Jedro

Tožnikovo postopanje (prodaja stanovanja pred potekom treh let od nakupa) in plačilo davka torej ni bilo v nikakršni vzročni zvezi z ravnanjem toženke, zato ta tudi ne more biti zavezanka iz zatrjevanega odškodninskega razmerja.

Izrek

Pritožbo se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek po katerem bi morala tožena stranka izplačati tožeči stranki znesek 3,228.431,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.6.1999 dalje. Hkrati je tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne njene pravdne stroške v znesku 175.644,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje.

Proti takšni sodbi je tožnik vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbena razloga napačne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe oziroma njeno spremembo tako, da naj se ugodi tožbenemu zahtevku. Navedel je, da v letu 1993 ni bil v takšni socialni stiski kot v letu 1999. Če je bil sposoben odkupiti stanovanje v letu 1999, potem ga je bil sposoben odkupiti tudi v letu 1993. Vendar pa njegova sposobnost odkupiti stanovanje v letu 1993 ni bistvena za ta spor. Tožnikov dolg odvetniku M., bratu A. in prijatelju H. je nastal po vložitvi tožbe zoper toženko, nekateri dolgovi pa so bili neposredno povezani s spornim odkupom. Neutemeljena je ugotovitev sodišča, da je imel tožnik namen zaslužiti za razliko v ceni, saj bi počakal potek treh let zaradi davščin. Dejstvo, da je moral tožnik prodati stanovanje in plačati visok davek, kaže prav na socialno stisko, ne pa na njegov profitni namen. Tožena stranka bi tožniku morala prodati stanovanje, zato je nedopustnost njenega ravnanja dokazana. Škoda pa ni samo davek v višini 3,228.431,00 SIT, pač pa tudi najemnina, ki jo je moral tožnik plačevati ves čas sodnega postopka, kar bi zneslo najmanj 3,600.000,00 SIT.

Toženka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Dejansko podlago tožbe so predstavljale trditve, da je tožniku nastala škoda v znesku 3.228.431,00 SIT, kolikor je moral plačati davka od dobička od kapitala, in ki jo je povzročila toženka zaradi kršitve kontarhirne obveznosti, ki jo je imela po določbah Stanovanjskega zakona. Z navedenimi dejanskimi trditvami je determinirana tudi dejanska podlaga izpodbijane sodbe, zato so brezpredmetne pritožbene trditve, da je škoda nastala zaradi šestletnega plačevanja najemnine za stanovanje, ki bi ga morala toženka prodati tožniku že v letu 1993. S takšnimi trditvami namreč tožnik v pritožbenem postopku spreminja dejansko podlago tožbe, čeprav je to mogoče le do konca glavne obravnave, torej le v postopku pred sodiščem prve stopnje (184. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Sodišče prve stopnje je pravilno opredelilo elemente, ki pogojujejo nastanek odškodninske obveznosti, ki morajo biti podani kumulativno in ki izhajajo iz določila 1. odstavka 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Po navedenem določilu mora škodo povrniti tisti, ki jo povzroči, če je za njeno povzročitev tudi odgovoren. Po stališču sodišča prve stopnje v obravnavanem primeru ni podan nobeden od elementov odškodninske obveznosti. Meni namreč, da izpolnitev davčne obveznosti ne predstavlja škode, da toženkino upiranje tožnikovi zahtevi za sklenitev kupoprodajne pogodbe ne predstavlja nedopustnega ravnanja in da med tožnikovo prodajo stanovanja in med toženkinim ravnanjem ni vzročne zveze.

Upravičeni so pritožbeni očitki o spornosti stališča sodišča prve stopnje glede prvih dveh elementov odškodninske obveznosti. Znesek plačanega davka predstavlja zmanjšanje premoženja (155. člen ZOR) zavezanca za njegovo plačilo, zato bi lahko predstavljal škodo. Prav tako lahko neupravičena odklonitev sklenitve pogodbe, ki jo je ena pogodbena stranka po zakonu dolžna skleniti (117. člen Stanovanjskega zakona), lahko predstavlja nedopustno ravnanje (kršitev kontrahirne dolžnosti), če pogojuje nastanek škode. Obe navedeni pravnorelevantni dejanski okoliščini bi lahko postali elementa odškodninske obveznosti, če bi bila podana dejanska podlaga tudi za preostala dva, t.j. za vzročnost in odgovornost. Prav odsotnost teh dveh pravnorelevantnih elementov odškodninske obveznosti pa izkazuje pravilnost izpodbijne odločitve. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da ravnanje toženke (nesklenitev oziroma upiranje sklenitvi pogodbe) ni v nikakršni vzročni zvezi z plačilom omenjenega davka.

Tožnik je navedel socialno stisko kot razlog prodaje stanovanja pred potekom triletnega roka od nakupa. Ta bi lahko bila pravnorelevanten vzrok le, če bi jo povzročila toženka s svojo neupravičeno zavrnitvijo sklenitve kupoprodajne pogodbe in dolgoletnim pravdanjem. Vendar pa ni bilo tako. Tožnik je zaslišan kot stranka sam izpovedal, da je bil že v času vložitve zahteve za odkup 18.10.1993 v socialni stiski: ni imel ne denarja za odkup, ne za sprotno življenje, saj je bil brez službe. Kot je sam navedel, je takrat natančno vedel, da si bo moral denar za odkup sposoditi in stanovanje po odkupu prodati. Torej bi tudi v primeru, če bi toženka takoj ugodila njegovi zahtevi za odkup, moral ravnati enako in s čimer bi v vsakem primeru postal zavezanec za plačilo davka od dobička. Tožnikovo postopanje (prodaja stanovanja pred potekom treh let od nakupa) in plačilo davka torej ni bilo v nikakršni vzročni zvezi z ravnanjem toženke, zato ta tudi ne more biti zavezanka iz zatrjevanega odškodninskega razmerja.

Glede na navedeno je bilo treba pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Odločitev o stroških toženkinega odgovora na pritožbo temelji na določilu 1. odst. 155. čl. in 1. odst. 165. čl. ZPP.