Jedro

Kot izhaja iz določbe 22. člena ZBPP, tudi izjemne BPP ni mogoče dodeliti, ne da bi bili za to izpolnjeni zakonsko predpisani pogoji, da bi lahko toženka presodila izpolnjenost teh pogojev pa bi moral tožnik vsaj zatrditi obstoj konkretnih okoliščin, na katere opira svoj zahtevek.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za pravno svetovanje in zastopanje v socialnem sporu zoper Republiko Slovenijo, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, zaradi plačila institucionalnega varstva, ki se pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani obravnava pod opr. št. ..., na prvi in drugi stopnji. Iz obrazložitve izhaja, da je toženka ugotavljala tožnikovo premoženjsko stanje na podlagi dohodkov, ki jih je v času od 1. 8. 2018 do 31. 10. 2018 prejel iz naslova plač in drugih dohodkov iz delovnega razmerja, iz naslova pokojnin, invalidnin in mesečnega dodatka za pomoč in postrežbo. Te prejemke je toženka upoštevala v skladu z Zakonom o socialnovarstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre), kot odpravnino pa je upoštevala le znesek, ki izhaja iz evidence FURS. Na tej podlagi je toženka ugotovila, da je tožnikov lastni dohodek v navedenem obdobju znašal 1493,31 EUR mesečno, kar presega višino 2-kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka v znesku 785,50 EUR. Tožnik zato ne izpolnjuje finančnega pogoja za dodelitev redne BPP, toženka pa je glede na njegove navedbe preizkusila še, ali izpolnjuje pogoje za dodelitev izjemne BPP, namreč, da njegov lastni dohodek ne presega višine štirih osnovnih zneskov minimalnega dohodka, določenega z zakonom, njegovo premoženje ne presega višine 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, ob tem pa so mu nastali upravičeni stroški, ki jih ne krije obvezno zdravstveno zavarovanje, so pa potrebni zaradi stopnje invalidnosti ali druge oblike telesne okvare. Tožnika je pozvala, naj predloži dokaze o višini stroškov, ki naj bi jih imel v zvezi z ugotovljeno invalidnostjo oziroma iz zdravstvenih razlogov, vendar je tožnik na ta poziv predložil le izvedensko mnenje invalidske komisije prve stopnje.

2. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da bi moralo sodišče (s čimer očitno meni toženko - op. sodišča) v postopku upoštevati, da je prava neuka oseba, ki ne razume in ne zna pravilno dopolniti zahtev sodišča, zato bi bilo treba v postopku BPP izvesti ustno obravnavo, kjer bi se lahko pred izdajo odločbe izjavil o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev, pa jih toženka ni ugotovila. Kot prava neuka oseba bi lahko na ustni obravnavi izpovedal o stroških, ki jih ima zaradi invalidnosti. V zvezi s temi stroški pripominja še, da plačuje za pomoč pri vseh opravilih, ki jih sam ne zmore opraviti ter jih ne more izkazati, saj ne dobi uradno izdanega računa, pomoč pa nujno potrebuje. Toženka je upoštevala plače in odpravnino ob upokojitvi, ne pa tudi, da je prejemnik pokojnine, ki je bistveno nižja od plače, ter da bo moral preživeti na daljši rok, kar mu bo odpravnina ob upokojitvi olajšala, tako da nikakor ne pomeni presežka denarnih sredstev. Sodišče mu odreka pravico do pravne pomoči, ki je z ustavo zagotovljena pravica. Sodišče naj upošteva tudi 22. člen Ustave RS in 6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic, ki vsem zagotavljata pošteno sojenje in enako varstvo pravic. V nadaljevanju tožbe tožnik dobesedno navaja določbe Ustave RS, Evropske konvencije o človekovih pravicah in Listine EU o temeljnih pravicah ter sodišču smiselno predlaga, naj tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne organu, ki jo je izdal, v ponoven postopek.

3. Toženka na tožbo ni odgovorila.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Kot je mogoče povzeti po obrazložitvi izpodbijane odločbe, je toženka najprej ugotavljala, ali tožnik izpolnjuje pogoje za izpolnitev redne BPP (13. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči; v nadaljevanju ZBPP) in ugotovila, da tožnikovi povprečni mesečni dohodki presegajo znesek, ki je v skladu z navedeno zakonsko določbo pogoj za dodelitev BPP. Tožnik se s tem ne strinja, vendar pri tem ne navaja, da bi toženka pri ugotavljanju njegovih prejemkov kakorkoli kršila zakon, temveč meni, da pri tej ugotovitvi ni upoštevala njegovih osebnih razmer, zaradi česar mu je posegla v temeljne pravice, zagotovljene z Ustavo RS in Evropsko konvencijo o človekovih pravicah.

6. Osebne razmere, na kakršne se sklicuje tožnik, je mogoče upoštevati pri dodelitvi izjemne brezplačne pravne pomoči (22. člen ZBPP) in sicer (med drugim) zaradi zdravstvenih razlogov prosilca, če so stroški, ki so povezani z njegovim zdravljenjem, obremenjeni z upravičenimi stroški, ki jih ne krije obvezno zdravstveno zavarovanje, so pa potrebni zaradi njegove stopnje invalidnosti ali druge oblike telesne okvare ali duševne motnje (druga alineja drugega odstavka 22. člena ZBPP). Iz obrazložitve izpodbijane odločbe (in tudi iz upravnih spisov) izhaja, da je toženka tožnika pozvala, naj predloži dokaze o takih stroških, česar pa tožnik ni storil, zaradi česar je toženka očitno sklepala, da taki stroški niso izkazani in zato tožniku ni odobrila izjemne BPP.

7. Tožnik tudi v tožbi ne navaja, za kakšne stroške naj bi šlo, niti višine teh stroškov, temveč le pavšalno zatrjuje, da "plačuje za pomoč pri vseh opravilih", za kar ne dobi uradno izdanega računa. V tem pogledu sodišče sicer brez pridržkov sprejema vse tožnikove navedbe o njegovi invalidnosti težkem položaju, vendar pa te navedbe ne morejo služiti kot podlaga za presojo o tožnikovi upravičenosti do izjemne BPP, ne da bi jih tožnik kakorkoli konkretiziral. Kot izhaja iz prej povzete določbe 22. člena ZBPP, namreč tudi izjemne BPP ni mogoče dodeliti, ne da bi bili za to izpolnjeni zakonsko predpisani pogoji, da bi lahko toženka presodila izpolnjenost teh pogojev pa bi moral tožnik vsaj zatrditi obstoj konkretnih okoliščin, na katere opira svoj zahtevek. V konkretnem primeru bi lahko šlo npr. za navedbe o oblikah pomoči, ki jih mora tožnik plačevati sam, obseg te pomoči in višino stroškov, ki mu s tem nastajajo.

8. Toženka je po presoji sodišča tožniku s pisnim pozivom na ustrezen način omogočila, da v postopku poda take navedbe, za kar ni potrebno prav nikakršno pravno znanje. Poleg tega tožnik v postopku ni niti obvestil toženke, da oziroma zakaj ne bi mogel podati takih navedb, saj iz upravnih spisov ne izhaja, da bi se tožnik na ta toženkin poziv odzval kakorkoli drugače kot s tem, da ji je dostavil dokument o svoji invalidnosti, iz česar pa ni mogoče sklepati ne o vrsti, ne o višini stroškov, ki mu zaradi te invalidnosti nastajajo, ob tem pa jih ne krije obvezno zavarovanje.

9. V zvezi s tem se postavlja vprašanje, do kakšne mere je bila toženka dolžna nadomestiti tožnikovo pasivnost, posebej ob upoštevanju temeljnega načela varstva koristi strank iz 7. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Vendar pa po presoji sodišča od organa ni mogoče zahtevati, da ugotavlja morebiten obstoj okoliščin, ki jih tožnik sploh ne zatrjuje oziroma jih zatrjuje tako splošno, da na podlagi njegovih navedb ni mogoče sklepati o tem, za kakšne okoliščine naj bi sploh šlo. To nenazadnje izhaja tudi iz jasnih določb 140. člena ZUP, po katerem mora stranka dejansko stanje, na katero opira svoj zahtevek, navesti natančno, po pravici in določno (prvi odstavek), za svoje navedbe pa mora predlagati dokaze in jih, če je mogoče, predložiti (drugi odstavek).

10. Ker tožnik tega ni storil, toženka tudi po presoji sodišča ni imela podlage za to, da bi mu dodelila izjemno BPP oziroma da bi v zvezi s tem izvajala nadaljnji ugotovitveni postopek. V zvezi s tem lahko sodišče le ponovi, da tožnik niti v tožbi ni navedel nobenih konkretnih dejstev ali okoliščin v zvezi z zatrjevanimi stroški, ki bi lahko bila predmet ugotovitvenega postopka (139. člen ZUP), ki mu je ustna obravnava sploh namenjena, s prej navedenim pozivom pa mu je toženka tudi na ustrezen način omogočila, da se opredeli do dejstev in okoliščin, na katerih temelji odločitev. Zato po presoji sodišča do zatrjevanih kršitev postopka ni prišlo.

11. Tožnik ima prav, da je pravica do dodelitve BPP izraz pravice do sodnega varstva, ki spada med temeljne človekove pravice. Vendar pa gre za pravico, katere uresničevanje zaradi njene narave ureja zakon (drugi odstavek 15. člena Ustave RS in prvi člen ZBPP). To načeloma pomeni, da je ustavnost odločitve o tej pravici zagotovljena, če je organ ravnal v skladu z zakonom oziroma če tožnik ne navede konkretnih razlogov, zaradi katerih meni, da je zakonska ureditev ali pa odločitev, sprejeta na njeni podlagi, v neskladju z ustavo. Tožnik tega ni storil, temveč očitno utemeljuje svoje stališče o neustavnosti in neskladnosti izpodbijane odločbe izključno na prepričanju, da mu pravica do BPP pripada v vsakem primeru, neglede na izpolnjevanje zakonskih kriterijev. Iz navedenih razlogov to ne drži, kot je bilo obrazloženo, pa toženka v ZBPP ni imela podlage, da bi tožniku dodelila BPP.

12. Sodišče tako ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno. Tožnik ni predlagal izvedbe nobenih dokazov, iz gornje obrazložitve pa izhaja, da ne v upravnem postopku, ne v tožbi ni navedel nobenih dejstev ali okoliščin, ki bi lahko bila predmet dokaznega postopka. Sodišče je zato v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.