Jedro

Prvostopno sodišče odloča o premoženjskopravnem zahtevku (PPZ), kakor ga uveljavlja oškodovanec, in le o tistem zahtevku, ki je bil postavljen. Sodišče lahko nato v sodbi, s katero spozna obtoženca za krivega, oškodovancu PPZ prisodi v celoti, lahko deloma in ga s presežkom napoti na pravdo, če pa podatki kazenskega postopka ne dajo zanesljive podlage niti za popolno niti za delno razsojo, ga napoti na pravdo s celotnim PPZ. Sodišče sàmo torej ne sme o zahtevku odločiti tako, da bi npr. namesto povrnitve škode, oškodovancu vrnilo stvari. Tudi v skladu z Obligacijskim zakonom (164. člen OZ) velja splošno pravilo, da ima oškodovanec pravico do izbire med vzpostavitvijo prejšnjega stanja v naravi (restitucija) in plačilom denarne odškodnine. Le izjemoma, kadar so podane prav posebne okoliščine, ki opravičujejo le vzpostavitev prejšnjega stanja v naravi, pravice do izbire med obema načinoma povrnitve premoženjske škode oškodovanec nima (VSRS sklep II Ips 25/2018 z 28. 3. 2019, točka 12).

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Po prvem odstavku 205. člena KZ-1 mu je izreklo kazen šest mesecev zapora, v katero mu je vštelo čas pridržanja in pripora od 2. 3. 2023. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) mu je naložilo plačati oškodovancu B. d. d. premoženjskopravni zahtevek v znesku 634,45 EUR, s presežkom pa je oškodovanca napotilo na pravdo. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je obtoženca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni stroški in nagrada njegovega zagovornika pa bremenijo proračun skladno s prvim odstavkom 97. člena ZKP.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje zagovornik obtoženega brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov in s predlogom, da se pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ali razveljavi v delu, ki se nanaša na odločitev o premoženjskopravnem zahtevku (v nadaljevanju: PPZ).

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik zatrjuje, da je izpodbijana sodba v neskladju s 105. členom ZKP oziroma sodno prakso ter določili obligacijskega prava glede škode oziroma izkazanosti škode. V kazenskem postopku zbrani dokazi namreč ne omogočajo razsoje o PPZ in bi torej sodišče moralo oškodovanca napotiti na pravdo za celotni znesek zahtevka.

5. V zvezi s tistim delom PPZ, ki se nanaša na vrednost odtujenih predmetov v višini 129,95 EUR, pritožnik navaja, da se odtujeni predmeti nahajajo kot dokazi pri policiji in ne pri obtoženemu in bodo po zaključenem kazenskem postopku vrnjeni oškodovancu oziroma so pogoji za vrnitev predmetov že izpolnjeni, z njihovo vrnitvijo pa bo oškodovanec neupravičeno obogaten.

6. V skladu s 100. členom ZKP se premoženjskopravni zahtevek lahko tiče povrnitve škode, vrnitve stvari ali razveljavitve določenega pravnega posla. Tisti, ki je upravičen podati predlog (v obravnavani zadevi oškodovanec), mora določno označiti svoj zahtevek in predložiti dokaze (tretji odstavek 102. člena ZKP). Prvostopno sodišče torej odloča o zahtevku, kakor ga uveljavlja oškodovanec, in le o tistem zahtevku, ki je bil postavljen. Sodišče lahko nato v sodbi, s katero spozna obtoženca za krivega, oškodovancu PPZ prisodi v celoti, lahko deloma in ga s presežkom napoti na pravdo, če pa podatki kazenskega postopka ne dajo zanesljive podlage niti za popolno niti za delno razsojo, ga napoti na pravdo s celotnim PPZ. Sodišče sàmo torej ne sme o zahtevku odločiti tako, da bi npr. namesto povrnitve škode, oškodovancu vrnilo stvari. Tudi v skladu z Obligacijskim zakonom (164. člen OZ) velja splošno pravilo, da ima oškodovanec pravico do izbire med vzpostavitvijo prejšnjega stanja v naravi (restitucija) in plačilom denarne odškodnine. Le izjemoma, kadar so podane prav posebne okoliščine, ki opravičujejo le vzpostavitev prejšnjega stanja v naravi, pravice do izbire med obema načinoma povrnitve premoženjske škode oškodovanec nima (VSRS sklep II Ips 25/2018 z 28. 3. 2019, točka 12). Glede na navedeno, so za odločitev prvostopnega sodišča nepomembne pritožbene navedbe, da se zaseženi predmeti nahajajo v posesti policije in da bodo oškodovancu vrnjeni. Prav tako njegove navedbe o nepoškodovanosti vzetih predmetov oziroma o možnostih, da bi poškodovane predmete trgovec lahko prodal po znižani ceni, saj prav te govorijo proti povrnitvi škode z restitucijo, ker vzpostavitev prejšnjega stanja škode ne bi odpravila popolnoma, oškodovancu pa bi na predlagani način bilo naloženo še dodatno delo in s tem stroški. Ker je prvostopno sodišče odločilo o PPZ, kakršnega je postavil oškodovanec, višina škode pa je bila potrjena z izpisom inventurnih mankov z 2. 3. 2023, je odločitev prvostopnega sodišča pravilna in zakonita.

7. Preostali del PPZ v višini 504,50 EUR se nanaša na poškodbe na dvokrilnih vratih bencinskega servisa B. d. d. v Ljubljani, ko je bilo s silo telesa eno krilo sneto z vodila.

8. Pritožnik najprej navaja, da je zahtevek v tem delu, skupaj z računom, ki ga je oškodovanec predložil zahtevku, bil predočen šele na predobravnavnem naroku po sklenitvi sporazuma z državnim tožilstvom in torej predhodno ni bilo možno podrobneje prerekati navedb oškodovanca.

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je PPZ bil vložen v spis 24. 3. 2023 skupaj z računom C. d. o. o. št. RA-23000074 (list. št. 74 - 77) in da je v obtožnici Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani Kt/4505/2023/SZ s 24. 4. 2023, ki jo je sodišče prejelo 24. 4. 2023, v predlogu procesnih dejanj med drugim izrecno navedeno, naj sodišče prebere PPZ družbe B. d. d. (list. št. 74 - 77). Obtožnica je bila ne samo vročena zagovorniku obtoženega, pač pa je ta zoper njo tudi vložil ugovor (list. št. 146) in v njem grajal oškodovančevo oceno škode. Ne drži torej pritožbena navedba, da je bil navedeni račun predočen šele na predobravnavnem naroku po sklenitvi sporazuma s državnim tožilstvom. Račun je bil v spisu vse od 24. 3. 2023, izrecno je bil naveden v obtožnici. Glede na določbe 450.b člena ZKP v sporazum o priznanju krivde (list. št. 161 – 163) odločitev o PPZ ni mogla biti vključena, saj se sporazum sklepa med obtoženim in državnim tožilcem, oškodovanec pa pri njem ne sodeluje.

10. Škoda oškodovancu ni nastala z dnem izstavitve računa, še manj z dnem njegovega plačila, pač pa z dnem storitve kaznivega dejanja. Priglasitev PPZ podprta z računom, v katerem je navedeno, katera storitev je zaračunana (popravilo avtomatskih vrat, vhod na BS Ljubljana (II), X), datum opravljene storitve (2. 3. 2023) in cena storitve (504,50 EUR), je zadostna podlaga za presojo višine nastale škode. S tem ko je oškodovanec predhodno navajal precej višji znesek nastale škode (1.500,00 EUR), je, nasprotno pritožbenemu zatrjevanju, kvečjemu potrjena verodostojnost uveljavljane škode, ko jo je oškodovanec prilagodil dejanskemu izračunu popravila.

11. V zvezi z nadaljnjimi pritožbenimi navedbami, da so bila avtomatska vrata le sneta z vodila in ne drugače poškodovana in da bi za njihovo sanacijo bilo torej zadosti, da se jih le namesti nazaj na vodila, pritožnik navaja povsem posplošene trditve, kakšno popravilo bi zadoščalo, s čimer višine PPZ kot ga uveljavlja upravičenec, ne more izpodbiti.

12. Izpodbijana sodba tudi ni v nasprotju sama s seboj, kot zatrjuje pritožnik. Ta je to argumentiral z navedbo dela 7. točke izpodbijane sodbe in iz njega zaključuje, da napadena sodba »_ne sledi zagovoru obtoženca, da so bila vrata le sneta iz vodil, saj iz zapisnika izhaja, da so bila drsna vrata iztaknjena iz drsnika._«

13. Pritožnik svoj zaključek gradi na napačni izpostavitvi le dela argumentacije prvostopnega sodišča, zakaj ne sledi zatrjevanju obtoženca, da oškodovani družbi ni nastal zatrjevani strošek za popravilo vrat, kar je utemeljeval z navedbo (1) da so bila vrata le sneta iz vodila in (2) da višine škode na podlagi spisovne dokumentacije ni mogoče določiti. Ugotovitvi prvostopnega sodišča, da so bila vhodna vrata delno poškodovana, ker je desno krilo drsnih vrat iztaknjeno iz drsnika, glede česar se argumenta prvostopnega sodišča in pritožnika razlikujeta le v rabi različnih besed za opis enakega stanja, pa je dodano še, da je iz računa za popravilo vrat razvidna tudi točna višina škode, ki jo je v zvezi s tem utrpela oškodovana družba. Glede prvega dela se je torej prvostopno sodišče strinjalo z obtožencem, glede drugega pa ne in upravičeno, brez protislovja, zaključilo, da ne sledi zatrjevanju obtoženca, da zatrjevani strošek ni nastal. 14. Prvostopno sodišče je torej imelo v kazenskem spisu zadostni podatkov in dokazov glede obeh delov PPZ oškodovanca in ni bilo razloga, da bi ga sodišče napotilo na pot pravde.

15. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

16. Zagovornik s pritožbo ni uspel, zato bi moral obtoženec plačati stroške pritožbenega postopka. Iz razlogov, ki so navedeni v 9. točki izpodbijane sodbe, ga je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka oprostilo.