Jedro

Tožena stranka v času zaključka glavne obravnave ni imela prostega mesta, na katerem bi lahko tožniku zagotovila delo. Tožena stranka je dokazala, da nima več ustreznega delovnega mesta, na katerega bi se lahko tožnik vrnil. Ob ugotovljeni objektivni nezmožnosti zagotoviti tožniku ustrezno delo glede na odpovedano pogodbo o zaposlitvi so neutemeljene navedbe tožnika, da sodišče prve stopnje ni navedlo objektivnih razlogov za sodno razvezo. Organizacija delovnega procesa je v pristojnosti delodajalca, zato je neutemeljena tožnikova ocena, da nemoten delovni proces narekuje zaposlitev petih nadzornikov. Zato je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da tožnikov interes za vrnitev na delo ne prevlada nad okoliščinami na strani tožene stranke in da reintegracijski zahtevek ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v VII. točki izreka delno spremeni tako, da se glasi: "VII. Tožena stranka je dolžna obračunati nadomestilo plače za marec 2013 v bruto znesku 1.548,11 EUR, odvesti davke in prispevke, tožeči stranki pa izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2013 dalje do plačila. Kar zahteva tožeča stranka več (obračun bruto nadomestila plače v višini 1.566,65 EUR in po odvodu davkov in prispevkov izplačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 4. 2013 dalje) se zavrne.

Pobotni ugovor se zavrne."

II. V ostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta ter se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da delovno razmerje med tožnikom in toženo stranko na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 8. 2010 še vedno traja in ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo ter mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja od 8. 3. 2012 dalje (I. točka izreka). Ugotovilo je, da je delovno razmerje tožnika pri toženi stranki trajalo od 27. 4. 2012 do 23. 10. 2014, razen v obdobju od 1. 2. 2013 do 28. 2. 2013 (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku obračuna razliko plače za marec 2012 v bruto znesku 1.548,11 EUR, zmanjšano za že obračunano plačo, odvede davke in prispevke in mu izplača neto razliko z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2012 dalje do plačila, višji zahtevek pa je zavrnilo (III. točka izreka). Toženi stranki je tudi naložilo, da tožniku obračuna razliko plače za april 2012 v bruto znesku 1.548,11 EUR, zmanjšano za že obračunano plačo s strani tožene stranke in denarno nadomestilo s strani zavoda za zaposlovanje v bruto znesku 96,55 EUR, odvede davke in prispevke in mu plača neto razliko z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2012 dalje do plačila, višji zahtevek pa je zavrnilo (IV. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati razlike plač za čas od maja 2012 do januarja 2013 v bruto znesku 1.548,11 EUR, zmanjšane za obračunana denarna nadomestila s strani zavoda za zaposlovanje v bruto zneskih, razvidnih iz izreka, odvesti davke in prispevke ter mu izplačati vsakokratno mesečno neto razliko z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec, do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (V. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku obračuna odškodnino v višini razlike med plačo za februar 2013 v bruto znesku 1.548,11 EUR, zmanjšano za bruto plačo 871,57 EUR, odvede davke in prispevke ter mu izplača neto razliko z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2013 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (VI. točka izreka). Ugotovilo je, da obstoji terjatev tožnika iz naslova plače za mesec marec 2013 v bruto znesku 1.548,11 EUR oziroma ustreznem neto znesku po odvodu davkov in prispevkov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2013 dalje do plačila. Ugotovilo je, da obstoji terjatev tožene stranke iz naslova izplačane odpravnine v neto znesku 900,00 EUR. Po pobotanju obeh terjatev je tožena stranka dolžna tožniku plačati razliko neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2013 dalje do plačila in na ta znesek plačati davke in prispevke, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo (VII. točka izreka). Nadalje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku za obdobje od 1. 4. 2013 do 23. 10. 2014 obračunati plačo v bruto znesku 1.548,11 EUR, odvesti davke in prispevke in mu izplačati vsakokratno mesečno plačo v neto znesku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec, do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (VIII. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati denarno povračilo v bruto znesku 12.384,88 EUR, odvesti davke in prispevke ter mu izplačati neto znesek (IX. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati neplačani regres za letni dopust za leta 2012, 2013 in 2014 v zneskih, razvidnih iz izreka, odvesti davke ter mu izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek (za plačilo regresa za letni dopust za leta 2015, 2016 in 2017) pa je zavrnilo (X., XI., XII. in XIII. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 6.740,59 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila (XIV. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (XV. točka izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP. Navaja, da sodišče prve stopnje ni navedlo konkretnih (objektivnih) razlogov za zavrnitev reintegracijskega zahtevka. Meni, da potrebe delovnega procesa narekujejo zaposlitev petih delavcev. Dokazno breme glede objektivne nemožnosti pozvati tožnika nazaj na delo je na strani tožene stranke, ki mu z izpovedjo zakonitega zastopnika ni zadostila. Nasprotuje prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dnem 23. 10. 2014, saj je takrat odprl s. p. (striženje psov) in je imel v tej dejavnosti le izgubo. Vztraja, da aktiviranje s. p. ne more biti okoliščina za prenehanje delovnega razmerja na podlagi sodbe sodišča. Zatrjuje, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo tožnikovega interesa za vrnitev na delo, s čimer bi se mu zagotovil enak materialni položaj kot pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Sodna razveza pogodbe o zaposlitvi namesto reintegracije po mnenju tožnika posega v njegovo socialno varnost. Pri določitvi datuma sodne razveze bi bilo po stališču tožnika potrebno upoštevati trajanje tega spora. Tožnik je prepričan, da je sodišče prve stopnje odmerilo prenizko denarno povračilo. S samozaposlitvijo po približno dveh letih in pol brezposelnosti si je zagotovil minimum socialne varnosti. Sedaj opravlja delo za določen čas z minimalno plačo, nadaljnje zaposlitvene možnosti tožnika pa so pičle. Tožnik nasprotuje pobotanju terjatve tožene stranke za vračilo odpravnine, saj bi mu ta pripadla še za čas trajanja delovnega razmerja do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi. Meni, da je upravičen do odškodnine po splošnih pravilih civilnega prava in bi mu moralo sodišče priznati tudi pravico do plače in regresa za letni dopust po 23. 10. 2014. Vztraja, da je upravičen do plače v bruto znesku 1.566,65 EUR, kot jo je uveljavljal v tem sporu. Pri izračunu prikrajšanja je sodišče neutemeljeno upoštevalo februarsko plačo, ki je nižja, in sicer na podlagi podatkov, ki jih je prepozno predložila tožena stranka. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del navedene sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z določili Obligacijskega zakonika pobotalo tožnikove terjatve. Po mnenju tožene stranke bi moralo sodišče prve stopnje njeno terjatev pobotati s tožnikovimi terjatvami, ki so zapadle v izpolnitev od 27. 4. 2012 dalje, čeprav posamezni mesečni znesek nadomestila plače ne dosega neto zneska 900,00 EUR. S pobotanjem tožnikove terjatve iz naslova bruto plače za marec 2013 je tožena stranka prikrajšana zaradi višjih zakonskih zamudnih obresti. Posledično je nepravilna odločitev tudi o preostalih terjatvah iz naslova razlike v plači. Po mnenju tožene stranke je pretirano denarno povračilo v višini osem tožnikovih plač, saj je delovno razmerje trajalo le tri leta in bi bil tožnik upravičen le do odpravnine v višini 3/5 plače. Tožena stranka meni, da je tožnik v starosti 50 let lahko zaposljiv in da njegove zaposlitvene možnosti, upoštevaje potrošnjo v igralništvu, niso tako slabe. Res je tožnik navedel, da ima zaposlitev za določen čas z nižjo plačo, kot jo je prejemal pri toženi stranki, vendar pa tega ni dokazal. Trdi, da sodišče prve stopnje ne bi smelo kot kriterija za odmero denarnega povračila upoštevati zadolževanja pri aktiviranju s. p. Tožnik je le pavšalno zatrjeval, da je po prenehanju delovnega razmerja aktivno iskal zaposlitev.

4. V odgovoru na pritožbo tožnik prereka navedbe tožene stranke v pritožbi in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pavšalno opozarjata pritožbi, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je sodišče prve stopnje ugotovilo pravno odločilna dejstva, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna razen glede pobotnega ugovora.

7. Predmet spora je zahtevek za reintegracijo in reparacijo. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo predlagala prenehanje pogodbe o zaposlitvi po sodbi sodišča. Če sodišče ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, lahko na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (prvi odstavek 118. člena Zakona o delovnih razmerjih, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. - ZDR-1). Sodišče odloči o prenehanju delovnega razmerja kljub nezakoniti odpovedi, če obstojijo okoliščine, zaradi katerih delodajalec ne more sprejeti delavca nazaj na delo.

8. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da tožena stranka v času zaključka glavne obravnave ni imela prostega mesta, na katerem bi lahko tožniku zagotovila delo. Kot je izpovedal zakoniti zastopnik tožene stranke, imajo zaposlene štiri nadzornike iger, novega nadzornika pa ne potrebujejo. Novih zaposlitev tožena stranka ne načrtuje, ker ima zasedena vsa razpoložljiva mesta. Tožena stranka je tudi po presoji pritožbenega sodišča dokazala negativno dejstvo, tj. da nima več ustreznega delovnega mesta, na katerega bi se lahko tožnik vrnil. Ob ugotovljeni objektivni nezmožnosti zagotoviti tožniku ustrezno delo glede na odpovedano pogodbo o zaposlitvi so neutemeljene navedbe tožnika, da sodišče prve stopnje ni navedlo objektivnih razlogov za sodno razvezo. Organizacija delovnega procesa je v pristojnosti delodajalca, zato je neutemeljena tožnikova ocena, da nemoten delovni proces narekuje zaposlitev petih nadzornikov. Glede na navedene ugotovitve je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da tožnikov interes za vrnitev na delo ne prevlada nad okoliščinami na strani tožene stranke in da reintegracijski zahtevek ni utemeljen.

9. Tožnik v pritožbi neutemeljeno nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, ki mu od 23. 10. 2014 dalje ni priznalo delovnega razmerja z vsemi pravicami iz tega razmerja. Sodišče prve stopnje je presojo glede trajanja delovnega razmerja utemeljilo z ustreznimi razlogi, zato ne drži pritožbena trditev, da odločitve v tem delu ni mogoče preizkusiti. Ugotovilo je, da je tožnik od 1. 4. 2018 dalje sklenil novo pogodbo o zaposlitvi z drugim delodajalcem, ki v času odločanja o reintegraciji ali sodni razvezi še ni prenehala. Tožnik pa je pred tem, tj. od 24. 10. 2014 dalje aktiviral s. p., kar predstavlja pomembno okoliščino za določitev datuma prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodne razveze. Ker se je tožnik odločil za s. p.., nato pa se je še zaposlil pri novem delodajalcu za polni delovni čas, mu za ta čas ni mogoče priznati še delovnega razmerja. Zato pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje glede trajanja delovnega razmerja, tj. o sodni razvezi z datumom do aktiviranja statusa s. p. (prim. sodbo in sklep VIII Ips 33/2014 z dne 22. 4. 2014, sodbo VIII Ips 119/2014 z dne 29. 9. 2014 ter sodbo VIII Ips 72/2015 z dne 13. 7. 2015). Neutemeljene so navedbe, da je tožnik po datumu sodne razveze upravičen do odškodnine. Denarno povračilo iz 118. člena ZDR-1 ni odškodnina po splošnih pravilih civilnega prava, za katero bi morali biti podani vsi elementi odškodninske odgovornosti. Od razveze pogodbe o zaposlitvi naprej tožnik ni več v delovnem razmerju pri toženi stranki, zato do prejemkov (bruto plač in regresa za letni dopust) iz tega razmerja po 23. 10. 2014 ni upravičen.

10. Tožnik v pritožbi neutemeljeno nasprotuje višini (nadomestila) plače, do katere bi bil upravičen, če bi delal v času od 27. 4. 2012 do 23. 10. 2014, razen v obdobju od 1. 2. 2013 do 28. 2. 2013, ko je bil zaposlen za polni delovni čas pri drugem delodajalcu. Sodišče prve stopnje je pri izračunu prikrajšanja izhajalo iz bruto plače 1.548,11 EUR, ki jo je tožnik prejel v februarju 2012, tj. pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi dne 8. 3. 2012. V skladu s prvim odstavkom 137. člena ZDR-1 (enako določa prej veljavni 137. člen ZDR) ima delavec pravico do nadomestila plače za čas odsotnosti, v primerih in trajanju, določenem z zakonom, ter v primerih odsotnosti z dela, ko ne dela iz razlogov na strani delodajalca. Če s tem ali drugim zakonom oziroma na njegovi podlagi izdanim predpisom ni določeno drugače, delavcu pripada nadomestilo plače v višini njegove povprečne mesečne plače za polni delovni čas za zadnje tri mesece oziroma za obdobje dela v zadnjih treh mesecih pred začetkom odsotnosti (sedmi odstavek 137. člena ZDR). Tožnikova povprečna plača za polni delovni čas v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo oziroma odsotnostjo z dela od 6. 3. 2012 dalje (december 2011, januar 2012, februar 2012) je znašala 1.543,34 EUR. Tožnik bi bil torej upravičen do nadomestila v navedenem znesku, ker pa je sodišče prve stopnje pri reparaciji upoštevalo višji znesek 1.548,11 EUR, pritožbeno sodišče v takšno odločitev, ki jo s pritožbo izpodbija tožnik, ni poseglo glede na določbo 359. člena ZPP.

11. Tožena stranka je v tem sporu v pobot tožnikovim terjatvam uveljavljala terjatev 900,00 EUR neto iz naslova odpravnine, ki jo je tožniku izplačala pri plači za april 2012. Terjatev iz naslova vračila izplačane odpravnine je nastala z odločitvijo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 273/2016 z dne 23. 5. 2017, s katero je bila ugotovljena nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Sodišče prve stopnje je tožniku v okviru reparacije prisodilo bruto zneske razlik nadomestila plače in regrese za letni dopust. Tožena stranka je tista, ki je dolžna od teh prejemkov odvesti davke (in prispevke). Ta obveznost je določena s prisilnimi predpisi in dejansko nastane šele z izplačilom prejemka, medtem ko ob podani pobotni izjavi pride do pobotanja takrat, ko so se stekli pogoji zanj (drugi odstavek 312. člena Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. - OZ). Glede na navedeno terjatve tožnika iz naslova bruto (razlike) nadomestila plač in regresa za letni dopust ter nasprotna terjatev tožene stranke iz naslova vračila neto odpravnine niso v celoti pobotljive, saj bi bilo v škodo javnopravnih dajatev pobotanje brez upoštevanja dela bruto prejemka, od katerega je treba najprej odvesti davke in prispevke, neto razliko pa plačati tožniku. Poleg tega bi bil izrek sodbe ob upoštevanju določil 287. in 288. člena OZ o vračunavanju delnih izpolnitev (tudi iz naslova nadomestil med brezposelnostjo) in zamudnih obresti ter različnih zapadlosti le pavšalen, ker ne bi bilo mogoče ugotoviti, kolikšen znesek mora tožena stranka po pobotanju točno (še) plačati in v kakšni višini je tožbeni zahtevek zavrnjen. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbi tožnika ugodilo in pobotni ugovor zavrnilo, tožena stranka pa lahko vračilo odpravnine od tožnika zahteva z drugimi pravnimi sredstvi.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je denarno povračilo iz 118. člena ZDR-1 določilo v višini osmih mesečnih plač tožnika. V skladu z drugim odstavkom 118. člena ZDR-1 sodišče določi višino denarnega povračila glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. Upoštevaje te kriterije dosojeno denarno povračilo ni prenizko niti previsoko. Sodišče prve stopnje je pri odmeri denarnega povračila ustrezno upoštevalo, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen tri leta, da je star petdeset let, da je od prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki imel le eno krajšo (mesečno) zaposlitev, čeprav si zanjo prizadeva in da je tožnik na podlagi odločitve sodišča za čas do 23. 10. 2014 (kar je skoraj dve leti in pol) uveljavil pravice iz delovnega razmerja, kar je kriterij za odmero denarnega povračila. Neutemeljena je tudi pritožba tožene stranke glede na to, da je tožnik svoj položaj zaradi brezposelnosti reševal z zadolžitvijo, izobraževanjem in aktiviranjem s. p. za striženje psov ter da ima sedaj zaposlitev za določen čas z bistveno nižjo oziroma minimalno plačo, kot to izhaja iz tožnikove izpovedi. Zaposlitev v kraju bivanja ni kriterij za odmero denarnega povračila. Ob upoštevanju slabšega ekonomskega položaja, v katerem se je tožnik znašel zaradi nezakonite odpovedi in reševanja svojega socialnega položaja, je denarno povračilo v višini osem povprečnih plač tožnika v konkretnih okoliščinah povsem primerno.

13. Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo na podlagi prvega odstavka 351. člena ZPP ter pete alineje 358. člena ZPP pritožbi tožnika delno ugodilo in delno spremenilo odločitev sodišča prve stopnje, tako kot je razvidno iz izreka. Ker v preostalem niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je v tem obsegu pritožbo tožnika in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo ter potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe (353. člen ZPP).

14. Tožnik je sicer delno uspel s pritožbo, vendar je njegov pritožbeni uspeh zanemarljiv glede na obseg pritožbenega izpodbijanja. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbe in odgovora na pritožbo, ki ni bistveno prispeval k razjasnitvi zadeve (drugi odstavek 165. člena ZPP, drugi odstavek 154. člena ZPP in prvi odstavek 155. člena ZPP).