Jedro

Ugovora neizpolnitve tožena stranka ni postavila. Ker je v našem pravu obveljal sistem ugovora, za naložitev obveznosti M. S. ni bilo zakonskih pogojev. Ni mogoče pritrditi stališču sodišča druge stopnje, da ugovor ni potreben, če izhaja obveznost tožeče stranke iz pogodbe.

Izrek

1./ Revizija B. S. se zavrže, kolikor se nanaša na odločitev o njegovem tožbenem zahtevku. V ostalem se njegova revizija zavrne kot neutemeljena.

2./ Reviziji M. S. se ugodi in se sodbi sodišč prve in druge stopnje tako spremenita, da se sodba sodišča prve stopnje (izreka pod B) glasi: "Tožena stranka B. S., R. S. in S. S. je dolžna izročiti tožniku M. S. v last in dejansko posest nepremičnine, ki so predmet menjalne pogodbe, sklenjene dne 21.3.1991: - enostanovanjsko hišo V., ki stoji na parc.št. 613/4, vl.št. 418 k.o. D. - gospodarsko poslopje s pripadajočo garažo, ki stoji na parc.št. 613/7, vl.št. 418 k.o. D., - pripadajoče funkcionalno zemljišče parc.št. 613/2 in 613/8, vl.št. 370 k.o. D. ter - v uporabo parceli 613/4 in 613/7, vl.št.417 k.o. D. Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku pravdne stroške postopka na prvi stopnji v znesku 28.872,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.6.1992 dalje do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

3./ Tožena stranka mora povrniti tožniku stroške pritožbenega in revizijskega postopka v znesku 33.678,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 27.9.1996 dalje do plačila v 15 dneh, da ne bo izvršbe."

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika B. S. na razveljavitev menjalne pogodbe z dne 22.3.1991. Ugodilo je tožbenemu zahtevku tožnika M. S. na izpolnitev te pogodbe in naložilo tožencem B. S., R. S. in S. S., da izročijo tožniku v last in dejansko posest nepremičnine, ki so bile predmet menjalne pogodbe in sicer: enostanovanjsko hišo V. na parc.št. 613/4, vl.št. 418 k.o. D., gospodarsko poslopje s pripadajočo garažo na parc.št. 613/7, vl.št. 418 k.o. D., pripadajoče funkcionalno zemljišče parc.št. 613/2 in 613/8, vl.št. 370 k.o. D. ter uporabo parcel 613/4 in 613/7, vl.št. 417 k.o. D. Ob izročitvi nepremičnin pa je dolžan M. S.plačati tolarsko protivrednost 10.000,00 DEM po prodajnem tečaju Ljubljanske banke na dan plačila. Višji tožbeni zahtevek M. S. je zavrnilo. Pritožbi B. S. in M. S. je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

B. S. in M. S. sta vložila proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavljata revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava.

B. S. izpodbija sodbo sodišča druge stopnje, kolikor je bil z njo zavrnjen njegov tožbeni zahtevek in ugodeno zahtevku M. S. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi revizije navaja, da bi moralo sodišče ugotoviti pravo vrednost dajatev obeh strank. Če bi bilo to storjeno, bi se ugotovilo očitno nesorazmerje v tožnikovo škodo, kakršnega sodišče ne bi smelo tolerirati.

M. S. izpodbija sodbo sodišča druge stopnje, kolikor je bil z njo potrjen zavrnilni del njegovega zahtevka, ko mu je bilo naloženo, da ob izpolnitvi pogodbe tožene stranke tudi on izpolni svojo obveznost na plačilo tolarske protivrednosti zneska 10.000 DEM. V obrazložitvi revizije navaja, da v zahtevek na izpolnitev pogodbe ni vnesel svoje obveznosti na doplačilo razlike v ceni. Tožena stranka pa tega zahtevka tudi ni postavila. Zato odločitev sodišča ni v skladu z določbami materialnega prava. Njegova obveznost pa je bila tudi nepravilno ugotovljena, saj je plačal 12.000 DEM, tako da bi dolgoval še 8.000 DEM in to po tečaju, ki je veljal dne 25.6.1991, ko bi se morala izvesti zamenjava, vendar do izpolnitve pogodbe po krivdi tožene stranke ni prišlo. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Reviziji sta bili vročeni nasprotnima strankama, ki na njiju nista odgovorili, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o prejetih revizijah ni izjavilo.

Revizija B. S. ni dovoljena, kolikor z njo izpodbija odločitev sodišča druge stopnje o njegovem zahtevku na razveljavitev menjalne pogodbe.

Revizija je kot izredno pravno sredstvo dovoljena le ob pogojih, ki jih določa zakon o pravdnem postopku - ZPP (382.čl.). Ker gre za nedenarni zahtevek, bi si tožnik zagotovil revizijo le, če bi v tožbi navedel vrednost spornega predmeta, ki bi presegla mejno vrednost za dovoljenost revizije (2.odst. 186.čl.ZPP). Ta vrednost je ob vložitvi tožbe dne 24.4.1991 znašala 8.000,00 SIT. Tožnik v tožbi vrednosti spornega predmeta ni navedel. Iz zapisnika o glavni obravnavi dne 10.6.1992 (r.št.5) je razvidno, da je ocenil vrednost spornega predmeta šele po končani obravnavi, s čimer pa si pravice do revizije ni mogel zagotoviti. Zato revizija B. S. v tem delu ni dovoljena in jo je moralo revizijsko sodišče zavreči (392.čl. ZPP).

Tožnik M. S. je v svoji tožbi na izpolnitev menjalne pogodbe z dne 15.7.1991 navedel vrednost spornega predmeta v znesku 35.000,00 SIT, kar je ob vložitvi tožbe zadoščalo za dovoljenost revizije. Zato je revizijsko sodišče odločalo o utemeljenosti revizij, kolikor se nanašata na tožbeni zahtevek M. S. Ker je bila med strankama veljavno sklenjena menjalna pogodba z dne 22.3.1991, M. S. upravičeno zahteva od tožencev njeno izpolnitev. B. S. ni v reviziji navedel nobenih takih razlogov, zaradi katerih bi revizijsko sodišče dvomilo v pravilnost zadevne odločitve sodišč prve in druge stopnje. Revizijsko sodišče je zato ta del S. revizije zavrnilo (393.čl. ZPP).

Revizija M. S. pa je utemeljena in ji je revizijsko sodišče ugodilo. Pri menjalni pogodbi med strankami gre za vzajemno obveznost, pri kateri nobena stranka ni dolžna izpolniti svoje obveznosti, če druga stranka ne izpolni ali ni pripravljena sočasno izpolniti svoje obveznosti (1.odst. 122.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). V konkretnem primeru do izpolnitve menjalne pogodbe ni prišlo. Po 2.odst. 122.čl. ZOR sodišče naloži eni stranki, da je dolžna izpolniti svojo obveznost takrat, ko jo izpolni druga stranka, če je ta stranka ugovarjala, da ni dolžna izpolniti svoje obveznosti, dokler nasprotna stranka ne izpolni svoje. Pritrditi je treba reviziji M. S., da sta sodišči prve in druge stopnje s svojo odločitvijo (kolikor sta naložili M. S. izpolnitev njegove denarne obveznosti) zmotno uporabili materialno pravo. Ugovora neizpolnitve tožena stranka (B. S., R. S. in S. S.) ni postavila. Ker je v našem pravu obveljal sistem ugovora, za naložitev obveznosti M. S. ni bilo zakonskih pogojev. Ni mogoče pritrditi stališču sodišča druge stopnje, da ugovor ni potreben, če izhaja obveznost tožeče stranke iz pogodbe. Zaradi neizpolnitve vzajemne obveznosti bi lahko sodišče tožbeni zahtevek celo zavrnilo, če bi tožnik izjavil, da obveznosti ni pripravljen izpolniti. V konkretnem primeru se je M. S. ves čas postopka skliceval na svoj dopis z dne 22.6.1991, v katerem je toženi stranki ponudil plačilo denarne obveznosti, ki bi jo moral izpolniti ob menjavi nepremičnin dne 25.6.1991. B. S. je v svojih navedbah priznal, da je odklonil izpolnitev obveznosti iz menjalne pogodbe, ker je medtem že vložil tožbo na njeno razveljavitev (odgovor na tožbo v zadevi VI P 425/91). Kolikor toženec zavrača izpolnitev svoje obveznosti, ali pa je v upniški zamudi glede izpolnitve obveznosti nasprotne stranke, niti ne bi mogel uspešno ugovarjati neizpolnitev obveznosti druge pogodbene stranke.

Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje tako spremenilo, da je tožbenemu zahtevku iz tožbe tožnika M. S. brezpogojno ugodeno (1.odst. 395.čl. ZPP).

Ker je M. S. v postopku v celoti uspel, mu mora tožena stranka povrniti pravdne stroške na vseh stopnjah. Stroški postopka na prvi stopnji so bili odmerjeni z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je povzeta v izrek. Stroške pritožbenega in revizijskega postopka je odmerilo revizijsko sodišče in jih skupaj s pripadajočimi zamudnimi obrestmi naložilo v plačilo toženi stranki. Izrek o stroških temelji na določbah čl. 154/1, 155/1 in 166/1 in 2.