnenju tožene stranke vlagateljici vrnitev tudi porušenega objekta s kletjo zahtevali pravočasno. Po mnenju tožene stranke je neutemeljen ugovor tožeče stranke, da je bil za porušeni objekt prepozno postavljen zahtevek za odškodnino v obveznicah, kajti stranka v denacionalizacijskem postopku lahko zahtevek spreminja glede zavezanca in oblike vračila tudi po izteku roka iz 64. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Vendar pa tožena stranka meni, da je bilo dejansko stanje glede spornih podržavljenih objektov pred odločitvijo v zadevi pomanjkljivo ugotovljeno, saj je prvostopni organ kot dokaz o obstoju in stanju objekta upošteval zgolj navedbe v izvedeniškem mnenju, kot jih je izvedenec povzel iz podatkov vlagateljic. Ker po pravilih postopka dokazovanje izvaja uradna oseba, ki vodi upravni postopek, ne pa izvedenec, bi moral prvostopni organ dokazovanje za ugotovitev relevantnih dejstev izvajati sam. Ko bo v ponovnem postopku dokazovanje izvajal, bo lahko izvedel dokaze tudi z zaslišanjem prič ali pa kot dokaz vzel izjavo stranke same.

Tožeča stranka vlaga tožbo, čeprav sta z izpodbijano odločbo tožene stranke sicer odpravljeni 2. in 3. točka izreka prvostopne odločbe, iz katerih izhaja zavezanost tožeče stranke, kajti ne strinja se z njeno odločitvijo o vrnitvi zadeve v ponovni postopek, saj po njenem mnenju, glede na nepravočasno zahtevo za vrnitev sporne nepremičnine, ni pravilna. Vztraja pri že v upravnem postopku uveljavljanem ugovoru, da zahteva za denacionalizacijo, vložena 8. 4. 1993, ni obsegala objektov, še v teku prekluzivnega roka za vlaganje zahtev za denacionalizacijo pa je vlagateljici tudi nista razširili še na vračilo objektov na parceli št. 10/2. Zgrešeno je stališče tožene stranke, da je pravočasen zahtevek vlagateljic za odškodnino, ker stranke v postopku denacionalizacije zahtevek glede oblike vračanja premoženja in glede zavezanca za vrnitev lahko spreminjajo tudi po izteku roka iz 64. člena ZDen, kajti spreminja se lahko le zahtevek, ki obstaja. Da zgolj predložitev listin k sami zahtevi ne pomeni opredelitve zahtevka po obsegu, pa je že zavzelo stališče tudi Vrhovno sodišče v sklepu z opr. št. I Up 493/99-3 z dne 7. 2. 2001. Vrhovno sodišče meni, da s strani strank predložene listine predstavljajo le podlago za dokazovanje utemeljenosti zahteve, ne morejo pa nadomestiti samega zahtevka. Smiselno podobno stališče je zavzelo tudi Upravno sodišče Republike Slovenije v sodbo z opr. št. U 1624/01-12 z dne 12. 6. 2002, v kateri le-to navaja, da iz nejasne in pomanjkljive vloge ne more upravni organ sam sklepati na vsebino zahtevka stranke ter da je odločanje mimo ali brez zahtevka stranke bistvena kršitev pravil postopka. Tožeča stranka sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe kot neutemeljene ter se sklicuje na razloge, navedene v izpodbijani odločbi, sodišču pa predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je tožbo kot strankam z interesom posredovalo tudi vlagateljema zahteve za denacionalizacijo in Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, ki pa odgovora na tožbo niso podali.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa je prijavilo udeležbo v postopku z izjavo št. ... z dne 28. 1. 2003. Tožba je utemeljena.

Med strankama je sporna razlaga in uporaba 62. člena ZDen, ki določa vsebino in druge obvezne sestavine zahteve za denacionalizacijo.

Iz določbe 1. odstavka 62. člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 - odl. US, 13/93 - odl. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 20/97 - odl. US, 23/97 - odl. US, 65/98, 76/98- odl. US, 66/00 in 66/00 - obv. razl., 11/01 - odl. US, 54/02 - odl. US) izhaja, da mora zahteva za denacionalizacijo vsebovati med drugim podatke o premoženju, na katero se nanaša (poleg pravnega temelja podržavljenja, pravnega temelja pravice do vrnitve ter oblike vrnitve). Po mnenju sodišča je namen te določbe v natančni opredelitvi materialnega zahtevka glede premoženja, na katero se zahteva nanaša. To pa pomeni, da je vsebina zahtevka v materialnem pomenu opredeljena s podatki o zahtevanem premoženju, ter da glede premoženja, za katero podatkov v zahtevi ni, materialni zahtevek ni postavljen. Ni sporno, da zahteva za denacionalizacijo, ki sta jo v obravnavani zadevi 8. 4. 1993 vložili vlagateljici, objekta na parc. št. 10/2 ni navajala. Po presoji sodišča to pomeni, da zahtevek za denacionalizacijo glede te nepremičnine (v navedeni zahtevi za denacionalizacijo) ni bil postavljen, in da tožena stranka, ki meni drugače, nima prav. Čeprav tudi ni sporno, da so zahtevi za denacionalizacijo bile priložene listine, v katerih je med drugimi bila navedena tudi sporna nepremičnina, pa po presoji sodišča podatkov o premoženju iz teh listin ni mogoče šteti kot dopolnitve vsebine materialnega zahtevka. Določb 62. člena ZDen namreč tudi po mnenju sodišča ni mogoče razlagati v tem smislu, da bi predpisane listine, čeprav sicer obvezne sestavine zahteve, mogle nadomestiti pomanjkanje podatkov o premoženju v zahtevi, pač pa, da se z njimi izkazuje utemeljenost zahtevka. Po povedanem je torej podatek o zahtevanem premoženju v zahtevi nujni del materialnopravnega zahtevka za vrnitev tega premoženja. Da je tako stališče pravilno, potrjuje tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča RS ter se tožeča stranka tako nanjo utemeljeno sklicuje.

Ker v obravnavani zadevi ni sporno, da je bila v roku iz 1. odstavka 64. člena ZDen (to je do 6. 12. 1993), vložena le navedena zahteva za denacionalizacijo, le-ta pa po povedanem sporne nepremičnine ni obsegala, ter da je s strani vlagateljev med podatki o zahtevanem premoženju prvič bil omenjen sporni objekt na parc. št. 10/2 na ustni obravnavi 22. 5. 1995, in ker se v postopku denacionalizacije zahtevek lahko razširja v smislu obsega premoženja, ki je predmet denacionalizacije, le do navedenega zakonitega roka za vlaganje zahtev za denacionalizacijo, to pomeni, da zahtevek za vrnitev sporne nepremičnine ni bil postavljen pravočasno. Sodišče se s tožečo stranko tudi strinja, da se tožena stranka zgrešeno sklicuje na pravico stranke, da v denacionalizacijskem postopku lahko zahtevek glede zavezanca in oblike vračila spreminja tudi po izteku roka iz 1. odstavka 64. člena ZDen, kajti v obravnavi zadevi ni sporno spreminjanje zahtevka (glede zavezanca in oblike vračila), pač pa že sama pravočasna postavitev zahtevka (za denacionalizacijo objekta).

Ob opisanem dejanskem stanju, kot izhaja iz odločb prvostopnega organa in tožene stranke, in ga potrjuje tudi spisna dokumentacija, pa ob razlagi zakona, kot jo je podalo sodišče, pravni zaključek, kot ga je sprejel prvostopni organ, da je zahteva za denacionalizacijo bila pravočasno vložena tudi za objekt na parc. št. 10/2, ne bi bil mogoč. Prav tako pa tudi tožena stranka, ker na podlagi prepozne zahteve postopka za priznanje denacionalizacije ni mogoče voditi, po odpravi prvostopne odločbe ne bi mogla odločiti o vrnitvi zadeve v ponovni postopek (zaradi dopolnitve dejanskega stanja glede stanja objekta na sporni parceli v času podržavljenja in ponovne odločitve).

Ker v zadevi za izdajo izpodbijane odločbe materialni zakon ni bil pravilno uporabljen, je sodišče tožbi na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) ugodilo ter izpodbijano odločbo odpravilo, zadevo pa na podlagi 2. odstavka in v smislu 3. odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. V tem postopku bo morala tožena stranka, upoštevajoč pravno mnenje sodišča, navedeno v tej sodbi, ponovno presoditi pritožbeni ugovor nepravočasnosti zahteve za denacionalizacijo za sporno nepremičnino ter ponovno odločiti o pritožbi tožeče stranke in rešitvi stvari.