Jedro

Tožnikove zdravstvene težave, ki so povezane z obravnavano poškodbo, so obstajale ob sklenitvi druge poravnave, in se po njej nadaljevale, zato ne predstavljajo nenadnih in nepredvidljivih sprememb v smeri poslabšanja tožnikovega zdravstvenega stanja, zaradi katerih bi tožniku lahko nastala nadaljnja škoda.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Tožnik se je poškodoval v delovni nezgodi dne 1. 3. 1986. S tožbo je zahteval: plačilo 3.500.000 SIT odškodnine za novo nepremoženjsko škodo, nastalo zaradi bistvenega poslabšanja zdravstvenega stanja, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila; plačilo izgube na zaslužku v znesku 70.000 SIT mesečno za obdobje od 17. 3. 1999 do 26. 2. 2004 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega mesečnega zneska.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Tožnik zoper to sodbo vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, tožencema pa naloži v plačilo tožnikove stroške pravdnega in revizijskega postopka. Sodišče je storilo bistveno kršitev določb postopka, ker ni postavilo drugega izvedenca, saj izvedenec dr. Ž. ni odgovoril na vprašanja sodišča, pač pa so bili njegovi odgovori izmikajoči in nenatančni, neutemeljeno pa je postavil diagnozo rentna nervoza s primesjo kverulantskega reagiranja, ki je medicina ne pozna. Ugotovitve izvedenca so neresnične in v nasprotju z medicinsko dokumentacijo, zaključki sodišča, ki izvirajo iz napačnega izvedenskega mnenja, pa zato napačni. Iz medicinske dokumentacije izhaja, da se je tožnikovo stanje po 17. 3. 1999 bistveno poslabšalo in mu tudi antibolečinske terapije niso več pomagale. Zaradi neprestanih hudih fizičnih bolečin mora od leta 2001 jemati velike količine analgetikov, od decembra 2000 do januarja 2001 je shujšal za dvajset kilogramov. Ob pregledu pri ortopedu je bilo ugotovljeno slabšanje v smislu stopnjevanja okvare spinalnega živca z zelo vprašljivo prognozo v primeru operacije. Izvedenec je neutemeljeno obšel zdravniško potrdilo dr. J. S. z dne 19. 10. 1999, v katerem je zdravnik navedel, da ima tožnik poškodovan ulnarni živec. Ni res, da je bil tožnik invalidsko upokojen izključno zaradi bolezni, pač pa je bila upokojitev posledica škodnega dogodka z dne 1. 3. 1986. Zaradi upokojitve ima izgubo na zaslužku, sodišči pa sta zahtevek zavrnili neutemeljeno, saj celotna izguba nikakor ni mogla zastarati, temveč je zastaral le zahtevek za čas pred 26. 2. 2001. 5. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73/07 – ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP, ki se uporablja na podlagi prvega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-D, Uradni list RS, št. 45/08 ), ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Tožnik sicer ne navaja izrecno, katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka uveljavlja. Vendar iz njegovih navedb dovolj jasno in določno izhaja, da po vsebini uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 2. točki prvega odstavka 370. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP in 254. členom ZPP. Če se je kršitev relativnega značaja pripetila že v postopku na prvi stopnji, se lahko ta pomanjkljivost uveljavlja z revizijo le, če jo je stranka zaman uveljavljala s pritožbo. Tožnik pa se v pritožbenem postopku na obstoj v reviziji opisne relativne procesne kršitve ni skliceval, zato navedeno revizijsko izvajanje ni dopustno. V kolikor pa tožnik v reviziji poudarja svoje nestrinjanje z izvedenskim mnenjem, ki da je vsebinsko in strokovno nepravilno, pa s tem izpodbija dokazno oceno, ki jo je sprejelo sodišče na prvi stopnji, in s tem dejanske ugotovitve sodišča, kar po tretjem odstavku 370. člena ZPP na revizijski stopnji ni več dopustno. Iz enakega razloga so nedopustna vsa tista revizijska izvajanja, ki merijo na drugačno dejansko stanje (da se je upokojil zaradi bolezni in ne zaradi poškodbe; da se mu je zdravstveno stanje od 17. 3. 1999 bistveno poslabšalo).

8. Ob ugotovitvah nižjih sodišč, da je pri tožniku prisotna trdovratna nevropatska bolečina s precejšnjo terapevtsko resistenco, ki je posledica aksonotmeze tj. kompresijske poškodbe živčnih vlaken zaradi delovne nezgode 1. 3. 1986, da je ta obstajala že ob sklenitvi druge poravnave 17. 3. 1999 in intenzivnost bolečin ni bistveno močnejša od tiste ob sklenitvi druge poravnave, da ima tožnik nevrološke izpade, ki so bili prisotni že ob pregledih pred in po 17. 3. 1999, da po 17. 3. 1999 tožnik ni bil izpostavljen bolečim in nevarnim diagnostičnim postopkom in po tem datumu ni mogoče govoriti o bistveno zmanjšanih življenjskih aktivnostih, kot so bile opredeljene v sklepih pristojnih invalidskih komisij in že izdelanih izvedeniških mnenjih, ki so bili podlaga za sklenitev prve in druge poravnave, je pravilen zaključek sodišča druge stopnje, da se tožnikovo zdravstveno stanje, ki je posledica delovne nezgode, po sklenitvi druge poravnave 17. 3. 1999 ni bistveno poslabšalo. Tožnikove zdravstvene težave, ki so povezane z obravnavano poškodbo, so torej obstajale ob sklenitvi druge poravnave 17. 3. 1999 in se po njej nadaljevale, zato ne predstavljajo nenadnih in nepredvidljivih sprememb v smeri poslabšanja tožnikovega zdravstvenega stanja, zaradi katerih bi tožniku lahko nastala nadaljnja škoda. Tožnik tako do „dodatne“ odškodnine ni upravičen.

9. Sodišče je tožniku tudi pojasnilo, da se mu je sicer po 17. 3. 1999 zdravstveno stanje do določene mere res poslabšalo, vendar ne na račun poškodbe, ampak sladkorne bolezni in degenerativnih sprememb hrbtenice, ki so se tožniku pojavile šele po letu 1995 (deset let po poškodbi), njihov vzrok pa je iskati v tožnikovem stresnem doživljanju šikan v času od 1995 do 2000 in degenerativnih spremembah hrbtenice, ki se praviloma in redoma pojavijo zaradi starosti, tako da manifestirane bolečine in strah niso ne v neposredni ne v pravnorelevantni vzročni zvezi z delovno nezgodo, prisotno poslabšanje zdravstvenega stanja pa ni posledica poškodbe, ki jo je utrpel 1. 3. 1986. 10. V zvezi z odločitvijo o odškodnini zaradi izgubljenega zaslužka je pritrditi nižjim sodiščem, da prikrajšanje na zaslužku, ki naj bi tožniku nastala zaradi invalidske upokojitve v letu 1999, ni v vzročni zvezi s poškodbo iz delovne nezgode, saj se tožnik ni upokojil zaradi posledic poškodbe, ki jo je utrpel v delovni nezgodi 1. 3. 1986, ampak zaradi bolezni. Glede na to, da tožniku terjatev ni nastala in ne obstaja, razpravljanje o zastaranju le-te ni na mestu, zato sodišče na revizijske trditve o zastaranju ne bo odgovarjalo.

11. Vrhovno sodišče je na podlagi 378. člena ZPP neutemeljeno revizijo zavrnilo in z njo tudi zahtevek za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).