Jedro

Kljub temu, da gre za spor majhne vrednosti, nepravilno uporabljeno materialno pravo (pravila o dokaznem bremenu) terja razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje, če je v posledici tega ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I 2005/07042 z dne 26.7.2005 tudi v 1. in 3. točki izreka in zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 155.058,57 SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in izvršilnimi stroški. Tožeči stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške v višini 365,29 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tako je odločilo po ugotovitvi, da tožeča stranka ni izpolnila trditvenega bremena o obsegu in ceni dogovorjenih del. Proti sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka. Izpodbija jo v celoti in uveljavlja vse pritožbene razloge. Trdi, da je obremenjena s procesnimi kršitvami in je posledično materialnopravno nepravilna. Predlaga njeno spremembo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, ali razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje prvemu sodišču. Priglaša pritožbene stroške.

Sodišču očita bistveno kršitev pravil pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 7. in 8. členom ZPP, posledično pa nepravilno uporabo materialnega prava. Toženca je zaslišalo in nanj oprlo svojo odločitev v nasprotju z razpravnim načelom, kajti toženec v dokaz svojih navedb ni podal nobenih dokaznih predlogov, tudi svojega zaslišanja ne. Po drugi strani je pravočasne in vsebinsko korektne dokazne predloge tožeče stranke zavrnilo kot nepotrebne. Glede dejanskega obsega izvedenih del je izrecno predlagala izvedenca elektroinstalacij, glede obsega ustno dogovorjenih del pa dve priči – lastna delavca. Njuno zaslišanje bi bilo potrebno, če bi toženec podal dokazne predloge glede svojih navedb, ki pa jih ni bilo. Odločitev sodišča je presenetljiv odstop od ustaljene sodne prakse. Njegova ugotovitev, da tožeča stranka svojih navedb ni dokazala, je nepravilna glede na pravočasne in popolne dokazne predloge tožeče stranke ter glede na nespornost, da toženec sporne fakture tožeči stranki ni nikoli zavrnil niti obrazložil svojega delnega plačila ali ponudil dokazov za svoje ugovore. Sodišče tudi ni pojasnilo, zakaj oziroma na podlagi katerega dokaza je toženčeve ugovorne navedbe ocenilo kot relevantne, torej dokazane. Gre za absolutno bistveno kršitev pravil pravdnega postopka po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi se tožbeni zahtevek glasi na denarno terjatev, ki ne presega zneska 2.000,00 EUR, ki je kot mejni znesek določen v 1. odstavku 443. člena ZPP. Kot navaja pritožnik, gre za spor majhne vrednosti. V takih sporih se sme sodba izpodbijati le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP). Zato pritožbe ni mogoče obravnavati v okviru uveljavljenega pritožbenega razloga relativnih kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 7. in 8. členom ZPP in tudi ne zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Vendar lahko senat sodišča druge stopnje ne glede na zgornjo določbo razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in mu zadevo vrne v novo sojenje, če ugotovi, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (2. odstavek 458. člena ZPP). Na pravilno uporabo materialnega prava mora paziti po uradni dolžnosti . Prav tako tudi na kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, naštete v 2. odstavku 350. člena istega zakona. V okviru pritožbenih navedb, ko se pritožba sklicuje tudi na ta dva pritožbena razloga, in v okviru omenjenega uradnega preizkusa sodbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedeni razlogi terjajo njeno razveljavitev.

Prvo sodišče je glede na trditveno in dokazno podlago strank sicer pravilno izhajalo iz materialnopravnih določil Obligacijskega zakonika o pogodbi o delu (619 do 648. člen OZ) in ne iz določil istega zakona o gradbeni pogodbi, za kar se je neutemeljeno zavzemala tožena stranka. Ugotovilo je namreč, da sta se pravdni stranki ustno dogovorili, da bo tožeča stranka za toženo izvedla določena elektroinstalacijska dela in da se je tožena stranka zavezala, da jih bo plačala. Iz njegovih nadaljnjih ugotovitev in neprerekanih dejstev izhaja, da je tožeča stranka po opravljenem delu toženi stranki izstavila račun, ki pa ga je ta plačala le delno. Razliko po izstavljenem, a ne v celoti plačanem računu tožnica vtožuje v tem postopku.

Prvo sodišče je ugotovilo, da je toženec ugovarjal vtoževanemu znesku. Prezrlo pa je, da se je skliceval le na to, da mora obseg naročenih del dokazati upnik (tožeča stranka), ter da se je na tak splošen ugovor tožeča stranka odzvala z relevantnimi trditvami in ponujenimi dokazi (pripravljalna vloga na red. št. 7). Odgovorila in pojasnila je, da je bila pogodba o delu ustna, oziroma da je svoje delo opravila na podlagi ustno naročene izdelave elektroinštalacij v skupni vrednosti 155.377,75 SIT, da je bilo delo izvedeno v stanovanju toženca in z njegove strani sprejeto, da je bilo opravljeno skladno z naročilom, račun zanj pa izstavljen za vgrajeni material in opravljeno delo, ki ga toženec ni nikoli grajal ali zavrnil, poravnal pa le delno. Pri tem se je v zvezi z opravljenim obsegom del in cenami sklicevala na račun št. 03-390-000307 z dne 16.10.2003 s specifikacijo, ki izkazuje tako vgrajeni material, količine, kot opravljeno delo ter cene, po katerih je bilo oboje zaračunano (priloga A3). Iz trditvene podlage tožeče stranke in podatkov spisa izhaja, da toženec niti pred pravdo niti med njo temu računu s specifikacijo ni ugovarjal. Pritrditi je treba pritožbi, da je s tem tožeča stranka dovolj jasno ponudila tako trditveno kot dokazno podlago za svoj zahtevek. Pritožba sicer nima prav, ko trdi, da toženec na drugi strani v podkrepitev svojih navedb ni ponudil nobenih dokazov. Svoje zaslišanje je ponudil v vlogi na red. št. 9. Zato prvo sodišče z izvedbo njegovega zaslišanja v ničemer ni kršilo pravil pravdnega postopka. Res pa je, da je v zvezi z zgoraj povzetimi trditvami tožeče stranke vztrajal zgolj pri pavšalnem ugovoru, da neplačana dela niso bila dogovorjena, ne da bi določno pojasnil, za katera dela iz dovolj jasne specifikacije tožeče stranke gre in s čim utemeljuje svoj ugovor.

Zato so razlogi sodbe, da gre za relevantne ugovore tožene stranke, nerazumljivi in se jih ne da z ničemer preizkusiti. Zaradi napačnih materialnopravnih izhodišč, ko je sodišče štelo, da ni zadostne trditvene podlage s strani tožeče stranke, pa so ostali izvedeni dokazi (specificiran račun tožeče stranke za opravljena dela ter zaslišanje zakonitega zastopnika tožeče stranke in toženca) tudi povsem neocenjeni. Pritožbi je treba pritrditi, da je zato sodba obremenjena z absolutno bistvenima kršitvama pravil pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, kar je narekovalo njeno razveljavitev.

Napačno pa je bilo uporabljeno tudi pravilo o dokaznem bremenu, ki pomeni zmotno uporabo materialnega prava. Na opisane podane pravočasne trditve tožeče stranke, podkrepljene z neprerekanim specificiranim računom se je toženec v okviru omejenih pravil postopka v sporih majhne vrednosti še naprej branil le z ugovorom, da je plačal tisto, kar je bilo dogovorjeno. Kot pravilno opozarja pritožba, pa sodišče ni upoštevalo, da toženec svojega ugovora ni ustrezno substanciral oziroma izdanemu računu z natančno specifikacijo sploh ni nasprotoval. Upoštevno je le substancirano in ne zgolj pavšalno prerekanje dejstev. Po pravilih o trditvenem in dokaznem bremenu (člen 212 ZPP), na katerega se sicer sklicuje prvo sodišče, mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerim izpodbija navedbe in dokaze nasprotne stranke. Torej to pravilo velja ne le za tožečo stranko, pač pa tudi za toženo. Pritrditi je treba pritožbi, da je tožeča stranka svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu zadostila in je drugačno naziranje prvega sodišča zmotno. Zaradi napačnih materialnopravnih izhodišč pa je ostalo nerazčiščeno oziroma neodgovorjeno, ali je svoje ugovore dovolj substanciral in jih dokazal tudi toženec.

Ker je prvo sodišče torej zmotno uporabilo tudi materialno pravo in posledično zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, je treba njegovo odločitev razveljaviti in zadevo vrniti prvemu sodišču v novo sojenje (2. odstavek 458. člena ZPP).

Ne bo odveč, če bosta pravdni stranki v nadaljevanju poskušali rešiti zadevo v postopku mediacije. Sicer pa naj v ponovljenem postopku prvo sodišče v okviru pravočasno podane trditvene in dokazne podlage strank ter upoštevaje pravila o trditvenem in dokaznem bremenu popolno oceni pravočasne navedbe pravdnih strank in izvedene dokaze ter o zadevi ponovno odloči. Za svojo odločitev naj navede jasne in popolne razloge.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.