Jedro

Za odločitev o priznanju pravice do dodatka za pomoč in postrežbo ni odločilna zgolj zmožnost opravljanja osnovnih življenjskih potreb, temveč mora biti izpolnjen tudi drugi pogoj določen v 99. členu ZPIZ-2, s tem da je za konkretni primer, ko je tožnica upravičena do vdovske pokojnine, odločilen tudi odgovor na vprašanje, ali je bil njen pokojni mož vključen v zavarovanje za širši ali za ožji obseg pravic. Ker je bil vključen za ožji obseg pravic, to pomeni, da tožnica ni upravičena do dodatka za pomoč in postrežbo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica krije stroške pritožbe sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 13. 4. 2017 in št. ... z dne 19. 7. 2017 ter da se tožnici pravica do dodatka za pomoč in postrežbo od 30. 1. 2017 dalje. Zavrnilo je tudi zahtevek za povrnitev stroškov upravnega postopka. Nadalje je odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je v 99. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)1 določeno, da imajo med drugim pravico do dodatka za pomoč in postrežbo tudi uživalci vdovske pokojnine s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki jim je za osnovne življenjske potrebe nujna stalna pomoč in postrežba drugega. Da je tožnici potrebna stalna pomoč in postrežba drugega ni sporno, saj to izhaja tudi iz mnenja invalidske komisije z dne 30. 3. 2017. Določba drugega odstavka 401. člena ZPIZ-2 na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje oziroma tudi tožena stranka, pa se ne more nanašati na tožnico, saj navedeni člen ne govori o vdovski pokojnini oziroma o osebah, ki so že pridobile pravico do vdovske pokojnine po prejšnjih predpisih. Četudi je bil tožničin mož določen čas zavarovan za ožji obseg pravic, pa to ne more in ne sme vplivati na tožničino pravico do dodatka za pomoč in postrežbo. Če bi zakonodajalec predvidel, da se prvi in drugi odstavek 401. člena ZPIZ-2 nanaša tudi na že pridobljene pravice, bi to bilo v zakonu jasno določeno. Tožnica je pridobila pravico do vdovske pokojnine v letu 2001 po prejšnjih predpisih in ne po določbah ZPIZ-2, zato zanjo tudi ni mogoče uporabiti določbe 401. člena ZPIZ-2. Tožnica ni bila nikoli sama zavarovana za ožji obseg pravic. Stališče sodišča, da je potrebno glede pravic tožnice upoštevati obliko zavarovanja njenega moža je napačno, saj takšnega določila v zakonu ni. V kolikor bi obveljalo stališče sodišča prve stopnje bi to pomenilo neenakopravno obravnavo različnih oseb, ki so upravičene do dodatka za pomoč in postrežbo in je to ugotovljeno z izvedenskim mnenjem tožene stranke. Tudi iz zakonske določbe glede višine dodatka za pomoč in postrežbo izhaja, da ni bistven način zavarovanja, ampak zdravstveno stanje oziroma koliko pomoči kdo potrebuje. Zneski so fiksno določeni in niso povezani z višino pokojnine oziroma z ostalimi pravicami. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)2 pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 19. 7. 2017, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 13. 4. 2017. Z omenjeno odločbo je prvostopenjski organ odločil, da tožnica nima pravice do dodatka za pomoč in postrežbo.

6. ZPIZ-2 v 99. členu določa, da imajo pravico do dodatka za pomoč in postrežbo uživalci starostne, predčasne, invalidske, vdovske ali družinske pokojnine s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki jim je za osnovne življenjske potrebe nujna stalna pomoč in postrežba drugega. V predsodnem postopku je invalidska komisija I. stopnje dne 30. 3. 2017 (priloga A/3) podala mnenje, da tožnica potrebuje pomoč in postrežbo drugega, saj ne zmore opravljati večine osnovnih življenjskih potreb. Za priznanje same pravice pa omenjena ugotovitev ne zadostuje. Bistven je namreč odgovor na vprašanje, ali tožnica, ki prejema vdovsko pokojnino po možu, izpolnjuje pogoje za priznanje navedene pravice.

7. Iz dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in pa iz dokumentacije v spisu izhaja, da je bila tožnici z odločbo št. ... z dne 14. 10. 2002 priznana pravica do vdovske pokojnine po uživalcu pokojnine (možu), ki je umrl 13. 3. 2000. Že sodišče prve stopnje s tem v zvezi pravilno poudarja, da gre v primeru vdovske pokojnine za izvedeno pravico iz pokojnine umrlega zavarovanca ali uživalca pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja3. Upoštevaje navedeno je za odločitev bistvena ugotovitev, ali bi bil do dodatka za pomoč in postrežbo upravičen tožničin mož, po katerem je tožnici priznana pravica do vdovske pokojnine.

8. Iz dejstev, ki jih je ugotovilo že sodišče prve stopnje in ki med strankama tudi niso sporni izhaja, da je bil tožničin mož pretežni del zavarovanja zavarovan za ožji obseg pravic. Po Zakonu o starostnem zavarovanju kmetov4 je dopolnil 12 let zavarovanja, s tem da se omenjeno zavarovanje ne upošteva pri določitvi pretežnosti zavarovanja, saj kot to pravilno poudarja sodišče prve stopnje, kmetje v tem obdobju niso bili vključeni v enoten sistem obveznega pokojninskega zavarovanja. Posledično se kmetom zagotavlja zgolj minimalna pokojnina za starost, kar izhaja tudi iz sodne prakse, ki jo navaja že sodišče prve stopnje, zato jo pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju ne navaja znova. Poleg omenjene dobe pa je bil pokojni tožničin mož v obdobju od 1. 1. 1984 do 30. 6. 1992 zavarovan kot drugi kmet in sicer za ožji obseg pravic.

9. ZPIZ-2 v 401. členu določa, da zavarovancem, ki so bili do uveljavitve pravic po tem zakonu pretežni del zavarovalne dobe zavarovani za ožji obseg pravic po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona, se pokojnina odmeri brez upoštevanja določb o najnižji pokojninski osnovi iz prvega odstavka 36. člena tega zakona, vendar najmanj v višini 26 % najnižje pokojninske osnove. Omenjeni zavarovanci pa nimajo pravice do delne pokojnine, letnega dodatka in dodatka za pomoč in postrežbo. Izjemoma pridobijo pravico do dodatka za pomoč in postrežbo slepi in nepokretni zavarovanci iz 100. člena tega zakona. Gre za aktivne zavarovance oziroma za slepe osebe, za kar pa v predmetni zadevi ne gre. Ob dejstvu zavarovanja za ožji obseg pravic to pomeni, da do dodatka za pomoč in postrežbo (razen če bi šlo za izjemo, kot je določena v četrtem odstavku 401. člena ZPIZ-2) tudi tožničin mož ne bi bil upravičen, enako pa velja tudi za tožnico, ki po možu uveljavlja vdovsko pokojnino. Tudi prej veljavni predpis Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-1)5 je v 8. členu določal, da je zavarovanje za ožji obseg pravic tisto zavarovanje, ki je namenjeno izključno za pridobitev pravice do starostne, invalidske, vdovske ali družinske pokojnine ter za pridobitev pravice do dodatka za pomoč in postrežbo v primeru slepote, ki ga lahko izberejo zavarovanci iz 34. člena tega zakona, ki plačujejo prispevke od osnove, ki je nižja od najnižje osnove iz 209. oziroma 210. člena tega zakona, vendar ni nižja od zajamčene plače. Zavarovanci, ki so torej plačevali nižje prispevke niso upravičeni do vseh pravic, ki jih imajo ostali zavarovanci na podlagi pokojninskega in invalidskega zavarovanja. V tem primeru so neutemeljene tudi pritožbene navedbe o neenakopravnem obravnavanju oseb. Za odločitev o priznanju pravice do dodatka za pomoč in postrežbo namreč ni odločilna zgolj zmožnost opravljanja osnovnih življenjskih potreb, temveč mora biti izpolnjen tudi drugi pogoj določen v 99. členu, s tem da je za konkretni primer, ko je tožnica upravičena do vdovske pokojnine, odločilen tudi odgovor na vprašanje, ali je bil njen pokojni mož vključen v zavarovanje za širši ali za ožji obseg pravic. Ker je bil vključen za ožji obseg pravic, to pomeni, da tožnica ni upravičena do dodatka za pomoč in postrežbo, kot je to pravilno razsodilo sodišče prve stopnje.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

11. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da sama trpi svoje stroške pritožbe.

1 Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 3 Glej komentar k 122. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, GV Vestnik, Ljubljana 2000. 4 Ur. l. SRS, št. 13/1972 s spremembami. 5 Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami.