Jedro

Če se stranki med pogajanjem zedinita o kakšnem od elementov pogodbe, nanj vse do zaključka pogajanj nista vezani. Svojo pogajalsko pozicijo lahko še vedno spreminjata.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi. Pritožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi morala tožena stranka plačati tožeči stranki 22.718.396,00 SIT z zamudnimi obrestmi in ji povrniti pravdne stroške. Sklenilo je še, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v višini 758.868,25 SIT z zamudnimi obrestmi. Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po določbi 1. odst. 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala spremembo, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Tožeča stranka zahteva plačilo odškodnine, ker se naj bi tožena stranka z njo pogajala o prodaji nepremičnine brez namena sklenitve pogodbe oziroma jo naj bi s svojim ravnanjem zavedla, kot pravi v tožbi, "v bistveno in opravičljivo zmoto...", zaradi katere ji je nastala materialna škoda v obliki najemnine, ki jo je morala plačevati najemodajalcu, ker je medtem prodala svoje poslovne prostore. Odgovornost strank med pogajanjem za sklenitev pogodbe ureja 30. člen ZOR. Temeljno pravilo vsebuje njegov prvi odstavek. Pogajanja pred sklenitvijo pogodbe ne zavezujejo in jih lahko vsaka stranka prekine, kadarkoli hoče. Izjemi sta določeni v naslednjih odstavkih. Stranka, ki se je pogajala, ne da bi imela namen skleniti pogodbo (2. odst.), ali je ta namen brez utemeljenega razloga opustila (3. odst.), je nasprotni stranki odgovorna za škodo, nastalo s pogajanji. Odločilno vprašanje v tem gospodarskem sporu je zato, ali se je tožena stranka pogajala, ne da bi imela namen skleniti (prodajno) pogodbo oziroma, ali je ta namen brez utemeljenega razloga opustila. Prvostopno sodišče je na zastavljeno vprašanje odgovorilo negativno. Najprej je na podlagi izpovedb zaslišanih prič povzelo, da je tožena stranka imela namen skleniti pogodbo. Nato je še ugotovilo, da je pogajanja prekinila tožeča stranka in ne tožena, saj se ni bila pripravljana pogajati o novi ponudbi tožene stranke. Tako so namreč izpovedale priče A.T., B.B. in V.K.. Teh ugotovitev pritožba neposredno ne izpodbija. Njena vsebina gre v drugo smer. Pritožnica meni, da sta stranki (dne 5.11.1998) dosegli soglasje o ceni prodajane nepremičnine (950.000,00 DEM) in bi zato morala tožena stranka skleniti prodajno pogodbo po taki ceni. Nepripravljenost tožene stranke, da sklene pogodbo prav za tako ceno, naj bi utemeljevala njeno odškodninsko odgovornost. Tako tolmačenje določb 30. člena ZOR je preširoko. Če se stranki med pogajanjem zedinita o kakšnem od elementov pogodbe, nanj vse do zaključka pogajanj nista vezani. Svojo pogajalsko pozicijo lahko še vedno spreminjata. To jasno izhaja iz določbe 1. odst. 30. člena ZOR. Nenazadnje je imela tožena stranka tudi utemeljen razlog, da je spremenila ponujeno ceno. Medtem pridobljena cenitev nepremičnine je namreč pokazala njeno višjo vrednost. Toženi stranki zato ni mogoče očitati, da je ponujeno ceno dvignila brez razumne utemeljitve, nemara zgolj zato, da bi povzročila tožničin odstop od pogajanj ter s tem prikrila svojo lastno namero. Da sta se stranki še vedno pogajali o sklenitvi pogodbe, jasno kažejo (tudi) dejanja same pritožnice. Kot je povedal njen direktor (na listovni št. 21), sta se stranki na sestanku dne 5.11.1998 dogovorili, da bo tožeča stranka pripravila pogodbo o ari. Iz 1. odst. 2. člena njenega osnutka (dokazilo B1) je razvidno, da naj bi kupec dal aro "z namenom resnosti namere za sklenitev kupne pogodbe" in ne v znamenje, da je pogodba sklenjena, kakor aro pojmuje ZOR (1. odst. 79. člena). Če bi bila pogodba o ari sklenjena in ara plačana, bi bila s tem zato izkazana le resnost kupca, da sklene prodajno pogodbo. Do tedaj se na tako resnost ni bilo zanašati. Prvostopno sodišče je našlo utemeljene razloge za zavrnitev tožbenega zahtevka tudi v neizkazani povezavi med zatrjevanim ravnanjem tožene stranke in (zatrjevano) škodo. Pogodba o prodaji nepremičnine, iz katere se je morala izseliti tožeča stranka, je bila sklenjena dne 27.10.1998, o ceni nakupa sporne nepremičnine pa naj bi se stranki dogovorili kasneje, dne 5.11.1998. Plačilo najemnine zato ne more biti škoda, nastala s pogajanji (2. odst. 30. člena ZOR). Tožeča stranka se je izselila iz poslovnih prostorov zaradi sklenjene pogodbe z dne 27.10.1998 in ne zato, ker se naj bi tožena stranka nepošteno pogajala. Ker se je izkazalo, da izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako ne tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člena ZPP). Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je sodišče druge stopnje sklenilo, da sama trpi svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. člena v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP).