Jedro

Če je torej zavarovalnica zavezanka za plačilo škode, pa je višina njene obveznosti odvisna od zavarovalne pogodbe. Pri zavarovanju pred odgovornostjo namreč ni vrednosti zavarovanega predmeta, stranki pogodbenega razmerja ob sklepanju pogodbe tudi ne vesta, kolikšen bo znesek prizadejane škode. Zaradi tega v zavarovalni pogodbi določita najvišje zavarovalne vsote (limit) za katerega zavarovalnica jamči. Znesek obveznosti zavarovalnice pa se nanaša le na z zavarovalno pogodbo določeno zavarovalno vsoto, ne pa tudi na druge določbe v splošnih pogojih. Če se je namreč v zavarovanje sprejelo varstvo tretjega, ki ni udeleženec zavarovalnega razmerja, mora biti to varstvo tudi učinkovito, še zlasti, ker oškodovanec ni pogodbena stranka zavarovalne pogodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani 1. in 3. točki izreka potrdi.

Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 36,95 EUR, v 15. dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1) sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 56041/2008 z dne 12. 08. 2008 vzdržalo v veljavi v 1. in 3. točki izreka za znesek 7.914,87 EUR z evrsko protivrednostjo 5% letnih zamudnih obresti, ki tečejo od 17. 07. 2006 do 31. 12. 2006 od zneska 1,896.719,46 SIT, od zneska 7.914,87 EUR pa od 01. 01. 2007 do plačila ter za izvršilne stroške v znesku 28,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 06. 2008 do plačila, (2) v presežku sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo ter (3) toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke.

2. Zoper navedeno sodbo je pravočasno pritožila tožena stranka in sicer iz vseh pritožbenih razlogov, predlagala spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno njeno razveljavitev ter priglasila pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročeni v odgovor tožeči stranki, ki navedbam v pritožbi nasprotuje, predlaga potrditev izpodbijane sodbe ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pri zavarovanju pred odgovornostjo lahko po prvem odstavku 965. člena OZ oškodovanec zahteva neposredno od zavarovalnice povračilo škode, ki mu je nastala zaradi dogodka, za katerega odgovarja njen zavarovanec, toda največ do zneska njene (zavarovalničine) obveznosti. V obravnavanem primeru ni sporno, da tožena stranka kot zavarovalnica odgovarja za škodo, ki jo je utrpel tožnik. Splošni pogoji, ki naj bi bili sestavni del pogodbe o zavarovanju pred odgovornostjo med toženo stranko in njenim zavarovancem, sicer res izključujejo odgovornost zavarovalnice v primeru, da je bila škoda posledica zlega namena ali grobe malomarnosti, vendar se izključitev odgovornosti nanaša na pogodbeno razmerje med toženo stranko in njenim zavarovancem, ne pa na razmerje med toženo stranko in tožnikom kot oškodovancem. Tožnik je namreč utrpel škodo zaradi dogodka, za katerega odgovarja zavarovanec tožene stranke, s čemer so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 965. člena OZ glede obveznosti tožene stranke do tožeče stranke.

6. V primeru izključitev odgovornosti gre za pogodbeno razmerje zavarovanja pred odgovornostjo, ko se pogodbeni stranki prosto dogovarjata o obsegu zavarovanja in morebitnih izključitvah odgovornosti, vendar to na obravnavano razmerje med tožnikom kot oškodovancem in toženo stranko ne vpliva. Zakonska omejitev pri direktni tožbi po prvem odstavku 965. člena OZ se nanaša zgolj na pogodbeno dogovorjen znesek obveznosti zavarovalnice in dogodek, za katerega odgovarja zavarovanec, ne pa tudi na druge izključitve, morebiti določene s pogodbo med zavarovalnico in njenim zavarovancem.

7. Zavarovanje odgovornosti je posebna vrsta premoženjskega zavarovanja. Njegov primarni pomen je varstvo zavarovanca pred odškodninskimi zahtevki, vendar se dodatna vloga kaže tudi v zaščiti oškodovanca. Posebnost zavarovanja je v tem, da nastane obveznost zavarovalnice (še)le, ko oškodovanec zahteva odškodnino. Zavarovalno pravo v primeru zavarovanja odgovornosti odstopa od načela relativnosti obligacijskega razmerja in oškodovancu (tretji osebi) priznava direktno tožbo proti zavarovalnici, kar je logična posledica ideje, po kateri je zavarovanje institut primarno v korist oškodovanca (prim. Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), Založba GV, IV. Knjiga, stran 887 - 889). Če je torej zavarovalnica zavezanka za plačilo škode, pa je je višina njene obveznosti odvisna od zavarovalne pogodbe. Pri zavarovanju pred odgovornostjo namreč ni vrednosti zavarovanega predmeta, stranki pogodbenega razmerja ob sklepanju pogodbe tudi ne vesta, kolikšen bo znesek prizadejane škode. Zaradi tega v zavarovalni pogodbi določita najvišje zavarovalne vsote (limit) za katerega zavarovalnica jamči. Znesek obveznosti zavarovalnice pa se nanaša le na z zavarovalno pogodbo določeno zavarovalno vsoto, ne pa tudi na druge določbe v splošnih pogojih. Če se je namreč v zavarovanje sprejelo varstvo tretjega, ki ni udeleženec zavarovalnega razmerja, mora biti to varstvo tudi učinkovito, še zlasti, ker oškodovanec ni pogodbena stranka zavarovalne pogodbe.

8. Drži pritožbena navedba, da je Vrhovno sodišče RS v zadevi III Ips 95/2004 dopustilo možnost izključitve obveznosti plačila škode po zavarovalni pogodbi kljub ugotovljeni zavarovančevi odgovornosti, vendar pa je hkrati jasno navedlo, da zavarovalno kritje ni izključeno, ko škodno dejanje stori voznik. V konkretnem primeru je bil prevoznik (in zavarovanec tožene stranke) O.T. d.o.o. O tem, da naj bi šlo za veliko malomarnost prevoznika, torej pravne osebe (da je torej njen voznik ravnal po njenih pooblastilih ali navodilih), ni ne trditvene, ne dokazne podlage, zaradi česar obveznost povrnitve škode po predmetni zavarovalni pogodbi tudi iz tega razloga ni izključena.

9. Ker v konkretnem primeru oškodovanec lahko izbira, ali bo tožil zavarovanca tožene stranke ali direktno zavarovalnico ali pa oba, za odločitev niso relevantne pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni izreklo o ugovoru, da je tožeča stranka zoper zavarovanca tožene stranke vložila izvršbo.

10. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno in v zadostni meri ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Le-ti predstavljajo stroške sodne takse za odgovor na pritožbo.