Jedro

Razlogi, zaradi katerih je prosilec odklonil sodelovanje v postopku mediacije, za odločitev o dolžnosti vračila prejete brezplačne pravne pomoči niso pomembni.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kopru je z odločbo navedeno v uvodu sodbe odločilo, da A.A. (v nadaljevanju tožnica) preneha upravičenost do brezplačne pravne pomoči, ki ji je bila dodeljena z odločbo opr. št. Bpp 520/2011 z dne 9. 2. 2012 (I. izreka). V točki II. izreka je ugotovilo, da je tožnica neupravičeno prejela brezplačno pravno pomoč. Tožnici je pod točko III. izreka naložilo, da v roku 15 dni po prejemu te odločbe vrne neupravičeno prejeto brezplačno pravno pomoč in sicer nagrado in stroške odvetnika v višini 641,88 EUR na transakcijski račun sodišča, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti. Ugotovilo je, da je vračilo neupravičeno prejete brezplačne pravne pomoči, prihodek proračuna Republike Slovenije.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bila tožnici z odločbo z dne 9. 2. 2012 odobrena brezplačna pravna pomoč za pravno svetovanje in zastopanje na I. stopnji v pravdnem postopku, opr. št. P 210/2011 pri Okrožnem sodišču v Kopru, v katerem je bila tožnica udeležena kot tožeča stranka. Ugotovljeno je bilo, da je tožničin odvetnik dne 1. 6. 2012 priglasil stroške nastale z izvajanjem brezplačne pravne pomoči in da je bilo o zahtevi za odmero stroškov odločeno s sklepom dne 17. 8. 2012 in popravnim sklepom z dne 17. 9. 2012. Po vpogledu v pravdni spis opr. št. P 210/2011 pa je okrožno sodišče ugotovilo, da je tožena stranka v odgovoru na tožbo z dne 10. 5. 2012 predlagala, da se zadeva odstopi v poravnavanje oz. mediacijo, kjer bi bil lahko dosežen dogovor in da je tožnica na naroku dne 14. 5. 2012 izrecno izjavila, da ne soglaša s predlagano mediacijo.

Po citiranju določb četrtega, petega in šestega odstavka 28. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), okrožno sodišče ugotavlja, da tožnica ni izpolnila pogoja določenega v četrtem odstavku navedenega člena, čeprav je bila nanj opozorjena v 11. točki obrazložitve odločbe z dne 9. 2. 2012. Zato je okrožno sodišče štelo, da gre za neupravičeno prejeto brezplačno pravno pomoč (peti odstavek 28. člena ZBPP). Vračilo prejetega zneska pa je okrožno sodišče utemeljilo s 43. členom v zvezi s četrtim odstavkom 36. člena ZBPP.

Tožnica v tožbi navaja, da je izpodbijana odločitev posledica zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe Zakona o brezplačni pravni pomoči. Zatrjuje, da v pravdni zadevi opr. št. P 210/2011 tožena stranka ni dala soglasja k mediaciji niti pred začetkom sodnega reševanja spora in ne v času njegovega reševanja. Tožena stranka je namreč odgovor na tožbo, v katerem je predlagala naj se zadeva odstopi v nekakšno poravnavanja podala šele 10. 5. 2012. Ta odgovor na tožbo pa je tožnica neposredno prejela na naroku dne 14. 5. 2012, na katerega tožena stranka ni prišla. Ker je tožnica pričakovala, da bo na tem naroku zadeva končno razsojena in ker tožena stranka že dve leti ni plačevala preživnine za otroke, tožnica sklepa, da je tožena stranka predlog za poravnavanje podala le zaradi zavlačevanja sodnega postopka. Tožnica navaja, da si po enoletnem čakanju, na prvem naroku za glavno obravnavo takšnega zavlačevanja tožene stranke (vnovično odstopanje zadeve tretji osebi), že zaradi lačnih otrok ni mogla privoščiti. Zato na poravnavanje ni pristala. Meni, da njenega ravnanja zato ni mogoče obravnavati po določbi petega odstavka 28. člena ZBPP.

V nadaljevanju zatrjuje, da ob neposredni vročitvi odgovora na tožbo ni bila opozorjena, da se lahko o predlogu tožene stranke izjasni v roku 30 dni (drugi odstavek 6. člena ZMCGZ) in pač pa se je od nje zahtevalo, da se mora takoj izjasniti. V 30 dnevnem roku, ki bi ji moral biti na razpolago, pa je tožnica že prejela razvezno sodbo in sklenila sodno poravnavo. Ker zakonske zveze v postopku mediacije tudi ni mogoče razvezati (64. in 65. člen ZZZDR) meni, da tožnice iz navedenih razlogov ni mogoče sankcionirati na račun odklanjanja mediacije.

Sodišču glede na navedeno predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Zahteva tudi, da se toženi stranki naloži povračilo stroškov, ki so ji nastali v tem postopku.

K točki I. izreka: Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, ima oporo v citiranem materialnem predpisu ter izhaja iz podatkov v predloženem spisu. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe podala pravilne razloge za svojo odločitev. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ne ponavlja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s navedbami v tožbi pa še dodaja: V obravnavani zadevi za tožnico ni sporno, da v pravdni zadevi razveze zakonske zveze, v kateri nastopa kot tožeča stranka, soglasja za mediacijo, ki jo je predlagal njen mož (tožena stranka) v odgovoru na tožbo, ni podala. Prav to dejstvo pa je po četrtem odstavku 28. člena ZBPP pogoj, za to, da prosilcu za brezplačno pravno pomoč ne preneha pravica do te pomoči (peti odstavek 28. člena ZBPP). Ker iz 28. člena in niti iz drugih določb ZBPP ne izhaja, da na uporabo določil četrtega in petega odstavka 28. člena ZBPP lahko vplivajo tudi okoliščine, zaradi katerih tožnica ni dala soglasja za mediacijo v pravdi P 210/2011, je neutemeljen tožbeni očitek nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

Ker je bila tožnica že v odločbi o dodelitvi brezplačne pravne pomoči v zadevi P 210/2011 opozorjena na posledice, ki nastopijo če ne bo dala soglasja za predlagano mediacijo, na naroku, na katerem je zavrnila soglasje pa jo je zastopal odvetnik, ki pravo pozna, se tožnica neutemeljeno sklicuje tudi na 30 dnevni rok, ki ga ima stranka na razpolago, da se izjasni glede mediacije po 6. členu Zakona o mediaciji v civilnih in gospodarskih sporih (v nadaljevanju ZMCGZ). Zato po presoji sodišča tudi očitana postopkovna napaka v zadevi P 210/2011, na pravilnost izpodbijane odločitve ne more vplivati.

Na pravilnost odločitve pa ne more vplivati niti tožbena trditev, da zakonske zveze v postopku mediacije sploh ni mogoče razvezati. Iz določb ZZZDR (64. in 65. člen), na katere se sklicuje tožnica namreč ne izhaja, da v takšnih zadevah postopek mediacije ni dopusten.

Glede na navedeno je sodišče na podlagi dejanskega stanja, ki za tožnico niti ni sporno, odločilo na seji. Ker v tožbi zatrjevana dejstva za odločanje v zadevah prenehanja pravice do brezplačne pravne pomoči, niso pravno pomembna, sodišče ni imelo razlogov za izvajanje po tožnici predlaganih dokazov. Zato je tožbo zavrnilo po prvem odstavku 63. člena ZUS-1. K točki II. izreka: Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.