Jedro

Tožena stranka ob dejstvu, da je najemno razmerje prenehalo, in da bi v skladu s tem morala izprazniti nepremičnine ter jih predati tožeči stranki, ne more izkazati, da je opravljala tuje posle (za tožečo stranko), ker naj bi to bilo nujno ali koristno. V skladu s 199. členom Obligacijskega zakonika (OZ) se sme tujega posla nekdo nepoklicano lotiti samo,če ga ni mogoče odložiti, ker bi sicer nastala škoda, ali bi bila zamujena očitna korist. Tožena stranka, na kateri je bila obveznost, da po prenehanju pogodbenega razmerja prepusti nepremičnine tožeči stranki, nuje ali koristnosti pač ne more izkazati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti 2.509,30 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče obdržalo v celoti v veljavi izvršilni sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 27189/2013, z dne 28.2.2013, in razsodilo, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati znesek 61.050,26 EUR, znesek 138.193,55 EUR, znesek 3.562,17 EUR in znesek 3.208,84 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.2.2013 dalje do plačila, ter ji v istem roku povrniti 524,28 EUR izvršilnih stroškov (I. točka izreka); ugotovilo je, da ne obstojita v pobot uveljavljeni terjatvi tožene stranke do tožeče stranke v višini 147.000,00 EUR in 714.191,72 EUR (II. točka izreka); toženi stranki je naložilo, da mora tožeči stranki v 15 dneh povrniti 7.027,36 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

Zoper to sodbo je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov. Navedla je, da se sodišče ni opredelilo do njenega ugovora, da so podani pogoji za obvezno mediacijo po 48.a členu ZFPPIPP, zato je sodišče kršilo materialno pravo in je sodba nezakonita. Opredelilo se ni tudi do njenega ugovora, da se je od začetka insolventnosti družbe K. d.o.o. - v stečaju znašla v veliki pravni negotovosti, saj sta bila na strani najemodajalca dva solastnika nepremičnin, ni pa možno, da bi se najem za eno polovico končal, za drugo pa nadaljeval. Dokler se to ni razrešilo, ni bila dolžna plačati najemnine. Vse do odpovedi najemne pogodbe se upravitelja na pozive tožene stranke nista odzivala, da bi potrdila trajanje najemnega razmerja. Glede pobotnega ugovora je pritožba navedla, da je nepravilna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da bi morala tožena stranka pri izpadu najemnin od L. d.d. odšteti variabilne stroške. Celotne podnajemnine so bile njen neto prihodek. Napačno je sodišče štelo, da je tožena stranka uveljavljala v pobot le dve terjatvi, saj je bila druga terjatev (v znesku 714.191,72 EUR) ločeno prikazana in specificirana za leto 2012 v višini 325.813,87 EUR in za leto 2013 v višini 388.377,85 EUR. Za terjatev iz leta 2013 ne velja sicer napačna obrazložitev sodišča, da ni razmejena na čas pred odpovedjo in po odpovedi najemnega razmerja. Za terjatev iz leta 2012 pa je stroške težko razmejiti po posameznih mesecih, zato je tožena stranka tudi pravočasno in pravilno predlagala za razmejitev stroškov izvedenca finančne stroke, kar je sodišče zavrnilo s pavšalno obrazložitvijo o domnevni nezadostni substanciranosti dokaznega predloga. Glede na obrazložitev sodišča, da je bila tožena stranka dolžna kriti stroške do odpovedi najemnega razmerja, je torej utemeljen vsaj pobotni ugovor glede plačanih stroškov po odpovedi najemnega razmerja. Zato ga ni bilo možno zavrniti zaradi nezadostne razmejitve stroškov. Če pa je sodišče menilo, da tožena stranka ni ustrezno in v zadostni meri konkretizirala in specificirala pobotni ugovor, bi jo moralo v okviru materialno procesnega vodstva spodbuditi, da poda ustrezne trditve. Ker tega ni storilo, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe.

Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka, označila jo je za neutemeljeno, izpostavila novote v njej v zvezi s tem, da so bile celotne podnajemnine za toženo stranko neto prihodek, opozorila na to, da je med postopkom tudi sama opozarjala toženo stranko na procesne pomanjkljivosti v zvezi z nespecificiranim pobotnim ugovorom in predlagala zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Napačno je materialnopravno stališče pritožnika, da je v takšnih sporih, kot je predmetni, obvezna mediacija v skladu z 48.a členom Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP), saj se navedena zakonska določa nanaša na reševanje spornih vprašanj ali interesnih nasprotij, ki izvirajo iz postopka zaradi insolventnosti ali so v neposredni zvezi z njim. V skladu s to določbo napoti na postopek mediacije stečajnega upravitelja in stranke sodišče, ki vodi postopek zaradi insolventnosti. Mediacija je torej kot obvezna določena v sporih, ki nastanejo v zvezi s tekom insolvenčnega postopka. Za spore, ki nastanejo glede terjatev med stečajnim dolžnikom in njegovimi upniki oz. dolžniki, pa Zakon o alternativnem reševanju sodnih sporov (ZARSS) določa, da lahko sodišče ponudi možnost alternativnega reševanja spora v vsaki zadevi, razen kadar sodnik oceni, da v posamezni zadevi to ne bi bilo primerno (prvi odstavek 15. člena ZARSS), kar pomeni, da mediacija v takšnem sporu, kot je predmetni, ni predpisana kot obvezna. Poleg tega pa tožena stranka razen navedbe, da bi v mediaciji sodišče »lažje upoštevalo argumente tožene stranke«, ni podala nobene konkretne navedbe o tem, kako je to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodne odločitve, katero izpodbija.

Sodišče se je dolžno v razlogih sodbe opredeliti do vseh dejstev, ki sta jih pravdni stranki zatrjevali, in ki so pomembne za odločitev. Tožena stranka, ki prvostopenjskemu sodišču očita, da se ni opredelilo do njenega ugovora, da je bila zaradi stečaja tudi drugega solastnika nepremičnin (ki jih je imela v najemu) v veliki pravni negotovosti, zaradi česar ni plačevala najemnine, s takšno pritožbeno kritiko ne more uspeti. Če bi ji bilo mogoče pritrditi, da je bila kot najemnica res lahko v pravni negotovosti, kaj bo v nadaljevanju z njenim najemnim razmerjem, pa je njeno zatrjevanje, da zaradi tega upravičeno ni več plačevala najemnin, brez vsake zakonske podlage in tudi neresno. Dokler je stranka v pogodbenem razmerju, je dolžna izpolnjevati obveznosti iz tega razmerja, ali pa mora zaradi spremenjenih okoliščin kaj ukreniti, npr. zahtevati spremembo ali prenehanja pogodbenega razmerja. Zato pritožnica z očitkom, da se sodišče ni opredelilo do takšnega ugovora, kateremu ni mogoče pripisati, da je bil pomemben za odločitev, ne more uspeti.

Terjatve, ki jih je tožena stranka uveljavljala v pobot, so se poleg terjatve zaradi »izpada podnajemnin« v višini 147.000 EUR, nanašale na stroške, ki naj bi jih tožena stranka imela v letu 2012 (v znesku 325.813,87 EUR) in v letu 2013 (v znesku 388.377,85 EUR), in sicer iz naslova vzdrževanja nepremičnin tožeče stranke. Za katere stroške in za katero obdobje je tožena stranka uveljavlja terjatve v pobot, je prvostopenjsko sodišče v svoji sodbi (v točki 12) pravilno ugotovilo. Nosilni razlog, zaradi katerega je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da iz tega naslova tožena stranka nima terjatve do tožeče stranke (za čas, ko je še veljala najemna pogodba), je bil, da je tožena stranka kot najemnica v 6. točki Pogodbe o najemu nepremičnin, z dne 1.2.2009 (priloga A1) prevzela obveznost, da bo v času trajanja pogodbe na lastne stroške tekoče vzdrževala predmet pogodbe, in da sta se stranki še posebej dogovorili, da najemodajalec (tožeča stranka in družba K. d.o.o.) ni dolžan vzdrževati oz. nadomeščati ali nositi kakršnihkoli stroškov v zvezi s predmetom pogodbe (drugi odstavek 7. člena pogodbe). Te materialnopravne ugotovitve prvostopenjskega sodišča tožena stranka tudi ne izpodbija. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je najemno razmerje med pravdnima strankama prenehalo 30.4.2013 (čemur pritožba ne oporeka), kar pomeni, da je do takrat bila za pravice in obveznosti pravdnih strank podlaga v najemni pogodbi. Za to obdobje tožena stranka torej nima nobene osnove za terjatev do tožeče stranke iz naslova stroškov.

Za čas po prenehanju najemne pogodbe pa je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da že zaradi odpovedi najemne pogodbe ne morejo biti utemeljene navedbe tožene stranke, da z vzdrževanjem nepremičnin preprečuje škodo na stečajni masi, oz. da nepremičnine varuje pred škodo. S tem materialnopravnim stališčem povsem soglaša tudi pritožbeno sodišče, saj tožena stranka ob dejstvu, da je najemno razmerje prenehalo, in da bi v skladu s tem morala izprazniti nepremičnine ter jih predati tožeči stranki, ne more izkazati, da je opravljala tuje posle (za tožečo stranko), ker naj bi to bilo nujno ali koristno. V skladu s 199. členom Obligacijskega zakonika (OZ) se sme tujega posla nekdo nepoklicano lotiti samo, če ga ni mogoče odložiti, ker bi sicer nastala škoda, ali bi bila zamujena očitna korist. Tožena stranka, na kateri je bila obveznost, da po prenehanju pogodbenega razmerja prepusti nepremičnine tožeči stranki, nuje ali koristnosti pač ne more izkazati(1).

Ugotovitev sodišča, da tožena stranka tudi ni podala ustrezne razmejitve med stroški, ki naj bi nastali pred začetkom stečaja in po začetku stečaja ter med stroški, ki naj bi nastali po trenutku odpovedi najemnega razmerja, za odločitev o tem, da tožena stranka nima iz naslova stroškov terjatve do tožeče stranke, tudi ni bila odločujoča, kot je bilo predhodno že obrazloženo. Zato pritožnica z zatrjevanjem, da bi to dejstvo moralo sodišče ugotavljati z izvedencem, oz. da bi morala biti v okviru materialno procesnega vodstva na pomanjkljive trditve opozorjena(2), ne more izpodbiti ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da tožena stranka nima do tožeče stranke terjatve iz naslova stroškov.

Enako velja tudi za očitek o nepravilnosti ugotovitve, da bi bilo potrebno pri odškodnini zaradi izpada »podnajemnin« upoštevati tudi variabilne stroške, saj je prvostopenjsko sodišče za to terjatev ugotovilo, da že glede na temelj ne obstoji (česar pritožba ni izpodbijala), ker je podnajemnik zaradi prodaje svojega ladjedelniškega doka prenehal opravljati dejavnost popravila ladij, nadalje, ker je tožena stranka privolila v odpoved podnajemnega razmerja, in ker je bila dolgoročnost najemnega razmerja s tožečo stranko že vseskozi vprašljiva.

Na podlagi navedenih ugotovitev je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP. Tožena stranka, ki s svojo pritožbo ni uspela, je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti njene stroške pritožbenega postopka, katere je sodišče odmerilo na 2.509,30 EUR, predstavljajo pa njene izdatke za nagrado za pritožbeni postopek (po tar. št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi, ZOdvT) in pavšalni znesek za poštne in telekomunikacijske storitve (po tar. št. 6002), vse povečano za 22% DDV (tar. št. 6007).

op. št. 1: Lahko bi jo sicer izkazala, če bi npr. zatrjevala , da tožeča stranka ni hotela prevzeti v posest nepremičnin, vendar takšnih navedb tožena stranka ni podala.

op. št. 2: v zvezi s čemer tožeča stranka v odgovoru na pritožbo utemeljeno opozarja, da je v postopku opozarjala na nespecificiranost pobotnega ugovora, zato bi bil očitek o neizvedenem materialno procesnem vodstvu tudi sicer neutemeljen