Jedro

Presoja utemeljenosti tožnikovega dajatvenega (kondikcijskega) zahtevka je odvisna od ugotovitve, ali obstaja veljaven pravni naslov za prehod vtoževanega zneska kupnine iz tožnikovega premoženja v premoženje toženca (predhodno vprašanje, 13. člen ZPP). Praviloma odločitev o predhodnem vprašanju ne pomeni odločitve o zahtevku, zato ni vsebovana v izreku odločbe in se nanjo objektivne meje pravnomočnosti ne raztezajo. Ker pa je tožnik, čeprav podredno, postavil vmesni ugotovitveni zahtevek, je s tem izrazil interes, da se o vprašanju ničnosti kupoprodajne pogodbe odloči z učinkom pravnomočnosti. Prvostopenjsko sodišče je podredno postavljeni zahtevek na ugotovitev ničnosti pogodbe zavrnilo. Tožnik te odločitve ni spodbijal, zato je postala pravnomočna že z iztekom pritožbenega roka in s tem revizijsko neizpodbojna. Ker je bilo o vprašanju ničnosti sporne kupoprodajne pogodbe že pravnomočno odločeno, je bilo višje sodišče pri presoji utemeljenosti tožnikove pritožbe zoper odločitev o zavrnitvi primarnega kondikcijskega zahtevka na to odločitev vezano.

Izrek

Revizija se v delu, s katerim izpodbija odločitev prvostopenjskega sodišča glede zavrnitve podrednega zahtevka, zavrže. Sicer se revizija zavrne.

Tožnik mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožencu njegove revizijske stroške v znesku 373,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan tožniku vrniti 9.500,00 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju B. S. na dan 31. 12. 1992 z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo je tudi podredni zahtevek na ugotovitev, da je kupoprodajna pogodba, ki je bila med strankama sklenjena decembra 1992, nična, ter zahtevek, da je toženec dolžan tožniku vrniti 9.500,00 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan 31. 12. 1992 z zakonskimi zamudnimi obrestmi in da mora od tožnika prevzeti osebno vozilo Alfa Romeo, tip 33, letnik 1987. 2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu, to je glede odločitve o primarnem zahtevku, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Proti sodbi prvostopenjskega sodišča v zvezi s sodbo višjega sodišča vlaga tožnik revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijani sodbi spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Podrejeno predlaga razveljavitev drugostopenjske sodbe, po potrebi pa tudi prvostopenjske sodbe, in vrnitev zadeve drugostopenjskemu oziroma prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je višje sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker je njegove trditve presojalo le znotraj pravne kvalifikacije, navedene v tožbi, to je neupravičene obogatitve. Pri tem je spregledalo, da je že v okviru primarnega zahtevka zatrjeval ničnost kupoprodajne pogodbe. Ponovno izpostavlja, da predmet pogodbe ni mogoč, ker vozila ni mogoče registrirati. Meni, da mu v okviru primarnega zahtevka ni bilo potrebno postaviti zahtevka na ugotovitev ničnosti pogodbe, saj je presoja ničnosti pogodbe predhodno vprašanje. Tak zahtevek je sicer uveljavljal podredno, čeprav tega ni bil dolžan storiti. Višjemu sodišču očita tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (14. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), saj sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, ki se nanašajo na ničnost pogodbe.

4. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena nasprotni stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Toženec je na revizijo obrazloženo odgovoril in priglasil stroške odgovora.

5. Revizija zoper odločitev prvostopenjskega sodišča glede zavrnitve podrednega zahtevka ni dovoljena, sicer pa ni utemeljena.

O nedovoljenosti revizije:

6. Tožnik je s pritožbo izpodbijal le odločitev glede zavrnitve primarnega zahtevka, zato je postala odločitev glede zavrnitve podrednega zahtevka pravnomočna že s potekom pritožbenega roka. Z revizijo izpodbija odločitvi nižjih sodišč v celoti. Ker je lahko predmet revizijskega izpodbijanja le pravnomočna sodba, izdana na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP), revizija v delu, s katerim izpodbija odločitev prvostopenjskega sodišča glede zavrnitve podrednega zahtevka, ni dovoljena. Revizijsko sodišče je zato revizijo v tem delu zavrglo (377. člen ZPP).

O neutemeljenosti revizije:

7. Nižji sodišči sta izhajali iz naslednjih dejanskih ugotovitev, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP): - stranki sta decembra 1992 sklenili kupoprodajno pogodbo, s katero je toženec prodal tožniku osebni avtomobil znamke Alfa Romeo, tip 33, letnik 1987, - kupnino 9.500,00 DEM je tožnik tožencu v celoti plačal, - tožnik je januarja 1993 vozilo prodal B. K., ki vozila ni mogel registrirati, ker je bilo ukradeno, o čemer je bil tožnik obveščen najkasneje marca 1993, - B. K. je v pravdi proti tožniku uspel, zato mu je tožnik vrnil kupnino, B. K. pa je vozilo vrnil tožniku, - tožnik je iz naslova odgovornosti za pravne napake zoper toženca uveljavljal zahtevek za razvezo kupoprodajne pogodbe, sklenjene decembra 1992, in zahtevek za vračilo kupnine v višini 9.500,00 DEM, vendar v pravdi ni uspel. 8. Za uspešno uveljavljanje zahtevka iz naslova neupravičene pridobitve mora tožeča stranka dokazati, da je zaradi neutemeljenega premika premoženja prikrajšana, druga stranka pa obogatena (210. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nasl., ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001 in 40/2007). O neutemeljenem premiku premoženja je mogoče govoriti, ko prehod premoženja nima pravne podlage oziroma se pričakovana podlaga ne uresniči ali pa pozneje odpade. Presoja utemeljenosti tožnikovega dajatvenega (kondikcijskega) zahtevka je torej odvisna od ugotovitve, ali obstaja veljaven pravni naslov za prehod vtoževanega zneska kupnine iz tožnikovega premoženja v premoženje toženca (predhodno vprašanje, 13. člen ZPP).

9. Praviloma odločitev o predhodnem vprašanju ne pomeni odločitve o zahtevku, zato ni vsebovana v izreku odločbe in se nanjo objektivne meje pravnomočnosti ne raztezajo (prvi odstavek 319. člena ZPP). Ker pa je tožnik, čeprav podredno, postavil vmesni ugotovitveni zahtevek, je s tem izrazil interes, da se o vprašanju ničnosti kupoprodajne pogodbe odloči z učinkom pravnomočnosti (tretji odstavek 181. člena ZPP). Prvostopenjsko sodišče je podredno postavljeni zahtevek na ugotovitev ničnosti pogodbe zavrnilo. Tožnik te odločitve ni spodbijal, zato je postala pravnomočna že z iztekom pritožbenega roka in s tem revizijsko neizpodbojna. Ker je bilo o vprašanju ničnosti sporne kupoprodajne pogodbe že pravnomočno odločeno, je bilo višje sodišče pri presoji utemeljenosti tožnikove pritožbe zoper odločitev o zavrnitvi primarnega kondikcijskega zahtevka na to odločitev vezano (319. člen ZPP). Višje sodišče je tako pravilno štelo, da trditvena podlaga, ki je bila predmet obravnave na prvi stopnji, ni omogočala zaključka, da je sporna pogodba nična. Očitek višjemu sodišču, da se ni opredelilo do dejstev, ki se nanašajo na ničnost pogodbe, je zato neutemeljen.

10. Ker kupoprodajna pogodba, sklenjena med strankama, ni nična, in ker je bil v pravdi na razvezo sporne pogodbe tožnikov zahtevek pravnomočno zavrnjen, tožnik pa tudi ni zatrjeval, da bi pogodbeno razmerje med strankama kakorkoli drugače prenehalo, je višje sodišče pravilno sklepalo, da med strankama še vedno obstaja veljavna pravna podlaga za prehod vtoževanega zneska kupnine. Osnovna predpostavka za uporabo določb o neupravičeni obogatitvi tako ni izpolnjena, zato je bil tožnikov kondikcijski zahtevek utemeljeno zavrnjen. Glede na podane trditve pa tožnikovemu zahtevku ni bilo mogoče ugoditi niti na kakšni drugi pravni podlagi.

11. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

12. Tožnik z revizijo ni uspel, zato krije sam svoje stroške revizijskega postopka, tožencu pa je dolžan povrniti stroške odgovora na revizijo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), ki znašajo 373,51 EUR (600 točk za sestavo odgovora na revizijo, 2 % materialni stroški, 20 % DDV na odvetniške storitve ter taksa za odgovor na revizijo v višini 35,69 EUR). Stroškov za poročilo stranki revizijsko sodišče tožencu ni priznalo, saj so že vsebovani v stroških za sestavo odgovora na revizijo. Tožnik je dolžan odmerjene stroške povrniti v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.