Jedro

Ker je bil zahtevek tožnikov zavrnjen s pravnomočno sodbo, jima ne morejo biti povrnjeni stroški postopka, saj nista uspela v pravdi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje (II. točka izreka) potrdi.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo zahtevek tožnikov na izbris služnosti po 243. čl. ZZK-1. Tožnikoma je naložilo, da tožencu povrneta 564,35 EUR pravdnih stroškov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje.

2. Tožnika s pritožbo izpodbijata sodbo izrecno v II. točki izreka, torej (le) v delu, ki se nanaša na stroške postopka. Predlagata, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da bi jima mora toženec povrniti stroške postopka. Navajata, da je sodišče napačno zavrnilo njun zahtevek, posledično pa je nepravilna tudi odločitev o stroških. Vztrajata pri stališču, da je služnostno pogodbo mogoče enostransko odpovedati. Sicer sprejemata, da zato, ker toženec ni več lastnik gospodujoče nepremičnine, ne moreta več uspeti z izbrisno tožbo, vendar pa naj bi bila upravičena do povrnitve stroškov postopka, saj je bil njun prvotni zahtevek utemeljen.

3. Toženec je odgovoril na pritožbo, predlagal njeno zavrnitev in priglasil stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je zahtevek tožnikov v celoti zavrnilo. Skladno s 1. odst. 154. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti stroške postopka. Odločitev o pravdnih stroških je torej na prvem mestu povezana z odločitvijo o glavni stvari: načeloma je tako, da tisti, ki izgubi, zmagovalcu plača stroške (angl. „loser pays“ princip). Ker tožnika nista vložila pritožbe zoper I. točko izreka, s katero je prvostopenjsko sodišče zavrnilo njun zahtevek, je v tej točki sodba postala pravnomočna in sodišče vanjo ne more poseči. Zahtevek tožnikov je torej zavrnjen s pravnomočno sodbo (niti ni pomembno, iz katerih razlogov), tožnika torej nista uspela v pravdi in jima zato tudi ne morejo biti povrnjeni stroški postopka.

6. Pritožnika ne navajata nobenega utemeljenega razloga, ki bi po zakonu lahko pomenil izjemo od tega pravila. Stališče, da bi po določbi 190. čl. ZPP morala v pravdi uspeti, je brezpredmetno, ker se zoper sodbo nista pritožila.

7. Pritožbo je bilo zato treba zavrniti in sklep o stroških, vsebovan v II. tč. izreka sodbe, potrditi (2. tč. 365. čl. ZPP).

8. V skladu s 1. odst. 165. čl. ZPP je pritožbeno sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v pritožbenem postopku. Tožnika, ki s pritožbo nista uspela, v skladu s 1. odst. 154. čl. ZPP sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka. Odgovor na pritožbo glede na njeno vsebino ni bil potreben (155. čl. ZPP), zato stroške odgovora trpi tudi toženec sam.