Jedro

Razvezani zakonec, kateremu sta bila ob razvezi dodeljena dva mladoletna otroka in ki nima drugega primernega stanovanja, ima pravico imeti v posesti stanovanje, katerega sta uporabljala zakonca pred razvezo, čeprav je v izključni last oziroma solasti drugega zakonca, na podlagi določbe 54. člena URS.

Izrek

1. Pritožbi se u g o d i in se sodba sodišča prve stopnje s p r e m e n i tako, da poslej v celoti glasi: "Zavrne se tožbeni zahtevek, da se mora toženka izseliti in izprazniti stanovanje v I. nadstropju stanovanjske hiše na Špeglovi ulici 50 v Velenju, sestoječe iz kuhinje, dveh sob, hodnika, sanitarij in garaže, ter se izseliti iz te hiše, prostore pa izročiti v posest tožnikom.

Tožniki so dolžni nerazdelno povrniti toženki nastale pravdne stroške v višini 46.388,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 10. 1998 dalje do plačila, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe." 2. Tožniki so dolžni nerazdelno povrniti toženki nastale pritožbene stroške v višini 23.024,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 5. 1999 dalje do plačila, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvo sodišče toženki naložilo, da se izseli in izprazni stanovanje v I. nadstropju stanovanjske hiše na Š. ulici 00 v V. Toženki je še naložilo v povrnitev tožnikom nastale pravdne stroške v višini 80.545,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 10. 1998 dalje do plačila.

Zoper takšno sodbo se je pravočasno pritožila toženka. Uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, smiselno pa tudi pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka oziroma podrejeno razveljavitev z vrnitvijo v novo sojenje. Zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov. Bistveni pritožbeni razlogi bodo povzeti v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

Tožniki pritožbenega odgovora niso podali.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbena očitka, da je prvo sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker ni upoštevalo dejstva, da mora drugotožnik skrbeti za otroke, ter ni ravnalo po materialnopravnih napotilih pritožbenega sodišča, sta usmerjena v izpodbijanje materialnopravne podlage prvostopne odločitve. Zato ju je pritožbeno sodišče obravnavalo v okviru pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava.

Kakšne od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 365. člena ZPP), v pravdi ni bilo.

Prvo sodišče je prepričljivo zaključilo, da drugotožnik in toženka nista sklenila nikakršnega dogovora o rabi oziroma najemu stanovanja.

Sicer pa je toženka v teku postopka zatrjevala le, da ji je drugi tožnik dal dovoljenje, da ostane v stanovanju, dokler bo odplačevala kredit za avto. Sama je izpovedala, da je kredit za avto že odplačala. Torej tudi v kolikor bi obstoj pogodbe o uporabi stanovanja oziroma najemne pogodbe dokazala, s takim ugovorom v tej pravdi ne bi mogla uspeti. Zatrjevana pogodba, sklenjena pod razveznim pogojem (dokler ne bo odplačan avto), ji namreč ne bi podeljevala pravice do nadaljnje uporabe stanovanja, saj je z izpolnitvijo pogoja prenehala veljati (paragraf 527 Občnega državljanskega zakonika, ki ureja prenehanje služnosti oziroma 40., 45. in 58. člen Stanovanjskega zakona glede najemnih pogodb, sklenjenih za določen čas).

Predmet spora je zahtevek na izpraznitev stanovanja in izselitev iz hiše, katere solastniki so tožniki. Toženka sicer tožnikom lastninsko pravico priznava, vendar pa svojo pravico imeti sporno stanovanje v posesti (tudi po razvezi zakonske zveze z enim od solastnikov) utemeljuje z dejstvom, da nima urejenega stanovanjskega vprašanja in da mora skrbeti za ob razvezi dodeljena ji mladoletna otroka.

Za rešitev te zadeve so pomembna naslednja pravno odločilna dejstva, ki med strankami niti niso bila prerekana, niti niso bila s predmetno pritožbo izpodbijana: - drugi tožnik in toženka sta razvezana zakonca, ki sta sporno stanovanje uporabljala do razveze; - ob razvezi sta bila toženki v varstvo, vzgojo in oskrbo dodeljena skupna otroka (v času razsoje v tej zadevi stara 10 in 5 let); - tožniki imajo na spornem stanovanju solastninsko pravico; - toženka drugega stanovanja nima.

Stanovanjskega položaja zakoncev po razvezi zakonske zveze, ko sta zakonca uporabljala stanovanje, ki je v lasti oziroma solasti enega izmed njiju, izrecno ne ureja noben materialnopravni predpis.

Republika Slovenija se je z ratificiranjem Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah zavezala, da bo z ustreznimi ukrepi zagotovila enakost zakoncev med trajanjem zakonske zveze in ob razvezi, pri čemer mora posebej poskrbeti za ukrepe, ki so potrebni za varstvo otrok. Tudi z ratifikacijo Konvencije o otrokovih pravicah se je država zavezala, da bo vsakemu otroku zagotovila takšno varstvo in skrb, kakršna je potrebna za njegovo blaginjo, upoštevaje pravice in dolžnosti staršev in drugih posameznikov, ki so odgovorni za otroka in da bo v ta namen sprejela ustrezne zakonodajne in upravne ukrepe.

Tako se izkaže, da se je država celo zavezala z ustrezno zakonodajo omogočiti varstvo otrok in družine v primeru razveze tudi s stanovanjsko zaščito. Na to je Vlado Republike Slovenije z zakonodajno pobudo opozorilo že Vrhovno sodišče Republike Slovenije (razširjena evidenčna občna seja z dne 15. 12. 1998).

Vendar pomanjkanje zakonodajalčeve volje za ureditev tega vprašanja ne more biti v škodo strankam, ki uveljavljajo svoje pravice pred sodiščem. Ob takem stanju, ko se pokaže odsotnost izrecne zakonske določbe, ki bi dajala stanovanjsko zaščito razvezanemu zakoncu, kateremu so bili ob razvezi dodeljeni skupni otroci, določba 3. člena Zakona o sodiščih določa, da mora sodnik upoštevati predpise, ki urejajo podobne primere. V kolikor je rešitev civilnopravne zadeve kljub temu pravno dvomljiva, odloči v skladu s splošnimi načeli pravnega reda v državi, pri čemer mora ravnati v skladu s pravnim izročilom in z utrjenimi spoznanji pravne vede.

Sprva torej zakon napotuje na uporabo norme, ki je predvidena za drug, podoben primer. Tako določba 2. odstavka 57. člena Stanovanjskega zakona daje pri stanovanjskih najemnih razmerjih razvezanim zakoncem varstvo z določitvijo najemnika, upoštevaje pri tem potrebe prejšnjih zakoncev, njunih otrok in drugih oseb, ki skupaj z njima stanujejo ter druge okoliščine primera.

Namen te norme je stanovanjska zaščita razvezanega zakonca v primeru, ko sta pred razvezo zakonske zveze skupaj uporabljala najemniško stanovanje. Vendar takšna stanovanjska zaščita nima vpliva na razmerje med najemnikom in najemodajalcem, saj se odloča le o pravici, kateri od razvezanih zakoncev lahko ostane še naprej v stanovanju kot najemnik. Pogodbeno razmerje, ki je nastalo s sklenitvijo najemne pogodbe pa ostaja zaradi morebitne spremembe najemika kljub temu nespremenjeno.

Gornja norma ureja torej izključno interese razvezanih zakoncev.

Razširitev te norme na obravnavani primer (analogija) pa ne pride v poštev, saj moramo v tej zadevi varovati poleg interesov zakoncev tudi interese lastnikov takšnega stanovanja.

V danem primeru je potrebno torej odločiti v skladu s splošnimi načeli pravnega reda v državi. Pri tem je potrebno upoštevati interese obeh pravdnih strank, ki jih želimo varovati.

Zahtevek tožečih strank temelji na zagotovljeni pravici do zasebne lastnine (33. člen Ustave Republike Slovenije - v nadaljevanju: URS).

Lastninski položaji, kot stvarnopravni položaji, so zavarovani proti vsakemu posegu tretjih. Za varstvo svoje solastninske pravice so tožniki posegli po lastninski tožbi, ker zahtevajo vrnitev določene stvari od tistega, ki ima stvar v posesti (37. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - v nadaljevanju: ZTLR).

Toženkin ugovor, da je zahtevek tožnikov preuranjen, ker ima pravico imeti stanovanje v posesti tudi po razvezi zakonske zveze, saj nima drugega primernega stanovanja, pa temelji na določbi 54. člena URS, po kateri imajo starši pravico in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke.

Ta ustavna pravica in dolžnost je zakonsko urejena v številnih predpisih. Omeniti velja določbo 2. odstavka 114. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju: ZZZDR), da v primeru razveze zakona izvršuje roditeljsko pravico roditelj, ki mu je otrok dan v varstvo in vzgojo. Za primer zanemarjanja mladoletne osebe ali kršitve družinskih obveznosti pa je po 201. oziroma 202. členu Kazenskega zakonika Republike Slovenije zakonodajalec celo zagrozil s kaznijo zapora do dveh let. Toženka je torej dolžna skrbeti za dodeljena ji mladoletna otroka. Za primer zanemarjanja te dolžnosti bi bila lahko celo kazensko odgovorna. V kolikor pa bi se morala izseliti iz spornega stanovanja, bi jo ločili od mladoletnih otrok, katerih izselitev se s tožbenim petitom ne zahteva. S tem bi toženki onemogočili izvrševanje roditeljske pravice, mladoletnima otrokoma pa bi onemogočili, da ju vzgaja roditelj, za katerega je sodišče ob razvezi ugotovilo, da bo pri njem pod boljšimi pogoji moč uveljavljati njune koristi.

Po 54. členu URS se lahko pravica in dolžnost vzdrževanja, izobraževanja ter vzgajanja svojih otrok staršem odvzame ali omeji le iz razlogov, ki jih zaradi varovanja otrokovih koristi določa zakon.

Glede ločitve otroka od staršev zakon predvideva bodisi ukrep odvzema otroka staršem (120. člen ZZZDR), bodisi odvzem roditeljske pravice (116. člen ZZZDR). Gre za posebno varstvo in pomoč države otroku le v skrajnih primerih, ko je prikrajšan za družinsko okolje in ga je treba zaradi njegove koristi, oziroma zaradi njegove ogroženosti v družinskem okolju, iz tega izločiti.

V obravnavanem primeru pa bi z ugoditvijo postavljenemu zahtevku obšli vse omenjene določbe, ki varujejo tako roditeljsko pravico kot največje koristi otrok (varovane tudi po določbi 56. člena URS).

Materi bi bila torej dejansko odvzeta roditeljska pravica, saj ne bi mogla živeti z otroci, otroci pa bi ostali brez roditelja. Mati bi namreč ostala brez stanovanja, kateri pa je tudi osnovni pogoj, da lahko nemoteno izvršuje svojo z ustavo zagotovljeno pravico.

Po 15. členu URS so človekove pravice in temeljne svoboščine lahko omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ustava.

Z ustavo zagotovljeno pravico tožnikov do zasebne lastnine omejuje toženkina pravica. Toženka ima torej pravni temelj, da ima v posesti sporno stanovanje, v katerem je živela že pred razvezo. Po razvezi zakonske zveze ji namreč pravico do bivanja v spornem stanovanju daje neposredno URS, ker zakonodajalec ustrezne stanovanjske zaščite razvezanih zakoncev še ni uzakonil. Lastninska pravica tožnikov je torej omejena z njeno roditeljsko pravico toliko časa, dokler ne bo njej in otrokoma, ki skupaj z njo bivata, omogočeno bivanje v drugem primernem stanovanju.

V danem primeru je lahko le s takšnim uživanjem lastninske pravice zagotovljena njena socialna funcija, pri čemer se z zavrnitvijo tožbenega zahtevka v ostala lastninska upravičenja tožnikov ne posega (67. člen URS).

Takšna odločitev je lahko edina v skladu tako s splošnimi načeli pravnega reda kot tudi pravnim izročilom. V preteklosti je namreč sodna praksa določbe Zakona o stanovanjskih razmerjih (ki je prenehal veljati z uveljavitvijo Stanovanjskega zakona), razširila tudi na primere kot je obravnavani, in razvezanim zakoncem nudila vsaj določeno stanovanjsko zaščito. Po navedenem je bilo potrebno pritožbi ugoditi in ob pravilni uporabi gornjih materialnopravnih določb tožbeni zahtevek zavrniti (4. odstavek 373. člena ZPP).

Spremenjena odločitev je zahtevala tudi spremembo prvostopne odločitve o stroških. Ker so tožniki v pravdi popolnoma propadli, morajo toženki povrniti priglašene stroške, ki so bili potrebni za to pravdo (154., 155. in 166. člen ZPP). Ti stroški, odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo, predstavljajo nagrado odvetnika za pristop na dve obravnavi (250 točk x 2) in za končno poročilo stranki (20 točk).

Stroške predstavlja tudi plačana taksa za kopije dveh zapisnikov (420,00 + 520,00 SIT = 940,00 SIT). Tožniki morajo tako povrniti 46.388,00 SIT (= 520 točk x 87,40 SIT + 940,00 SIT) z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne odločbe.

Ker je tožena stranka v celoti uspela tudi s pritožbo, so ji tožniki dolžni povrniti pritožbene stroške v višini 23.024,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje drugostopne odločbe dalje. Odmerjeni stroški predstavljajo nagrado odvetnika za sestavo pritožbe in obvestilo stranki ((250 + 10) točk x 87,40 = 22.724,00 SIT) ter poštne stroške (300,00 SIT).