Jedro

Zakonsko ureditev spodbude za zaposlovanje na problemskih območjih z visoko brezposelnostjo iz 27. člena ZSRR-2 je po mnenju sodišča treba razlagati v pomenu, da lahko uveljavlja povračilo plačanih prispevkov tisti delodajalec, ki ima sedež in dejansko izvaja dejavnost v problemskem območju z visoko brezposelnostjo, in sicer po prikrajšanih delavcih, kot jih opredeljuje Uredba 651/2014/EU z dne 17. junija 2014 o razglasitvi nekaterih vrst pomoči za združljive z notranjim trgom pri uporabi členov 107 in 108 Pogodbe, ki na problemskem območju z visoko brezposelnostjo dejansko opravljajo delo. Spodbuda za zaposlovanje na problemskih območjih z visoko brezposelnostjo je namenjena delodajalcem s sedežem na takih območjih, in za zaposlene delavce, ki zanj delo opravljajo na takih območjih, saj je namen spodbude povečanje zaposlenosti na območjih z visoko brezposelnostjo.

Na tožniku kot delodajalcu, ki je uveljavljal povračilo prispevkov, je glede na relevantno določbo prvega odstavka 27. člena ZSRR-2 bilo trditveno in dokazno breme, da delavci delo dejansko opravljajo oziroma so opravljali v kraju na problemskem območju z visoko brezposelnostjo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Stroškovni zahtevek tožeče stranke se zavrne.

Obrazložitev

1. Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z dokončnimi izpodbijanimi odločbami, navedenimi v uvodu te sodbe, odločil, da se vloge delodajalca – tožnika za povračilo plačanih prispevkov delodajalca za socialno varnost na podlagi Zakona o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja (v nadaljevanju ZSRR-2) za zaposlitev brezposelnih oseb ... zavrnejo. V obrazložitvah odločb se je organ skliceval na 27. člen ZSRR-2 in ugotovitve, na podlagi pogodb o zaposlitvi in ostalih listin, da ima tožnik sedež v problemskem območju z visoko brezposelnostjo, da pa so osebe opravljale dejavnost izven območja z visoko brezposelnostjo.

2. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je pritožbe tožnika zoper izpodbijane odločbe prvostopenjskega organa zavrnilo. V obrazložitvah odločb je ta organ med drugim navedel, da se z zaposlitvijo delavcev, na katere se nanašajo izpodbijane prvostopenjske odločbe, ni zmanjšala brezposelnost na problemskih območjih, ker delavci živijo izven teh območij, tožnik pa v postopku tudi ni želel izkazati, kje so delavci opravljali delo, ob utemeljevanju, da organ prve stopnje za takšno ugotavljanje dejstev nima ustrezne pravne podlage.

3. Tožnik v tožbi najprej (I. uvodna pojasnila) navaja, da ne iz ZSRR-2 ne iz Uredbe o dodeljevanju regionalnih državnih pomoči ter načinu uveljavljanja regionalne spodbude za zaposlovanje ter davčnih olajšav za zaposlovanje in investiranje (v nadaljevanju Uredba) ne izhaja drugače, kot da je edini pogoj, ki se nanaša na delavca, da gre za prikrajšanega delavca, kot ga opredeljuje Uredba Komisije (EU) št. 651/2014 z dne 17. junija 2014 o razglasitvi nekaterih vrst pomoči za združljive z notranjim trgom pri uporabi členov 107 in 108 Pogodbe (v nadaljevanju Uredba 651/2014/EU). Nobeden teh pravnih aktov ne določa, da bi delavec moral živeti in delati na problemskem območju oziroma da bi na problemskem območju delavec moral opravljati dejavnost ali na tem območju imeti prijavljeno stalno prebivališče oziroma biti na tem območju prijavljen v evidenci brezposelnih oseb.

(II. pravni okvir) V prvem odstavku 27. člena ZSRR-2 je določeno, kdo je delodajalec, ki lahko uveljavlja spodbudo po tem členu. Po drugem odstavku 27. člena ZSRR-2 pa je delavec, za katerega se lahko uveljavlja spodbuda za zaposlovanje, prikrajšani delavec, kot ga opredeljuje Uredba 651/2014/EU. Pomembna je še določba tretjega odstavka 22. člena Uredbe, po kateri mora zaposlitev brezposelne osebe – prikrajšanega delavca pri delodajalcu pomeniti neto povečanje števila zaposlenih v primerjavi s povprečjem v zadnjih dvanajstih mesecih. Drugih pogojev relevantni pravni predpisi ne določajo. Tožnik zase navaja, da ima sedež in tudi dejansko izvaja dejavnost v problemskem območju z visoko brezposelnostjo (območje ...). Vsi delavci, za katere je uveljavljal spodbude za zaposlovanje, so prikrajšani delavci v smislu Uredbe 651/2014/EU.

(III. zmotna uporaba materialnega prava) Tožnik dalje navaja, da je materialno pravno stališče organov prve in druge stopnje zmotno, zaradi česar so po njegovem mnenju izpodbijane odločbe v celoti nezakonite. Kraj, kjer delavec opravlja delo, pri odločanju o povračilu prispevkov delodajalca ni relevanten. Takšen pogoj ni določen niti v ZSRR-2, niti v Uredbi. Takšen pogoj je pri odločanju o vlogah tožnika samovoljno ustvaril organ. Nepravilna je razlaga organa prve stopnje, da bi bilo glede na določbo prvega odstavka 27. člena ZSRR-2 relevantno, v katerem kraju delavec opravlja dejavnost; dejavnost opravlja namreč le gospodarska družba, zaposleni delavec pa izvaja in izpolnjuje delovne zadolžitve na njegovem delovnem mestu. Očitno je organ prve stopnje uporabil drugi del prvega odstavka 27. člena ZSRR-2, vendar ga je nepravilno razlagal, saj se nanaša na delodajalca in ne na delavca. Ker je ugotovitev organa prve stopnje, da delavci ne opravljajo dela na problemskem območju z visoko brezposelnostjo, edini razlog za zavrnitev vlog tožnikov, so izpodbijane odločbe že iz tega razloga nepravilne in nezakonite. Tega ne spremeni niti odločba organa druge stopnje, v kateri je ta s pomočjo teleološke razlage skonstruiral stališče, da naj bi iz namena instituta iz 27. člena ZSRR-2 izhajalo, da mora delavec poleg tega, da mora po stališču organa prve stopnje delati na problemskem območju, na tem območju imeti stalno bivališče oziroma biti vpisan v evidenco brezposelnih oseb. Taka vsebina pa ne izhaja niti iz ZSRR-2, niti Uredbe. Četudi bi šteli, da določba 27. člena ZSRR-2 ni v celoti jasna in da jo je treba razlagati, tožnik izpostavlja, da je izhodišče za razlago pravnih aktov besedilo akta oziroma njegov jezikovni pomen. Če razlagalec pri razlagi prestopi mejo, ki jo dopušča jezikovna razlaga pravnega pravila, gre za ustvarjanje pravnih pravil, ki so v pristojnosti zakonodajalca. Jezikovna razlaga pa v tem primeru ne dopušča, da bi delavec moral bodisi imeti stalno prebivališče bodisi živeti in delati na območju z visoko brezposelnostjo; do takšne interpretacije ni mogoče priti niti s teleološko razlago. Stalno prebivališče delavca, kraj opravljanja dela ter kraj prijave v evidenco brezposelnih oseb so za odločitev o povrnitvi plačanih prispevkov brezpredmetni. Četudi pa bi se tekom postopka kot relevanten izkazal podatek o kraju, kjer delavci opravljajo delo, pri čemer kraj stalnega prebivališča in kraj prijave v evidenco brezposelnih oseb glede na pozitivne predpise ne moreta biti relevantna, tožnik poudarja, da v skladu z Zakonom o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1) v primeru, ko v pogodbi o zaposlitvi ni naveden točen kraj opravljanja dela, velja, da delavec opravlja delo na sedežu delodajalca (četrta alineja prvega odstavka 31. člena ZDR-1). Ker je narava dejavnosti, ki jo opravlja tožnik, takšna, da delavci storitve opravljajo v krajih, kjer imajo poslovne prostore naročniki storitev varovanja in se lokacije teh v času spreminjajo, delavci tožnika v pogodbah o zaposlitvi nimajo navedenega točnega kraja opravljanja dejavnosti. To objektivno ni mogoče. Glede na četrto alinejo prvega odstavka 31. člena ZDR-1 je tako za kraj opravljanja dela delavcev tožnika treba šteti, da delo opravljajo na sedežu tožnika, to je na območju Pokolpja, ki ima status problemskega območja z visoko brezposelnostjo v smislu 27. člena ZSRR-2. Tožnik poleg tega navaja še, da iz odločbe organa prve stopnje (četrta alineja tretjega odstavka obrazložitve), izhaja, da mora delodajalec brezposelno osebo zaposliti za obdobje najmanj dvanajst mesecev. Čeprav iz izpodbijanih odločb ne izhaja, da tožnik tega pogoja ne izpolnjuje, kljub temu opozarja, da tega pogoja ne vsebujeta niti ZSRR-2 niti Uredba.

(IV. zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje) Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je posledično tako organ prve stopnje tudi zmotno in nepopolno ugotovil dejansko stanje. V okviru ugotavljanja relevantnega dejanskega stanja bi organ moral ugotavljati, ali ima tožnik sedež na problemskem območju z visoko brezposelnostjo, ali tožnik dejansko opravlja dejavnost na tem območju, ali je pri delavcih podan pogoj za prikrajšanega delavca ter ali zaposlitev delavcev pri tožniku pomeni neto povečanje števila zaposlenih v primerjavi s povprečjem v zadnjih dvanajstih mesecih oziroma ali je podana katera od izjem iz tretjega odstavka 22. člena Uredbe. Od navedenih dejstev je organ pravilno ugotovil le, da ima tožnik sedež v problemskem območju z visoko brezposelnostjo in sicer na območju .... Drugih relevantnih dejstev pa sploh ni ugotavljal ter so tudi iz tega razloga izpodbijane odločbe nezakonite. Ker jim je organ druge stopnje pritrdil, so nezakonite tudi njegove odločbe. Organ prve stopnje pa je ugotavljal nerelevantna dejstva in nanje celo oprl oziroma z njimi v celoti utemeljil odločitve, zato so tudi iz tega razloga odločitve nezakonite. Tožnik še dodaja, da kot glavno dejavnost opravlja dejavnost 80.100 Varovanje. Gre za glavno oziroma temeljno dejavnost, ki jo opravlja na območju .... Ta dejavnost pa se že po naravi stvari izvaja tudi na drugih geografskih območjih, kar je odvisno od obsega poslov in priložnosti tožnika na trgu. Gre namreč za storitveno dejavnost. Tožnik pojasnjuje, da so njegovi naročniki oziroma poslovni partnerji med drugim A., B., C., Č., D. Tožnik še poudarja, da ima na sedežu družbe v problemskem območju vzpostavljene in delujoče različne notranje službe, in sicer računovodsko službo, kadrovsko službo, administracijo in poslovodstvo. Pri tožniku je skupno zaposlenih 149 ljudi po stanju na dan 13. 11. 2017. Tožnik na obravnavanem problemskem območju deluje, posluje, izvaja gospodarsko dejavnost in zaposluje delavce že od ustanovitve dalje, leta 2006. Glede na navedeno je na sedežu družbe tožnika težišče njegovega poslovanja. Sedež družbe je ob upoštevanju vseh okoliščin, vezanih na naravo tožnikove dejavnosti, glavni, dejanski kraj opravljanja dejavnosti, kar predstavlja drugi pogoj za delodajalca v skladu s prvim odstavkom 27. člena ZSRR-2. Organ, ki je dejansko stanje ugotovil drugače, ga je ugotovil nepravilno. V dokazne namene se tožnik sklicuje na akt o ustanovitvi družbe A., pogodbe o izvajanju storitev varovanja med tožnikom in naročniki, Pravilnik o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, redni izpis iz Poslovnega registra za tožnika, predlaga zaslišanje zakonite zastopnice tožnika.

(V. bistvene kršitve pravil postopka) Tožnik dodaja, da je organ prve stopnje pri izdaji izpodbijanih odločb zagrešil tudi bistvene kršitve pravil postopka. Izpodbijane odločbe niso ustrezno obrazložene, zato je pravica do sodnega varstva le navidezna in s tem neučinkovita. Obveznih sestavnih delov obrazložitve v izpodbijanih odločbah ni. To predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka. Teh kršitev drugostopenjski organ ni odpravil. Zaključno tožnik sodišču predlaga, naj po opravljeni glavni obravnavi oziroma seji, če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago, odloči, da se izpodbijane odločbe in odločbe drugostopenjskega organa odpravijo ter zadeve vrnejo organu prve stopnje v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka, in sicer nagrado za postopek 385,00 EUR x 7, materialne stroške v višini 2% in DDV v višini 22%.

4. Toženka na tožbo ni odgovorila, predložila pa je upravne spise v zadevi.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi so sporne odločitve, da se zavrnejo vloge tožnika kot delodajalca za povračilo plačanih prispevkov za socialno varnost za zaposlitev brezposelnih oseb .... Zavrnitev vlog je organ prve stopnje utemeljil s sklicevanjem na določbe 27. člena ZSRR-2 in ugotovitve, da so zaposlene osebe opravljale dejavnost izven območja z visoko brezposelnostjo, s čemer se, po dodatnem razlogovanju drugostopenjskega organa, na problemskem območju z visoko brezposelnostjo brezposelnost ni zmanjšala.

7. Po določbi prvega odstavka 27. člena ZSRR-2 (v delu, ki je relevanten za obravnavano zadevo) povračilo plačanih prispevkov delodajalca za socialno varnost lahko uveljavlja delodajalec, ki ima sedež in dejansko izvaja dejavnost v problemskem območju z visoko brezposelnostjo. Po določbi drugega odstavka tega člena je delavec, za katerega se lahko uveljavlja spodbuda za zaposlovanje, prikrajšani delavec, kot ga opredeljuje Uredba Komisije (EU) št. 651/2014 z dne 17. junija 2014 o razglasitvi nekaterih vrst pomoči za združljive z notranjim trgom pri uporabi členov 107 in 108 Pogodbe (Uredba 651/2014/EU). Po določbi tretjega odstavka tega člena se plačani prispevki delodajalca za socialno varnost povrnejo delodajalcu, ki zaposli prikrajšanega delavca, kot ga opredeljuje Uredba 651/2014/EU, na problemskem območju z visoko brezposelnostjo, in sicer kot enkratna pomoč za tega delavca za obdobje enega leta.

8. Tako zakonsko ureditev spodbude za zaposlovanje na problemskih območjih z visoko brezposelnostjo iz 27. člena ZSRR-2 je po mnenju sodišča treba razlagati v pomenu, da lahko uveljavlja povračilo plačanih prispevkov tisti delodajalec, ki ima sedež in dejansko izvaja dejavnost v problemskem območju z visoko brezposelnostjo, in sicer po prikrajšanih delavcih, kot jih opredeljuje Uredba 651/2014/EU, ki na problemskem območju z visoko brezposelnostjo dejansko opravljajo delo. Taka razlaga je rezultat uporabe jezikovne, namenske, logične in zgodovinske metode, ki skupaj usklajeno vodijo k pomenu, kot ga je sodišče podalo. Spodbuda za zaposlovanje na problemskih območjih z visoko brezposelnostjo je namenjena delodajalcem s sedežem na takih območjih, in za zaposlene delavce, ki zanj delo opravljajo na takih območjih, saj je namen spodbude povečanje zaposlenosti na območjih z visoko brezposelnostjo. Namreč že iz določb 25. člena ZSRR-2, ki predstavljajo pravno podlago tudi za predmetni dodatni začasni ukrep razvojne podpore, izhaja, da je namenjen problemskim območjem z visoko brezposelnostjo, na katerih se /.../ gospodarske razmere tako poslabšajo, da stopnja registrirane brezposelnosti doseže kritično mejo, pod pogojem, da z ukrepi razvojnih politik ni mogoče izboljšati gospodarskih razmer. Taka razlaga tudi sledi logiki. Poleg tega tudi iz obrazložitve k 27. členu Predloga ZSRR-21 izhaja, da je spodbuda regionalno naravnana in je njen cilj spodbujanje zaposlovanja v območju, kjer je brezposelnost bistveno narasla. Ob takih namenu in cilju zakona ni mogoče sprejeti razlage, ki jo ponuja tožnik, da pogoje za povračilo plačanih prispevkov po citirani določbi prvega odstavka 27. člena ZSRR-2 izpolnjuje že s tem, da ima v problemskem območju z visoko brezposelnostjo sedež družbe. Njegova razlaga namreč brez ustrezne podlage temelji na fikcijah, da delavci delo opravljajo na sedežu tožnika, ker v pogodbah o zaposlitvi ni naveden kraj opravljanja dela (četrta alineja prvega odstavka 31. člena ZDR-1) ter da je sedež (družbe) glavni, dejanski kraj opravljanja njegove dejavnosti, ker je tam glede na računovodsko in kadrovsko službo, administracijo in poslovodstvo težišče njegovega poslovanja (30. člen Zakona o gospodarskih družbah). Pomena določbe prvega odstavka 27. člena ZSRR-2 po mnenju sodišča ni mogoče ugotavljati ob uporabi institutov delovnopravne ter statusnopravne zakonodaje, ki so grajeni na pravni fikciji ter ne na dejstvih, in to ne glede na tožnikovo (storitveno) dejavnost varovanja, ki se po naravi stvari opravlja na več lokacijah oziroma geografskih območjih. Če je narava tožnikove dejavnosti taka, to z vidika uporabe obravnavane določbe prvega odstavka 27. člena ZSRR-2 pomeni zgolj, da tožnik povračilo plačanih prispevkov delodajalca lahko uveljavi le za delavca, ki delo dejansko opravlja na problemskem območju z visoko brezposelnostjo ter da povračila ne more uveljaviti za delavca, ki delo dejansko opravlja na lokacijah ali geografskih območjih izven problemskega območja z visoko brezposelnostjo.

9. Glede na tako razlago relevantne določbe prvega odstavka 27. člena ZSRR-2, kot jo je v predhodni, 8. točki obrazložitve te sodbe podalo sodišče, je moral delodajalec za to, da je lahko uveljavil povračilo prispevkov delodajalca, izkazati, da ima na problemskem območju z visoko brezposelnostjo, upoštevaje Sklep o dodatnih začasnih ukrepih razvojne podpore za problemska območja z visoko brezposelnostjo, sedež ter da na tem območju njegovi delavci dejansko opravljajo delo (v izvajanju njegove dejavnosti). Kot izhaja iz upravnih spisov v zadevah, je tožnik izkazal, da ima na problemskem območju z visoko brezposelnostjo svoj sedež; ni pa ob vložitvi vlog prvostopenjskemu organu izkazal, da posamezni delavci, za katere je uveljavljal povračilo prispevkov, na katerem od problemskih območij z visoko brezposelnostjo dejansko opravljajo delo. Zato je bil s strani prvostopenjskega organa k temu pozvan, in sicer naj to dejstvo izkaže z dokumenti, kot so urniki, poročila o delu, potni nalogi, vendar pozivom ni sledil, ampak se je odzval z odgovori, da kraj, kjer delavci opravljajo delo, po določbah ZSRR-2 ni relevantna okoliščina. Le v primeru A. A. k dopolnitvi zahteve tožnik ni bil pozvan, ker je organ, kot izhaja iz odločbe druge stopnje, že iz predloženih dokumentov ugotovil, da je navedena delavka delo opravljala na območju .... Kot izhaja iz izpodbijanih odločb, je ob predstavljenem pravnem in dejanskem stanju zadev prvostopenjski organ tožnikove zahteve za povračilo prispevkov delodajalca zavrnil. 10. Izpodbijanim odločitvam sodišče pritrjuje ter kot neutemeljene zavrača tožbene navedbe, da je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo ter da je bilo dejansko stanje nepravilno ter nepopolno ugotovljeno. Tožnik ni izkazal, kar niti ni sporno, da delavci delo dejansko opravljajo v kraju na problemskem območju z visoko brezposelnostjo, zato je njegove zahteve, ker ni bil izkazan zakonski pogoj za povračilo prispevkov delodajalca, organ pravilno zavrnil. Na tožniku kot delodajalcu, ki je uveljavljal povračilo prispevkov, je glede na relevantno določbo prvega odstavka 27. člena ZSRR-2 bilo trditveno in dokazno breme, da delavci delo dejansko opravljajo oziroma so opravljali v kraju na problemskem območju z visoko brezposelnostjo. Ob tem ko je prvostopenjski organ v izpodbijanih odločbah razlogoval, da so delavci opravljali delo izven območja z visoko brezposelnostjo ter drugostopenjski, da se z zaposlitvijo delavcev ni zmanjšala brezposelnost na problemskem območju z visoko brezposelnostjo, tožnik teh ugotovitev kot nepravilnih ni prerekal ne v pritožbah in ne v tožbi, ampak je vztrajal v pritožbah ter še vztraja v tožbi, da gre za nerelevantne okoliščine. V tem pa po presoji sodišča nima prav. Kot je sodišče navedlo že v 8. točki obrazložitve te sodbe, je kraj, kjer delavec dejansko opravlja delo, relevantna okoliščina, na podlagi katere organ zaključi, ali je delodajalec izkazal, da dejansko opravlja svojo dejavnost na problemskem območju z visoko brezposelnostjo.

11. Na drugačno presojo sodišča tudi ne morejo vplivati tožbene navedbe, da je nepravilno stališče drugostopenjskega organa, da bi moral delodajalec za uveljavitev predmetne spodbude imeti na problemskem območju z visoko brezposelnostjo stalno bivališče oziroma da bi na tem območju moral biti vpisan v evidenco brezposelnih oseb. Namreč nosilni razlog za zavrnitev tožnikovih zahtev, ki ga je zagovarjal drugostopenjski organ, je, da se z zaposlitvijo posameznih delavcev ni zmanjšala brezposelnost na problemskem območju z visoko brezposelnostjo; razlog je, kot je sodišče že navedlo, pravilen, saj tožnik ni izkazal zakonskega pogoja dejanskega opravljanja dejavnosti - po zaposlenih delavcih - v območju z visoko brezposelnostjo. Če pa je drugostopenjski organ ob tem, ko je v odločbah navedel, da je tožnik odklonil dokazovanje kraja, kjer delavec dejansko opravlja delo, razlogoval dodatno še o kraju, v katerem delavec živi, in zaključeval, da ta kraj (...) ni v območju z visoko brezposelnostjo, pa to dodatno in nepotrebno razlogovanje, ob sklicevanju se organa na prej navedeni pravilni nosilni razlog za zavrnitev tožnikovih zahtev, ne more vplivati na drugačno presojo sodišča ter ta okoliščina ne more iti v korist tožnika, ki je tako razlogovanje izzval s svojim hotenim nesodelovanjem v ugotovitvenem postopku.

12. Kot neutemeljene presoja sodišče tudi tožbene navedbe o bistvenih kršitvah pravil postopka, ki naj bi jih organa zagrešila z neustrezno obrazložitvijo svojih odločb, zaradi česar naj bi bilo poseženo v pravico tožnika do sodnega varstva. Po presoji sodišča tožniku ni nedopustno poseženo ne pravico do sodnega varstva ne v pravico enakega varstva pravic, saj sta odločbi obeh stopenj v zvezi z zahtevo tožnika za vsakega posameznega delavca razumljivi in v zadostni meri obrazloženi, ob tem ko je drugostopenjski organ razloge prvostopenjskega organa dopolnil, tako da je mogoče preizkusiti materialno pravno zakonitost odločitev. Hkrati pa se je, kar je bistveno, tožnik tudi mogel seznaniti z razlogi za odločitev in jih izpodbijati. Že v prvostopenjskem postopku je bil seznanjen, da je kraj dejanskega opravljanja dela zaposlenih delavcev (v izvajanju dejavnosti tožnika) relevantna okoliščina, ki pa je hoteno ni izkazal; tudi zato in glede na preostalo obrazložitev odločb je v celoti razumljivo nosilno razlogovanje organov, da se z zaposlitvijo posameznega delavca brezposelnost na problemskem območju z visoko brezposelnostjo ni zmanjšala oziroma da posamezen navedeni delavec dela ni opravljal na problemskem območju z visoko brezposelnostjo, ter bi tako podane razloge tožnik mogel izpodbijati kot nepravilne. Vendar tožnik tega ni storil; pa ne, ker bi mu to onemogočali nejasno oziroma nepopolno ali nerazumljivo podani razlogi, pač pa, ker tožnik drugače razlaga relevantno določbo prvega odstavka 27. člena ZSRR-2, in v pravilnost take razlage poskuša prepričati tudi sodišče, česar pa sodišče ne sprejema.

13. Tožnik tudi ne more biti uspešen z navedbo v tožbi, da je prvostopenjski organ brez podlage navajal, da je pogoj za uveljavljanje povračila prispevkov delodajalca, da mora delodajalec delavca zaposliti za najmanj 12 mesecev. Če namreč organ odločitve ni oprl na zaključek, da tožnik tega pogoja ne izpolnjuje, kakor tožnik sam navaja, potem je za odločitev o tožbi to pravno nepomembna navedba, ki je sodišče vsebinsko ne presoja.

14. Ker je po navedenem sodišče presodilo, da so tožbene navedbe neutemeljene ter ker tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

15. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, na seji, ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanih upravnih aktov, med tožnikom in toženko ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Sporno namreč ni, da ima tožnik sedež v problemskem območju z visoko brezposelnostjo, in da za delavce, za katere je uveljavljal povračilo prispevkov delodajalca, ni dokazal, da delo dejansko opravljajo - v izvajanju njegove dejavnosti - na lokacijah na problemskem območju z visoko brezposelnostjo.

16. Tožnik v tožbi očita, da organ v postopku ni ugotavljal in ugotovil naslednjih pravno relevantnih dejstev: (1) ali tožnik dejansko opravlja dejavnost na problemskem območju z visoko brezposelnostjo, (2) ali delavci, za katere je uveljavljal povračilo prispevkov delodajalca, izpolnjujejo pogoj za prikrajšanega delavca - v smislu določb 4. točke 2. člena Uredbe 651/2014/EU, (3) ali je zaposlitev delavcev pri tožniku pomenila neto povečanje števila zaposlenih v primerjavi s povprečjem v zadnjih treh mesecih oziroma ali je podana izjema iz tretjega odstavka 22. člena Uredbe. Kot dokaze predlaga akt o ustanovitvi družbe, pogodbe o izvajanju storitev varovanja med tožnikom in naročniki, pravilnik o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, redni izpisek iz poslovnega registra, zaslišanje svoje zakonite zastopnice. Sodišče se je v razlogih te sodbe že opredelilo, da je okoliščino, ali tožnik dejansko opravlja dejavnost na problemskem območju z visoko brezposelnostjo, treba ugotavljati na način, da se ugotovi, ali tožnikovi delavci (za katere uveljavlja povračilo prispevkov) dejansko opravljajo delo na lokacijah na problemskem območju z visoko brezposelnostjo. Takih dokazov tožnik hote ni predložil ne v postopku pred organoma prve in druge stopnje (poučen je bil, da lahko predloži urnike, poročila o delu, potne naloge in podobne dokumente) in ne v tožbi. Prej navedeni dokazi, ki jih predlaga v tožbi, so za dokazovanje navedene okoliščine neprimerni, saj se z nobenim od njih ne dokazuje lokacija opravljanja dela delavcev za relevanten čas, za katerega je tožnik uveljavljal povračilo prispevkov delodajalca, in tožnik tega niti ne trdi. Ker sodišče ne sprejema tožnikove razlage pogoja „da delodajalec dejansko izvaja dejavnost v problemskem območju z visoko brezposelnostjo“ iz prvega odstavka 27. člena ZSRR-2, kar je obrazložilo že v 8. točki obrazložitve te sodbe, in po kateri naj bi bil pomemben kraj opravljanja dejavnosti družbe v statusno pravnem smislu, to zlasti v primeru tožnika glede na naravo njegove storitvene dejavnosti varovanja, ki se opravlja na lokacijah naročnikov, zavrača prej navedene dokazne predloge tožnika kot nepotrebne, saj jih tožnik predlaga za izkazovanje pravno nerelevantnih dejstev (razen kolikor gre za dokazovanje sedeža, glede katerega pa niti ni sporno, da se nahaja v problemskem območju z visoko brezposelnostjo). Ob tem ko sodišče pritrjuje zaključku organov, da tožnik (že) ni izkazal, ob tem ko gre za kumulativno določene pogoje, zakonskega pogoja, da delavci, za katere je uveljavljal povračilo prispevkov, dejansko delajo na lokacijah v problemskem območju z visoko brezposelnostjo, je nadaljnje ugotavljanje in razjasnjevanje dejanskega stanja glede ostalih pogojev (ali delavci štejejo za prikrajšane delavce v smislu 4. točke 2. člena Uredbe 651/2014/EU ter ali je izpolnjen pogoj „neto povečanja zaposlenih...“ v smislu določb tretjega odstavka 22. člena Uredbe) postalo za odločitev nepotrebno in bi tudi nasprotovalo načelu ekonomičnosti postopka. Zato sodišče zavrača kot nepotrebne predlagane dokaze, tudi kolikor so podani za ugotavljanje zadnje navedenih dejstev.

17. Tožnikov stroškovni zahtevek pa je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče (med drugim) tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1 Poročevalec DZ, letnik 2010, z dne 9. 11. 2010