Jedro

Oporoka se lahko rekonstruira na zapuščinski obravnavi, sicer pa v pravdi. Če je med zainteresiranimi osebami soglasje o relevantnih dejstvih, opravi zapuščinsko sodišče rekonstrukcijo oporoke tako, da sestavi zapisnik in ga razglasi namesto oporoke, v primeru spora pa pravdno sodišče s sodbo, ki jo zapuščinsko sodišče prebere namesto razglasitve oporoke.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v novem postopku odločilo, da dne 23. 4. 2016 izražena zapustničina volja ne predstavlja ustne oporoke.

2. Oporočna dedinja se je zoper sklep pritožila. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava stranke napotiti na pravdo, saj je sporen obstoj izrednih razmer tudi dejansko vprašanje. Podredno in iz previdnosti pa pritožnica izpostavlja naslednje. Navaja, da je sodišče na podlagi izjave oporočne priče, da zapustnica ni delovala zmedeno, temveč je bila normalna in je izjavila, da se bolje počuti in tudi navzven ni kazala znakov, da bi bilo kaj narobe, zaključilo, da se zapustnica ni zavedala, da bo kmalu umrla in da svoje volje ne bo mogla izraziti v drugi obliki. Zmedenost gotovo ni edini znak, na podlagi katerega bi lahko sklepali na subjektivno slabše stanje osebe. Zmedenost bi sicer lahko pomenila slabše subjektivno stanje, vendar pa iz pomanjkanja zmedenosti ni mogoče sklepati na to, da slabšega subjektivnega počutja ni bilo. Sodišče je v tem delu dejansko stanje zmotno ugotovilo. Ob tem je potrebno upoštevati izpoved priče H. B., da se mu je zapustnica zdela slabotna (in se torej »normalnost«, o kateri je izpovedal, očitno nanaša na njeno duševno stanje v smislu, da je bila zapustnica umsko sposobna razumeti pomen svojih dejanj, saj je tudi med prvim zaslišanjem povedal, da je bila umsko povsem pri stvari). Izpoved o boljšem počutju se je lahko nanašala kvečjemu na primerjavo s stanjem v času, ko je bila zapustnica odpeljana v bolnišnico, saj sta se takrat tudi s pričo videla nazadnje pred 23. 4. 2016, nikakor pa iz tega ni mogoče sklepati na objektivno ugodno zdravstveno stanje zapustnice. V. F. je bila namreč težka bolnica, ki je prestala najprej hospitalizacijo zaradi pljučnice v Bolnišnici ... in še hospitalizacijo v SB ..., od koder se je le dan pred smrtjo vrnila v Dom starejših ... . Sodišče prve stopnje navedenih okoliščin pri presoji izrednih okoliščin ni upoštevalo, dasiravno so za pravilno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi z obstojem izrednih razmer ključnega pomena . Dejansko stanje je torej napačno ugotovljeno, sodišče pa o relevantnih dejstvih ni zavzelo stališča, kar je bistvena kršitev določb postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost odločbe. Če bi sodišče upoštevalo navedbe pritožnice o predhodnih zdravstvenih težavah zapustnice, bi moralo zaključiti, da je glede na hude zdravstvene težave V. F. (tudi priča je izpovedala, da je bila V. F. oslabela in je ležala v postelji) razumljiva njena odločitev, da napravi oporoko. Glede na dejstvo, da je kmalu potem, še istega dne umrla, je očitno, da so ji življenjske moči pohajale, četudi tega L. D., ki se je z njo domnevno pogovarjala po telefonu in je osebno ni videla, in druge osebe niso opazile. Njena odločitev, da napravi oporoko prav tega dne, se je tako izkazala za utemeljeno in je očitno, da je zapustnica zaznala slabše zdravstveno stanje, v posledici katerega se je odločila za izjavo poslednje volje (tako tudi sodna praksa v sodbi Vrhovnega sodišča RS 123/97). Ob tem pritožnica izpostavlja, da je L. D. zgolj podala navedbe o domnevnem telefonskem pogovoru, ni pa bila o teh okoliščinah zaslišana, da bi lahko o njih natančno izpovedala, in je sodišče, s tem ko je svojo odločitev oprlo tudi na njeno domnevno izpoved, bistveno kršilo določbe postopka. Pritožnica navaja, da je povsem nelogičen zaključek, da naj bi iz dejstva, da je umrla dan po prihodu iz SB ..., izhajalo, da njeno stanje ni bilo kritično. V kolikor njeno stanje ni bilo kritično, zapustnica ne bi umrla. Za obstoj subjektivnih izrednih razmer ni potrebno, da bi bilo stanje zapustnika kritično v smislu za stroko predvidljive življenjske nevarnosti, kakor je to zmotno sklepalo sodišče prve stopnje. Takšen pogoj se za obstoj izrednih razmer ne zahteva, saj vendarle lahko zapustnik notranje dogajanje čuti drugače in intenzivneje kot se le-to čuti oz. je vidno navzven. Drugačne oporoke kot ustno pa tedaj zapustnica ni mogla napraviti. Zgolj posplošena ugotovitev, da bi lahko poklicala kogarkoli izmed tam zaposlenih, ne zadošča za zaključek, da niso bili podani pogoji za sestavo ustne oporoke. Dejstvo, da se je zapustnica nahajala v domu v strokovni oskrbi, še ne pomeni avtomatično, da bi lahko sestavila veljavno pisno oporoko, kakor je to zmotno zaključilo sodišče prve stopnje. Ob tem ni odveč pripomniti, da je zapustnica svojo oporoko sestavila v soboto. Splošno znano dejstvo je, da ob sobotah notarji ne poslujejo in tako zapustnica ni imela možnosti, da bi sestavila oporoko pred notarjem. Zmoten je tudi zaključek, da bi lahko zapustnica poklicala kogarkoli izmed zaposlenih in napravila vsaj oporoko v skladu s 64. členom ZD, saj sodišče ne upošteva splošno znanega dejstva, da so zaposleni v domu prisotni zaradi nudenja strokovne, zdravstvene nege in da bi kakršnokoli drugo sodelovanje pri zasebnih premoženjskih zadevah oskrbovancev pomenilo preseganje njihovih zadolžitev; sicer pa je tudi v izrecnem nasprotju z navodili, da ne smejo na noben način posegati v premoženjska razmerja oskrbovancev. O vsem tem bi lahko povedala tudi priča L. G., katere pa sodišče ni zaslišalo, in zaradi tega ni v celoti ugotovilo dejanskega stanja in je materialno pravo zmotno uporabljeno. V kolikor je sodišče ocenilo, da dokazni predlog za zaslišanje L. G. ni bil zadosti obrazložen, bi moralo v skladu s pravili procesnega vodstva pozvati oporočno dedinjo, da dokazni predlog dodatno utemelji. Namesto tega je sodišče prve stopnje ta dokazni predlog zavrnilo, kar je bistvena kršitev določb postopka, ki je vplivala na pravilno ugotovitev dejanskega stanja. Ob tem pa je treba tudi upoštevati, da zapustnica ni imela na voljo papirja in pisala (kot izhaja iz izpovedi priče) in da zaradi zdravstvenih težav ni bila zmožna daljšega pisanja, temveč se je lahko le podpisala, česar sodišče prav tako ni upoštevalo in je dejansko stanje v tem delu zmotno ugotovilo. Glede na ugotovljene okoliščine je torej napačno stališče, da ni šlo za izredne razmere. Subjektivno, glede na zapustničino stanje, so bile podane tudi razmere, v katerih je bilo mogoče napraviti le ustno oporoko. Pritožnica navaja, da ni dvoma, da bi oporočiteljica že prej lahko napravila pisno oporoko, vendar je smisel možnosti ustne oporoke ravno v tem, da jo oporočitelj izjavi, potem ko se odloči za izjavo oporoke, a je zaradi izrednih razmer ne more napraviti v pisni obliki. Tudi dejstvo, da je zapustnica v preteklosti »kolebala« med osebami, ki naj bi prejele njene nepremičnine, ne more vplivati na drugačno presojo. Tudi pisno oporoko lahko osebe spremenijo oz. z novo oporoko določijo novo osebo kot dediča, pa to na veljavnost oporoke ne vpliva. Obstoj izrednih razmer je potrebno presojati v trenutku, ko se je zapustnica odločila za sestavo ustne oporoke. Morebitne kasnejše izboljšanje ni relevantno, zaradi česar je tudi dejstvo (domnevnega) telefonskega pogovora z L. D. s tega vidika brezpredmetno in na njegovi podlagi ni mogoče sklepati na to, da izredne razmere ob sestavi ustne oporoke niso bile podane. Za presojo veljavnosti ustne oporoke ni pomembno, ali se je priča B. H. sploh zavedala, da predstavlja takšna izjava zapustnika njegovo ustno oporoko; za veljavnost ustnega testiranja je namreč pravno pomembna zgolj zavest zapustnika za razpolaganje s premoženjem ″mortis causa″. Ob podaji volje s strani zapustnice so bile torej podane izredne razmere v smislu določb ZD, prisotni pa sta bili tudi dve priči, in sicer zaslišani B. H. in sedaj pokojna M. H. Neutemeljeno je sklepanje sodišča, da izraženi volji (ob sicer izpolnjenih pogojih) ni mogoče priznati lastnosti veljavne ustne oporoke iz razloga, ker je ena izmed prič v času zapuščinskega postopka umrla. Iz navedenega bi izhajalo, da je bila oporoka sicer veljavno sestavljena v času njene sestave, vendar pa je kasneje zaradi smrti ene izmed prič izgubila svoj status - takšno pravno naziranje pa ne vzdrži tehtne presoje. Ob tem pritožnica izpostavlja stališče sodne prakse v zvezi s pisnimi oporokami pred pričami, pri katerih smrt ene izmed prič nima vpliva na veljavnost oporoke in ob upoštevanju argumenta podobnosti je potrebno enako sklepati tudi v primeru predmetne ustne oporoke. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni, podredno pa, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Na pritožbo dediči niso odgovorili.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje preizkusi sodbo prve stopnje v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo; če pa se iz pritožbe ne vidi, v katerem delu se sodba izpodbija, preizkusi sodbo v tistem delu, v katerem stranka ni zmagala v sporu. Sodbo preizkusi v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Navedeni določbi, vsebovani v prvem in drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), mora pritožbeno sodišče uporabiti na podlagi prvega odstavka 366. člena ZPP v zvezi s 163. členom Zakona o dedovanju (ZD) tudi v zapuščinskem postopku.

6. Ustna oporoka je po 72. členu ZD izredna oblika oporoke in velja samo v primeru, ko zapustnik zaradi izrednih razmer v času testiranja ni mogel napraviti pisne oporoke. Oporočitelj izjavi svojo poslednjo voljo ustno pred dvema pričama, ki morata biti sočasno navzoči. Priči se morata zavedati, da sta priči pri izjavi poslednje volje, in morata izjavo poslednje volje oporočitelja brez odlašanja zapisati in jo čim prej izročiti sodišču ali pa jo ustno reproducirati pred sodiščem.

7. V obravnavani zadevi oporočna dedinja zatrjuje, da je zapustnica dne 23. 4. 2016 v Domu starejših ... pred pričama ustno izjavila svojo poslednjo voljo, da so obstajale izredne razmere in da drugačne oporoke kot ustne ni mogla napraviti. Nesporno je, da oporočni priči izjave poslednje volje zapustnice nista zapisali in izročili sodišču. 8. Sodišče druge stopnje je sodišču prve stopnje v sklepu Cp 673/2016 z dne 5. 5. 2017, s katerim je razveljavilo sklep sodišča prve stopnje z dne 23. 4. 2016, naložilo, da mora sodišče (zaradi pravilne uporabe 196. člena ZD) zaslišati tudi drugo oporočno pričo M. H. (njeno zaslišanje je predlagala oporočna dedinja), in če bo ocenilo, da je to potrebno zaradi ugotavljanja relevantnih okoliščin v zvezi z zatrjevanimi izrednimi razmerami, ponovno zaslišati tudi drugo oporočno pričo B. H. Kot je razvidno iz podatkov v spisu in iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, je oporočna priča M. H. (v spisu tudi kot pravilno: M. H.) umrla 3. 2. 2017. Sodišče prve stopnje je zato v novem postopku dodatno zaslišalo le oporočno pričo B. H. in zapisnik o zaslišanju te oporočne priče razglasilo, skladno z določbo drugega odstavka 196. člena ZD.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da ima ustna oporoka pravni učinek, če zapustnikovo voljo reproducirata obe oporočni priči, soglasno, zmotno pa je zaključilo, da zato že iz tega razloga ni veljavna.

10. Oporoke, ki je priči nista pisno ali ustno reproducirali, ni mogoče uporabiti, nima pravnega učinka, kajti obstoj in vsebina oporoke se lahko ugotovita praviloma samo na podlagi izjav oporočnih prič. Če torej priči izgubita spomin, umreta, ne da bi reproducirali oporočiteljevo izjavo poslednje volje, imamo enako situacijo, kot če je pisna oporoka uničena ali definitivno izgubljena in oporočitelj za to ni vedel. Izjemoma lahko dobi taka ustna oporoka pravni učinek z rekonstrukcijo, tako da se dokažejo njen obstoj, veljavnost in vsebina v smislu 77. člena ZD.1

11. Oporočna dedinja vztraja pri tem, da se ugotovi veljavnost ustne oporoke. To izhaja tako iz vloge z dne 19. 6. 2017, izročene sodišču 21. 6. 2017, kot nenazadnje iz same pritožbe. Vztraja torej pri tem, da je ustna oporoka nastala. Oporočna dedinja je podala trditve o okoliščinah nastanka ustne oporoke. Poleg dokaza z zaslišanjem oporočnih prič, od katerih je ena umrla, je predlagala tudi zaslišanje socialne delavke G. L. iz Doma starejših ... in pridobitev potrdila pri UE ..., ki je osnova za izdajo osebne izkaznice, pri bankah pa dvižnih lističev, iz katerih bo razvidna okornost njenega podpisa oziroma, da daljšega pisanja ni bila zmožna.

12. Glede na obrazloženo po oceni pritožbenega sodišča, gre za izjemen, redek primer, v katerih se lahko rekonstruira tudi ustna oporoka (s čimer ustna oporoka dobi pravni učinek), tako da se dokažejo njen obstoj, veljavnost in vsebina v smislu 77. člena ZD. Oporoka se lahko rekonstruira na zapuščinski obravnavi, sicer pa v pravdi.2 Če je med zainteresiranimi osebami soglasje o relevantnih dejstvih, opravi zapuščinsko sodišče rekonstrukcijo oporoke tako, da sestavi zapisnik in ga razglasi namesto oporoke, v primeru spora pa pravdno sodišče s sodbo, ki jo zapuščinsko sodišče prebere namesto razglasitve oporoke.3

13. Zaradi zmotnega materialnopravnega zaključka, da ustna oporoka ni veljavna, je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti navedene pomanjkljivosti, zato je izpodbijani sklep razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena v zvezi s 355. členom in prvim odstavkom 366. člena ZPP, vse v zvezi s 163. členom ZD). Že iz dosedanjih izjav zakonitih dedičev izhaja, da ni soglasja o relevantnih dejstvih (77. člen ZD), zato bo moralo sodišče prve stopnje v primeru vztrajanja zakonitih dedičev, postopek prekiniti in oporočno dedinjo napotiti na pravdo, saj je breme dokazovanje obstoja oporoke po prevladujočem stališču v teoriji na tistem, ki kakšno svojo pravico črpa iz sporne oporoke.

1 Tako Karl Zupančič in Viktorija Žnidaršič Skubic, Dedno pravo, Uradni list, Ljubljana 2009, stran 140 do 144 2 Glej dr. Karel Zupančič, Shranjevanje, preklic in rekonstrukcija oporoke, Pravna praksa 8/84 3 Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča II Ips 182/2013