Jedro

Sodišče pojasnjuje, da je pritožba zoper odločbo o ukrepu, izdano na prvi stopnji, po ZUP sicer praviloma suspenzivna in zadrži izvršitev odločbe do odločitve o pritožbi, da pa lahko v skladu z drugim odstavkom 236. člena ZUP1 področni zakon določi, da pritožba ne zadrži izvršitve. V takem primeru je treba skladno s četrtim odstavkom 213. člena ZUP nesuspenzivnost pritožbe vpisati v izrek odločbe. Eden od zakonov, ki določa, da pritožba ne zadrži izvršitve, je ZIN, ki v 30. členu določba, da pritožba zoper odločbo inšpektorja ne zadrži njene izvršitve, če s posebnim zakonom ni določeno drugače. ZIN je torej za postopke inšpekcijskega nadzora izrecno določil, da pritožba zoper odločbo inšpektorja nima suspenzivnega učinka.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Medobčinski inšpektorat in redarstvo Občine Piran in Občine Ankaran (v nadaljevanju prvostopenjski organ ali medobčinski inšpektorat) je po uradni dolžnosti na podlagi prvega odstavka 298. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) izdal sklep o dovolitvi izvršbe, št. 0611-73/2020-SKL-10 z dne 22. 9. 2020 (v nadaljevanju izpodbijani sklep), s katerim je ugotovil, da je odločba medobčinskega inšpektorata, št. 0611-73/2020-ODL-6 z dne 30. 7. 2020 (v nadaljevanju inšpekcijska odločba), postala izvršljiva dne 3. 9. 2020 in se dovoljuje njena izvršba (1. točka izreka). Družbi A., d.o.o. ... (v nadaljevanju tožeča stranka) je kot lastnici nepremičnine z naslovom ... in parc. št. 5147/4 k.o. ... naložil, da v dodatnem 15 dnevnem roku po prejemu tega sklepa vzpostavi prvotno stanje na interni kanalizaciji tako, da bo ponovno vzpostavljen nemoten odvod odpadnih vod vsem uporabnikom, ki so priključeni na prekinjeno interno kanalizacijo (2. točka izreka) ter odločil še, da bo, če tožeča stranka ne bo izvedla ukrepa iz prejšnje točke tega sklepa, zoper njo kot prisilno sredstvo uporabljena denarna kazen v višini 1.000,oo EUR, kot izvršba s prisilitvijo (3. točka izreka) in da pritožba zoper ta sklep ne zadrži pričete izvršbe (4. točka izreka).

2.Prvostopenjski organ v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da je bila tožeča stranka z inšpekcijsko odločbo zavezana, da do 2. 9. 2020 vzpostavi prvotno stanje na interni kanalizaciji, ki poteka po njeni parc. št. 5147/4 k.o. ... tako, da bo ponovno vzpostavljen nemoten odvod odpadnih vod vsem uporabnikom, ki so priključeni na prekinjeno interno kanalizacijo. Inšpekcijska odločba je postala izvršljiva dne 3. 9. 2020. Dne 21. 9. 2020 je bil opravljen kontrolni ogled z namenom ugotovitve, ali je tožeča stranka izpolnila odrejen ukrep iz odločbe. Pri ogledu je bila na pločniku pred stavbo ..., prisotna direktorica tožeče stranke A. A., ki inšpektorju ni dovolila vstopa na parc. št. 5147/4 k.o. ..., last tožeče stranke, kot razlog za to pa navedla, da se je na odločbo inšpektorja pritožila in da zato ta nima pravne podlage za vstop na parcelo. Kljub pojasnilom inšpektorja, da skladno z določili Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN) pritožba zoper inšpekcijsko odločbo ne zadrži njene izvršitve in da mora zato inšpektor nadaljevati s postopkom, direktorica vstopa ni dovolila. Inšpektor je tako ogled opravil iz javne površine in ugotovil, da je preko zemljišča stavbe z naslovom ... še vedno speljana cev v odprt jašek javne kanalizacije, ki se nahaja na pločniku ... ter da se na zemljišču te stavbe tudi še vedno nahaja avtomatska črpalka, preko katere stanovalci ... odvajajo svoje odpadne vode v javno kanalizacijo.

3.V nadaljevanju obrazložitve prvostopenjski organ citira določbe prvega in drugega odstavka 298. člena ZUP ter navaja, da je tožeča stranka z izpodbijanim sklepom pozvana k izvršitvi inšpekcijske odločbe in istočasno opozorjena, da bo v primeru, če te odločbe v postavljenem dodatnem roku ne bo izvršila, zoper njo kot prisilno sredstvo do izvršite uporabljena denarna kazen. Pojasnjuje še, da na podlagi tretjega odstavka 292. člena ZUP pritožba zoper izpodbijani sklep ne zadrži začete izvršbe.

4.Tožeča stranka je zoper odločitev prvostopenjskega organ vložila pritožbo, ki pa jo je Župan Občine Piran (v nadaljevanju drugostopenjski organ) s sklepom, št. 4293-0020/2020 (611-73/2020-SKL-10) z dne 30. 12. 2020, zavrnil, potrdil izpodbijani sklep ter odločil, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka. Drugostopenjski organ ugotavlja, da je odločitev v izpodbijanem sklepu pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov upravnega spisa ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje.

5.V obrazložitvi svoje odločitve citira za zadevo relevantne določbe ZUP, in sicer drugi odstavek 224. člena, prvi odstavek 282. člena, 284. člen, prvi odstavek 289. člena, prvi odstavek 290. člena in prvi odstavek 292. člena, ter navaja, da je podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa inšpekcijska odločba, za katero tožeča stranka trdi, da ni postala izvršljiva. Tožeča stranka se pri argumentaciji svojega stališča opira na 30. člen ZIN, ki določa, da pritožba zoper inšpekcijsko odločbo ne zadrži njene izvršitve, če s posebnim zakonom ni določeno drugače ter zatrjuje, da je kot

lex specialis v tem primeru treba upoštevati določbe ZUP, konkretno njegov 236. člen, ki določa, da se odločba ne more izvršiti dokler teče rok za pritožbo, če je dana pritožba pa vse dotlej, dokler se odločba o pritožbi ne vroči stranki.

6.Drugostopenjski organ te pritožbene trditve zavrača kot neutemeljene ter pojasnjuje, da tožeča stranka tudi sama v pritožbi navaja, da je bila pravilno poučena (sicer v obrazložitvi), da pritožba na podlagi 30. člena ZIN ne zadrži izvršitve. Dodaja, da so zmotne navedbe tožeče stranke, da je kot

lex specialis treba uporabiti določbe ZUP, saj ZIN v 3. členu izrecno določa, da se ZUP kot postopkovni zakon uporablja subsidiarno v primerih, ko postopkovna vprašanja niso urejena v ZIN. Ker pa ZIN izrecno določa, da pritožba ne zadrži izvršitve, ni bilo nepravilno ali nezakonito ravnanje prvostopenjskega organa, ko je v inšpekcijskem postopku izdal izpodbijani sklep, še preden je bilo odločeno o pritožbi zoper inšpekcijsko odločbo. Drugostopenjski organ navaja, da iz spisovne dokumentacije še izhaja, da je tožeča stranka zoper odločbo, s katero je bila zavrnjena njena pritožba zoper inšpekcijsko odločbo, vložila tožbo v upravnem sporu, vendar pa po določbah Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) vložitev tožbe v upravnem sporu ne ovira izvršitve izpodbijanega akta. Drugostopenjski organ je izpodbijani sklep preizkusil tudi po uradni dolžnosti in ugotovil, da v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev pravil upravnega postopka in kršitev materialnega prava (drugi odstavek 247. člena ZUP).

7.Tožeča stranka je zoper odločitev tožene stranke vložila tožbo v upravnem sporu zaradi absolutne bistvene kršitve določb postopka, zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijani in drugostopenjski sklep odpravi ter postopek ustavi. Tožena stranka naj ji tudi povrne stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

8.Tožeča stranka v tožbi najprej povzema vsebino izpodbijanega sklepa, vsebino svoje pritožbe zoper izpodbijani sklep ter vsebino drugostopenjskega sklepa ter navaja, da je izpodbijani sklep nezakonit, saj za njegovo izdajo niso bili podani pogoji po 282. členu ZUP. Zatrjuje, da je bil izpodbijani sklep izdan na podlagi neizvršljive inšpekcijske odločbe, saj kljub temu, da je bilo v izreku te odločbe določeno, da pritožba ne zadrži njene izvršitve, razlogi za to niso bili obrazloženi, temveč je bila navedena le pravna podlaga za sprejeto odločitev, to je 30. člen ZIN. Tožeča stranka je skladno s pravnim poukom zoper inšpekcijsko odločbo pravočasno vložila pritožbo, o kateri pa je Občina Piran z odločbo št. 4293-0019/2020 (611-73/2020) odločila šele 9. 10. 2020 in pritožbo zavrnila. Tožeča stranka je zoper to odločitev nato vložila pravočasno tožbo, ki se pri Upravnem sodišču vodi pod opr. št. III U 233/2020. Navaja, da ta dejstva v zadevi niso sporna, da pa je sporno, da je prvostopenjski organ dne 22. 9. 2020 izdal izpodbijani sklep o izvršbi, kljub temu, da je tožeča stranka zoper inšpekcijsko odločbo vložila pritožbo, o kateri do izdaje izpodbijanega sklepa še ni bilo odločeno.

9.Navaja, da ZIN v 30. členu res določa, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve, vendar pa obenem tudi določa, da je to dopustno le, če s posebnim zakonom ni določeno drugače. ZUP v 229. členu določa, da ima stranka zoper odločbo, izdano na prvi stopnji, pravico do pritožbe, v 236. členu istega zakona pa, da se odločba ne more izvršiti, dokler teče rok za pritožbo, če je vložena pritožba pa vse dotlej, dokler se odločba o pritožbi ne vroči stranki. Sklicuje se še na prvi odstavek 282. člena ZUP in pojasnjuje, kdaj postane odločba po ZUP izvršljiva. Zatrjuje, da ker je bila v konkretnem primeru zoper inšpekcijsko odločbo vložena pritožba, se ta odločba po 236. členu ZUP ne more izvršiti, ne glede na to, da iz izreka inšpekcijske odločbe izhaja, da je rok izvršitve naložene obveznosti 15 dni od prejema odločbe in da pritožba ne zadrži njene izvršitve. Da je temu tako, izhaja iz stališča sodbe Vrhovnega sodišča I Up 823/2003 z dne 23. 3. 2006. Vrhovno sodišče je v tej sodbi pojasnilo, da če inšpektor oceni, da bi šlo za katerega izmed izjemnih primerov, ki jih določa drugi odstavek 236. člena ZUP, mora te v odločbi izrecno navesti in obrazložiti. Tožeča stranka pojasnjuje, da je navedeno izpostavila že v svoji pritožbi, saj taka obrazložitev iz inšpekcijske odločbe ne izhaja, pač pa se je prvostopenjski organ zgolj skliceval na abstraktno zakonsko določilo 30. člena ZIN, pa še to le deloma, saj ni citiral celotnega zakonskega besedila, temveč zgolj to, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve. Glede tega drugostopenjski organ ni opravil nobenega preizkusa, čeprav je navedba materialnih predpisov v obrazložitvi odločbe pogoj, da se jo preizkusi, organ pa mora pojasniti, kako zakonsko določbo, na katero se opira, razlaga in uporablja. Poleg tega pa mora biti izrek odločbe v obrazložitvi odločbe v celoti in natančno utemeljen z navedbo pravnih in dejanskih razlogov, na katere se opira. Tako se izkaže, da je drugostopenjski organ protizakonito zaključil, da je bilo ravnanje prvostopenjskega organa pravilno, ko je v inšpekcijskem postopku izdal izpodbijani sklep, še preden je bilo odločeno o pritožbi tožeče stranke zoper inšpekcijsko odločbo. V predmetnem postopku namreč ne gre za inšpekcijski postopek, temveč za postopek izvršbe, drugostopenjski organ pa je spregledal, da je pritožba suspenzivno ali odložilno pravno sredstvo, kot to določa 5. točka drugega odstavka 224. člena ZUP. Stališče drugostopenjskega organa ni le pravno zgrešeno, temveč je tudi v nasprotju z ustavno zagotovljenim načelom zakonitosti, ki zahteva, da mora vsak posamičen akt državnih organov temeljiti na zakonu ali na zakonitem predpisu (četrti odstavek 153. člena Ustave), oziroma da upravni organi kot nosilci javnih pooblastil opravljajo svoje delo samostojno v okviru in na podlagi Ustave (drugi odstavek 120. člena Ustave) ter zakonov, v konkretnem primeru ZUP (6. člen).

10.Tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno, tožeča stranka pa naj ji povrne stroške postopka. Prereka vse tožbene navedbe ter navaja, da je izpodbijani sklep v zvezi z drugostopenjskim sklepom ustaven in zakonit. V celoti zavrača tožbene navedbe o (ne)uporabi 236. člena ZUP ter izpostavlja, da ZIN v 30. členu izrecno določa, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe, zato je bilo ravnanje prvostopenjskega organa, ki je v inšpekcijskem postopku izdal izpodbijani sklep, še preden je bilo odločeno o pritožbi tožeče stranke zoper inšpekcijsko odločbo, ustavno in zakonito. Zmotne so navedbe tožeče stranke, da je kot

lex specialis treba uporabiti določbe ZUP, saj ZIN v 3. členu izrecno določa, da se ZUP kot postopkovni zakon uporablja subsidiarno le v primerih, ko postopkovna vprašanja niso urejena v ZIN. Pri izdaji izpodbijanega sklepa so bile torej zakonito upoštevane določbe ZIN, ki tožeči stranki nalagajo dolžnostno ravnanje po odločbi inšpekcije, dokler ta na podlagi ustreznih pravnih sredstev ni odpravljena. Pravno nevzdržno bi bilo, da bi lahko posameznik ignoriral odločbe pristojnih inšpekcij z zanašanjem, da bo dosegel njihovo odpravo v nadaljnjih postopkih, kar je tudi stališče sodne prakse v sodbi Višjega sodišča v Ljubljani II Cpg 306/2020. Dodaja, da je pravno nesporno, da je odločba inšpektorja izvršljiva takoj z njeno vročitvijo, pritožba zoper to odločbo pa je nesuspenzivno pravno sredstvo. Med strankama ni sporno, da je inšpekcijska odločba postala izvršljiva in je zato izpodbijani sklep v zvezi z drugostopenjskim sklepom zakonit in ustaven.

11.Tožeča stranka se je na odgovor tožene stranke odzvala v pripravljalni vlogi, v kateri prereka navedbe tožene stranke ter ponavlja svoje tožbene ugovore (sodišče jih zato na tem mestu ne ponavlja). Kot pavšalne zavrača stališča tožene stranke o neuporabi 236. člena ZUP ter poudarja, da ta jasno določa, da se odločba (sklep) ne more izvršiti, dokler teče rok za pritožbo. Izpostavlja, da po tej določbi tožena stranka v izpodbijanem sklepu ni obrazložila, zakaj bi bila izvršitev inšpekcijske odločbe potrebna v času teka pritožbenega postopka, oziroma zakaj bi taka izvršitev predstavljala nujne ukrepe v javnem interesu, s katerimi ni mogoče odlašati, oziroma da bi zaradi odložitve izvršbe za toženo stranko nastala nepopravljiva škoda. Ponovno izpostavlja sodbo Vrhovnega sodišča I Up 823/2003 ter navaja, da je v tej sodbi poudarjeno, da morajo biti v prvostopenjski in drugostopenjski odločbi navedeni razlogi za odločitev, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe. V konkretnem primeru ni sporno, da je tožeča stranka zoper inšpekcijsko odločbo vložila pritožbo, o kateri pa do dne 22. 9. 2020, ko je tožena stranka izdala izpodbijani sklep, še ni bilo odločeno in je zato izpodbijani sklep nezakonit.

12.Izpostavlja, da je Republika Slovenija po 2. členu Ustave pravna država, v kateri velja pravo ali zakon in ne posamezne odločitve inšpektorja. Sklicuje se še na drugi odstavek 236. člena ZUP, ki ga tudi citira, in na 30. člen ZIN ter zatrjuje, da je v obravnavanem primeru posebni zakon ZUP, saj prav ta ureja tako pritožbo, kot tudi izvršbo, in ne ZIN, ki prav zaradi pravnih praznin v 3. členu določa, da se v takšnih primerih uporablja ZUP. Tožena stranka bi zato morala pojasniti zaradi katerega od izjemnih primerov, naštetih v drugem odstavku 236. člena ZUP, gre v obravnavanem primeru in ta primer obrazložiti, kar pa iz izpodbijanega sklepa ne izhaja.

13.Tožeča stranka prereka tudi navedbe tožene stranke, da naj bi bila pritožba v postopku inšpekcijskega nadzora nesuspenzivno pravno sredstvo. Sodba Višjega sodišča v Ljubljani II Cpg 306/2020, na katero se sklicuje tožena stranka, po mnenju tožeče stranke s predmetno zadevo ni primerljiva - prvič zato, ker gre za gospodarsko in ne za upravno zadevo, drugič, ker je šlo za spor majhne vrednosti, kjer je število vlog omejeno, in tretjič, ker je sodišče odločalo o tožbenem zahtevku za plačilo računov za opravljene storitve socialno varstvene službe pomoči družini na domu, torej o povsem drugačnem dejanskem stanju od obravnavanega.

K točki I izreka:

14.Tožba ni utemeljena.

15.Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnem spisu ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pojasnil vse razloge za svojo odločitev, to pa je dodatno argumentiral drugostopenjski organ ter se opredelil do vseh pritožbenih navedb tožeče stranke, zato sodišče zavrača očitek o bistveni kršitvi pravil postopka v tem smislu. Prav tako sodišče ugotavlja, da je tožena stranka dejansko stanje zadeve v celoti raziskala, svojo odločitev oprla na relevantne materialne predpise, vse to pa ustrezno utemeljila in zato zavrača tudi očitek tožeče stranke o zmotni uporabi materialnega prava in o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijanem in drugostopenjskem sklepu v celoti sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami tožeče stranke pa še dodaja:

16.Predmet presoje v obravnavani zadevi je izpodbijani sklep o dovolitvi izvršbe, opisan v 1. točki te obrazložitve. Ta sklep je bil izdan po tem, ko je bila tožeči stranki v inšpekcijskem postopku izdana inšpekcijska odločba, ki ji je nalagala ponovno vzpostavitev interne kanalizacije na njenem zemljišču, vendar pa je tožeča stranka ni izvršila. To dejansko stanje zadeve med strankama ni sporno.

17.Postopek inšpekcijskega nadzora, inšpekcijske ukrepe in druga vprašanja, povezana z inšpekcijskim nadzorom, urejajo določbe ZIN, ki v 3. členu med drugim določa, da se glede vseh postopkovnih vprašanj, ki niso urejena s tem zakonom, uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek. Povedano drugače - za postopek inšpekcijskega nadzora se primarno uporablja ZIN, šele subsidiarno, za vprašanja, ki v ZIN niso urejena, pa ZUP. Taka ureditev ZIN je skladna tudi z ureditvijo ZUP, ki v 3. členu določa, da so lahko posamezna vprašanja upravnega postopka za določeno upravno področje v posebnem zakonu urejena drugače, kot so urejena v ZUP, če je za postopanje na takem upravnem področju to potrebno, pri čemer se v takem primeru postopa po določbah posebnega zakona (in torej ne po določbah ZUP).

18.Eno od vprašanj, ki ga ZIN v inšpekcijskem postopku ne ureja, je vprašanje, kdaj postane odločba, ki stranki nalaga določeno obveznost, izvršljiva in se zato za ugotovitev izvršljivosti odločbe uporabijo določbe ZUP. Ta v 3. točki drugega odstavka 224. člena določa, da postane odločba prve stopnje izvršljiva, ko se vroči stranki, če pritožba ne zadrži izvršitve, v četrtem odstavku istega člena pa je določeno, da če je v odločbi navedeno, da se mora dejanje, ki je predmet izvršbe, opraviti v določenem roku, postane odločba izvršljiva s pretekom tega roka.

19.Tožeča stranka utemeljuje tožbo s trditvijo, da je bil izpodbijani sklep izdan na podlagi neizvršljive inšpekcijske odločbe, saj je zoper to odločbo vložila pritožbo, o kateri do dne izdaje izpodbijanega sklepa še ni bilo odločeno, in da je zato nezakonit. Trdi torej, da za izdajo izpodbijanega sklepa niso bili izpolnjeni pogoji iz 282. člena ZUP, ki določa, da se odločba, izdana v upravnem postopku, izvrši, ko postane izvršljiva.

20.Sodišče meni, da je vprašanje izvršljivosti izvršilnega naslova lahko predmet presoje v upravnem sporu, saj se s sklepom o dovolitvi izvršbe ugotavlja izvršljivost izvršilnega naslova, izvršljivost izvršilnega naslova pa je predpostavka, ki mora biti izpolnjena, da je mogoče izvršbo dovoliti. Sodišče je zato ugotavljalo, ali je bila inšpekcijska odločba, kot izvršilni naslov, na podlagi katerega je bil izdan izpodbijani sklep, v času izdaje tega sklepa izvršljiva. Ta ugotovitev je namreč relevantna za presojo zakonitosti izpodbijanega sklepa, saj je tožena stranka prav na podlagi ugotovitve, da je inšpekcijska odločba dne 3. 9. 2020 postala izvršljiva, tudi dovolila izvršbo, medtem ko tožeča stranka temu oporeka in trdi, da je bil izpodbijani sklep izdan na podlagi neizvršljivega izvršilnega naslova.

21.Sodišče ugotavlja, da je bila inšpekcijska odločba izdana na podlagi 18. in 32. člena ZIN. Prvostopenjski organ je v izreku te odločbe tožeči stranki kot lastnici nepremičnine z naslovom ... in parc. št. 5147/4 k.o. ... naložil, da vzpostavi prvotno stanje na interni kanalizaciji tako, da bo ponovno vzpostavljen nemoten odvod odpadnih vod vsem uporabnikom, ki so priključeni na prekinjeno interno kanalizacijo (1. točka izreka), in to v roku 15 dni od prejema odločbe (2. točka izreka), pri tem pa je določil, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (5. točka izreka). Tožeča stranka ne oporeka ugotovitvi tožene stranke, da ji je bila inšpekcijska odločba po pooblaščenki vročena 18. 8. 2020 in da je 15 dnevni rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti, ki je pričel teči naslednji dan po vročitvi te odločbe, potekel 2. 9. 2020. Prav te ugotovitve so bile podlaga, da je tožena stranka v izpodbijanem sklepu ugotovila, da je inšpekcijska odločba z dnem 3. 9. 2020 postala izvršljiva in da so izpolnjeni pogoji za začetek izvršbe.

22.Tožeča stranka svojo trditev, da inšpekcijska odločba v času izdaje izpodbijanega sklepa ni bila izvršljiva, tako kot je to v izreku izpodbijanega sklepa ugotovila tožena stranka, utemeljuje z navedbo, da je zoper inšpekcijsko odločbo vložila pritožbo. Sodišče takemu mnenju ne sledi in pojasnjuje, da je pritožba zoper odločbo o ukrepu, izdano na prvi stopnji, po ZUP sicer praviloma suspenzivna in zadrži izvršitev odločbe do odločitve o pritožbi, da pa lahko v skladu z drugim odstavkom 236. člena ZUP1 področni zakon določi, da pritožba ne zadrži izvršitve. V takem primeru je treba skladno s četrtim odstavkom 213. člena ZUP nesuspenzivnost pritožbe vpisati v izrek odločbe.

23.Eden od zakonov, ki določa, da pritožba ne zadrži izvršitve, je ZIN, ki v 30. členu določa, da pritožba zoper odločbo inšpektorja ne zadrži njene izvršitve, če s posebnim zakonom ni določeno drugače. ZIN je torej za postopke inšpekcijskega nadzora izrecno določil, da pritožba zoper odločbo inšpektorja nima suspenzivnega učinka. Paricijski rok, t.j. rok za izpolnitev obveznosti, zato kljub vloženi pritožbi teče od vročitve odločbe oziroma od dogodka, na katerega je paricijski rok vezan in ga vložena pritožba ne prekine. Ker torej pritožba zoper izvršilni naslov (inšpekcijsko odločbo) v predmetni zadevi po določbi 30. člena ZIN ni zadržala izvršitve in je to tožena stranka tudi vpisala v izrek inšpekcijske odločbe (5. točka izreka te odločbe), so brezpredmetne navedbe tožeče stranke o tem, da je zoper ta izvršilni naslov vložila pritožbo in nato še tožbo, kot tudi, da je naj bi bil izpodbijani sklep zato nezakonit in v nasprotju s četrtim odstavkom 153. člena in drugim odstavkom 120. člena Ustave, ker je prvostopenjski organ izpodbijani sklep izdal, še preden je bilo odločeno o njeni pritožbi.

24.Tožeča stranka je v tožbi tudi zatrjevala, da je bilo to, da pritožba ne zadrži izvršitve inšpekcijske odločbe, navedeno le v izreku te odločbe, medtem ko v obrazložitvi te odločbe to ni bilo konkretno obrazloženo, temveč je bila navedena le pravna podlaga za tako odločitev, to je 30. člen ZIN, pa še ta le deloma, saj ni bilo citirano celotno zakonsko besedilo. Trdi tudi, da tožena stranka ni ravnala v skladu z 236. členom ZUP, saj ni navedla, da bi šlo za katerega od primerov, navedenih v tej zakonski določbi, ki dopuščajo izjemo od pravila, da se odločba ne more izvršiti dokler teče rok za pritožbo, če je vložena pritožba pa vse dotlej, dokler se odločba o pritožbi ne vroči stranki. Sodišče takemu stališču tožeče stranke ne sledi. Inšpekcijska odločba je bila izdana v postopku inšpekcijskega nadzora, v katerem se po določbi drugega odstavka 3. člena ZIN primarno uporabljajo določbe tega zakona, le za postopkovna vprašanja, ki v ZIN niso urejena, pa določbe ZUP. Ker ZIN v 30. členu posebej določa, da pritožba zoper odločbo inšpektorja ne zadrži njene izvršitve, sodišče zavrača stališče tožeče stranke, da bi moral prvostopenjski organ v skladu z drugim odstavkom 236. člena ZUP obrazložiti izjemo od splošnega pravila po tej določbi, da se odločba ne more izvršiti dokler teče rok za pritožbo, če je vložena pritožba pa vse dotlej, dokler se odločba o pritožbi ne vroči stranki. Po mnenju sodišča namreč zadošča, da se je tožeča stranka sklicevala na nesuspenzivni učinek pritožbe po ZIN, to pa v skladu z določbo četrtega odstavka 213. člena ZUP tudi opredelila v 5. točki izreka inšpekcijske odločbe (kjer je navedla, da pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe). Zgolj v primeru, če bi izostala klavzula o nesuspenzivnosti pritožbe v izreku inšpekcijske odločbe, bi to pomenilo, da ima pritožba po splošnem pravilu suspenzivni učinek2, kar pa za predmetno zadevo, kot je ugotovljeno, ne velja.

25.Stališče, kot ga je Vrhovno sodišče sprejelo v zadevi I Up 823/2003 in na katerega se sklicuje tožeča stranka, za predmetno zadevo ni uporabljivo. Kot izhaja iz obrazložitve te sodbe, je bila predmet presoje inšpekcijska odločba, ki je bila izdana na podlagi 231. člena takrat veljavnega ZUP/86, medtem ko je v predmetni zadevi predmet presoje sklep o dovolitvi izvršbe, izdan na podlagi sedaj veljavnega ZUP in ZIN.

26.Po povedanem sodišče zaključuje, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, zato je tožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). Sodišče je v zadevi odločilo, ne da bi razpisalo glavno obravnavo, saj za zadevo relevantno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa med strankama ni sporno, kar je pojasnjeno v predhodnih točkah te obrazložitve (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), pač pa so med strankama sporna vprašanja uporabe prava, in sicer uporaba ZUP in ZIN.

K točki II izreka:

27.Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

-------------------------------

1V drugem odstavku 236. člena ZUP je med drugim določeno, da se izjemoma lahko izvrši odločba, zoper katero pritožbeni rok še teče, in odločba, zoper katero je vložena pritožba, če zakon tako določa.

2Tako tudi v sodbi Vrhovnega sodišča U 638/92 z dne 8. 4. 1993. Glej še Kovač et al.: Upravno - procesne dileme o rabi ZUP, Uradni list RS, Ljubljana, 2010, Ljubljana, str. 168.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 3, 224, 224/2, 224/2-3, 236, 236/2

Zakon o inšpekcijskem nadzoru (2002) - ZIN - člen 3, 30

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.