Jedro

Ker zatrjevano dejstvo, ki naj bi ga potrdila predlagana priča, nima in ne more imeti vpliva na vprašanje odgovornosti pravne in odgovorne osebe za gospodarski prestopek, zavrnitev tega dokaznega predloga ne predstavlja kršitve pravic obrambe.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojene pravne in odgovorne osebe za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Krškem je s sodbo z dne 20.01.2000 obdolženo pravno osebo A. in odgovorno osebo R.R. spoznalo za kriva gospodarskih prestopkov po 3. točki 1. odstavka 570. člena ZGD in tretji in prvi alineji 1. odstavka 24. člena ZT. Obdolženi pravni osebi je bila izrečena enotna denarna kazen 600.000,00 tolarjev, obdolženi odgovorni osebi pa 90.000,00 tolarjev.

Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 26.10.2000 ob delni ugoditvi pritožbi zagovornika obdolžene pravne osebe A. in odgovorne osebe R.R. in po uradni dolžnosti prvostopno sodbo spremenilo tako, da je po spremembi obtožnega predloga Okrožnega državnega tožilstva v Krškem obdolženo pravno in odgovorno osebo obsodilo zaradi enakih kršitev ZGD in ZT, vendar v manjšem obsegu, in nato obdolženi pravni osebi izreklo novo enotno kazen 500.000,00 tolarjev, obdolženi odgovorni osebi pa 70.000,00 tolarjev.

Zagovornik obsojene pravne in odgovorne osebe je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. je v odgovoru na zahtevo ocenil, da ta ni utemeljena. Ugotavlja, da zatrjevanje, da obdolžena odgovorna oseba zaradi zdravstvenega stanja na glavni obravnavi dne 28.01.1999 ni bila sposobna za zagovor, nima podlage v zbranem gradivu, saj iz poročila Zdravstvenega doma B. z dne 28.12.1998 izhaja, da je R.R. od 01.12.1998 zmožen za delo 4 ure dnevno. Sicer pa je R.R. na obravnavi dne 28.01.1999 podal svoj zagovor. Glede nadaljnjega zatrjevanja v zahtevi, da sodišče ni zaslišalo G.G., kar je predlagala obramba, vrhovni državni tožilec meni, da tega ni mogoče upoštevati. Sodišče izvaja tiste dokaze, za katere meni, da so potrebni. S tem, ko zavrne katerega od dokazov, ki ga je predlagala obramba, ne posega v obdolženčevo pravico do obrambe.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (Zakon o kazenskem postopku - ZKP, 1. odstavek 424. člena). Navedena določba vložniku zahteve za varstvo zakonitosti ne nalaga le, da mora kršitev, na katero se sklicuje oziroma jo uveljavlja v svoji zahtevi, izrecno navesti, ampak tudi konkretizirati na ta način, da navede, s katerim ravnanjem v sodnem postopku ali v katerem delu izpodbijane odločbe je zatrjevana kršitev podana, obenem pa mora tudi utemeljiti, v čem oziroma zakaj je takšna kršitev podana. Samo na takšen način uveljavljano kršitev zakona lahko Vrhovno sodišče preizkuša oziroma ugotavlja obstoj kršitve, na katero se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, ne da bi tak preizkus opravljalo izven oziroma preko okvira, ki ga mora določiti vložnik. Za razliko od postopka s pritožbo velja namreč v postopku z izrednim pravnim sredstvom načelo dispozitivnosti z eno samo izjemo (člen 427 ZKP).

Po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Vložnik v zahtevi zatrjuje, da je prvostopno sodišče odredilo prisilni privod odgovorne osebe, čeprav je vedelo, da se ni sposobna zagovarjati zaradi zaužitih zdravil in bolezenskega stanja. Niti prvo niti drugostopno sodišče takšne nesposobnosti odgovorne osebe nista ugotovili, hkrati takšno zatrjevanje nima opore v podatkih spisa. Vložnik torej v tem delu zatrjuje drugačno dejansko stanje, kot sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje oziroma nekaj, česar sodišči nista ugotovili. To pomeni, da vložnik v resnici uveljavlja zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, na takšni podlagi pa ni mogoče uveljavljati kršitve zakona, ki pa je vložnik niti ni opredelil (kateri zakon oziroma katera kazenskopravna odločba naj bi bila v tem primeru kršena).

Drugi očitek v zahtevi je, da v postopku ni bila zaslišana kot priča G.G. v zvezi z izdajo odločbe o izpolnjevanju minimalnih tehničnih pogojev za opravljanje dejavnosti, ki jo je opravljala pravna oseba, odgovorna oseba pa jo je izvajala. To pričo naj bi sodišče zaslišalo v zvezi z vprašanjem, zakaj je bila navedena odločba izdana šele po dveh letih. To vprašanje za sam obstoj ugotovljenega prestopka ni odločilno. Odločilno je bilo, da sta odgovorna pravna in odgovorna oseba kljub temu, da ustrezne upravne odločbe o tem, da prostori izpolnjujejo minimalne tehnične pogoje, nista imela, opravljala trgovinsko dejavnost, čeprav sta se zavedala, da je ne bi smela.

Sodišče druge stopnje je v svoji sodbi ocenilo predlog za zaslišanje G.G. in pri tem tudi ugotovilo, da zatrjevano dejstvo, ki naj bi ga potrdila predlagana priča, nima in ne more imeti vpliva na vprašanje odgovornosti pravne in odgovorne osebe za gospodarski prestopek, zato zavrnitev tega dokaznega predloga ne predstavlja kršitev pravic obrambe.

Na podlagi navedenega je Vrhovno sodišče ugotovilo, da ni podana kršitev zakona, na katero se vložnik sklicuje v svoji zahtevi in da je zahteva v navedenem delu vložena tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato je zahtevo v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.