Jedro

Sporazum v delu, ki se nanaša na izpolnjevanje pogodbenih obveznosti do M.Š., v korist katere je pokojni izročevalec izgovoril določene oskrbne in preživninske pravice, predstavlja pogodbo v korist tretjega. Tožnica M.Š. ni bila stranka pogodba, zato ima kot upravičenka pravico zahtevati le izpolnitev obveznosti, ne pa tudi razveze sporazuma.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeče stranke same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod točko I izreka zavrnilo preostali tretji tožbeni zahtevek, s katerim so tožeče stranke zahtevale razvezo sporazuma o izročitvi premoženja za življenja z dne 3.12.1990, v delu, sklenjenem med sedaj pokojnim J. Š. in tožencem Š. C., to je glede ? solastninskega deleža nepremičnine, vpisane v vl. št. ... k. o. Š. Nadalje je zavrnilo zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine ter zahtevek za povrnitev pravdnih stroškov. Pod točko II izreka je odločilo, da so tožeče stranke dolžne tožencu v roku 15 dni nerazdelno povrniti 2.126,52 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo prvega dne po poteku tega roka dalje.

Proti takšni sodbi so se iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava (2. in 3. točka I. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) z enotno pritožbo pritožile tožeče stranke. Navedle so, da zahtevajo razvezo sporazuma o izročitvi premoženja za življenja z dne 3.12.1990 v delu, ki se nanaša na pokojnega Š. J. in toženca. Navedeno zahtevajo kot dedinje po pokojnem J. Š., kot so pojasnile že v tožbi. Sodišče prve stopnje je pri ponovnem odločanju prezrlo napotila višjega sodišča ter v zadevi odločilo povsem v drugo smer, s sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča RS z dne 5.9.1996, opr. št. II I Ps 253/95. Zapletlo se je pri obrazložitvi, kdo dejansko v tem sporu nastopa kot tožnik. Tožnice so tožbo vložile kot dedinje po pokojni pogodbeni stranki, J. Š. Prvostopno sodišče je pravilno zaključilo, da je sporazum po svoji naravi preužitkarska pogodba, pravilno je ugotovilo, kakšne so obveznosti obeh prevzemnikov ter dejstvo, da je J. Š. umrl dva meseca po sklenitvi sporazuma, tako da prevzemnika do njega nista potrebovala izpolnjevati izgovorjenih obveznosti, saj je bil ves ta čas do smrti povsem sposoben skrbeti sam zase. Sodišče pa je prezrlo dejstvo, da si je pokojni J. Š. izgovoril določene oskrbne in preživljalske pravice tudi za svojo ženo, tožnico M. Š., ravno za primer t.i. starostne in zdravstvene onemoglosti. Tožnice so podrobno izpovedale, da so se hude zdravstvene težave M. Š. pričele pojavljati po letu 2001, kar sovpada z razpadom izvenzakonske skupnosti pritožnice V. C. in tožena Š. C. Takrat se je pričelo neizpolnjevanje pogodbenih obveznosti s strani toženca. V konkretni zadevi je tako odločilno vprašanje, ali imajo pritožnice kot dedinje po pokojnem J. Š. pravico zahtevati v njegovem imenu razvezo sporazuma. Sodišče nima prav, ko zaključuje, da so dediči aktivno legitimirani za vložitev tožbe, v kolikor se nanašajo na toženčevo izpolnjevanje pogodbenih obveznosti zgolj do pokojnega J. Š. Nadalje sodišče pozablja, da tožnica M. Š. nastopa kot ena izmed dedinj in ne kot soupravičenka iz pogodbe oziroma kot samostojna tožnica in tako zmotno zaključuje, da lahko zahteva zgolj izpolnitev sporazuma, ne pa razveze pogodbe. Predlagale so, da sodišče druge stopnje njihovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo ustrezno spremeni oziroma razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Toženec ni vložil odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

O tej zadevi je bilo že dvakrat odločeno. Tudi v drugem sojenju je prvostopno sodišče ugodilo tretjemu podrednemu tožbenemu zahtevku (ostali zahtevki so bili že po prvem sojenju pravnomočno zavrnjeni), višje sodišče pa je s sklepom z dne 9.5.2007, opr. št. Cp 1032/2006, ugodilo toženčevi pritožbi, razveljavilo sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V razlogih sklepa je naložilo prvostopnemu sodišču, da bo moralo ugotoviti vsa pravno odločilna dejstva v zvezi z ugovorom zastaranja, v kolikor pa bo ugotovilo, da tožbeni zahtevek ni zastaral, pa bo moralo meritorno odločiti o tožbenem zahtevku in presojati njegovo utemeljenost ločeno v razmerju do prvotožnice kot preživljanke po sklenjeni pogodbi in v razmerju do pokojnega izročevalca, oboje pa v razmerju do prevzemnika oziroma toženca. Vsa ta sporna vprašanja je sodišče prve stopnje obravnavalo v novem sojenju in svojo dokazno oceno izčrpno obrazložilo, tako da je pritožbeni očitek, da je sodišče prezrlo napotila višjega sodišča, neutemeljen.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, kar pritožbeno ni sporno, da dne 3.12.1990 med pokojnim izročevalcem (J. Š.) in V. C. ter tožencem kot prevzemnikoma sklenjen sporazum o izročitvi premoženja za življenja po vsebini predstavlja preužitkarsko pogodbo, v kateri si je pokojni izročevalec izgovoril določene oskrbne in preživljalske pravice tudi za svojo ženo, tožnico M. Š. Pri odločanju o razvezi sporazuma zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti je sodišče prve stopnje izhajalo iz pravilne materialnopravne podlage, določila III. odstavka 120. člena Zakona o dedovanju, v skladu s katerim lahko vsaka stranka zahteva, da se pogodba razveže, če druga stranka ne izpolnjuje svojih obveznosti.

Pritožnice prvostopnemu sodišču očitajo, da se je v razlogih sodbe zapletlo, ko je navedlo tožnico M. Š. kot samostojno tožnico in ne v svojstvu dedinje po pokojnem J. Š. ter kot pravno zmoten izpodbijajo zaključek sodišča, da so tožnice kot dedinje aktivno legitimirane za vložitev tožbe na razvezo sporazuma le, v kolikor se nanaša na toženčevo izpolnjevanje pogodbenih obveznosti J. Š. Takšni pritožbeni očitki so neutemeljeni. Sodišče prve stopnje ni prezrlo dejstva, da je tožnica M. Š. dedinja po pokojnem J. Š. in da je nanjo prešla tudi pravica zahtevati razvezo sporazuma, vendar le, kot je pravilno zaključilo, kolikor se nanaša na neizpolnjevanje pogodbenih obveznosti toženca do izročevalca. V tem delu pa tudi pravica pokojnega J. Š. (oziroma po njegovi smrti prevzeta pravica tožnic kot dedinj) zahtevati razvezo pogodbe ni mogla nastati, saj je le-ta, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje in kar pritožbeno tudi ni sporno, umrl dva meseca po sklenitvi sporazuma in zanj v tem času ni bilo potrebno skrbeti. Pravilna je tudi nadaljnja presoja prvostopnega sodišča, da sporazum v delu, ki se nanaša na izpolnjevanje pogodbenih obveznosti do M. Š., predstavlja pogodbo v korist tretjega, to je M. Š. kot upravičenke, saj slednja, kar pritožbeno ni izpodbijano, ni bila stranka pogodbe oziroma izročevalka in ni prenesla svojega premoženja na prevzemnika. Tožnica M. Š. kot oseba, v korist katere je njen (sedaj pokojni) mož kot izročevalec izgovoril določene pravice, je kot tretja pridobila le lastno in neposredno pravico nasproti tožencu le do izpolnitve (I. odstavek 149. člena Zakona o obligacijskih razmerjih), ne pa do razveze sporazuma, ki pripada le izročevalcu (III. odstavek 120. člena ZD). Ona in toženec sta bila le v obligacijskopravnem razmerju, ne pa (tudi) v stvarnopravnem, ker ni bila izročevalka premoženja, zato bi lahko zahtevala le izpolnitev obveznosti ali pa denarno protivrednost izpolnitve. Glede na obrazloženo je presoja prvostopnega sodišča pravilna, nasprotni pritožbeni očitki pa neutemeljeni.

Tožnice so obrazloženo izpodbijale le odločitev o glavni stvari, posledično pa tudi odločitev o stroških postopka, brez navedbe posebnih razlogov. Sodišče druge stopnje je zato v tem delu opravilo le uradni preizkus v skladu z II. odstavkom 350. člena ZPP, ki ni pokazal nepravilnosti.

Ker tožnice s pritožbenimi navedbami niso uspele izpodbiti pravilnih zaključkov prvostopnega sodišča, je sodišče druge stopnje njihovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pri tem ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena ZPP).

Zaradi neuspeha s pritožbo, tožnice same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka (I. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s I. odstavkom 154. člena ZPP).