Jedro

Upravni organ je ravnal prav, ko je ugodil pritožbi denacionalizacijske upravičenke in razveljavil svoj prejšnji sklep o zavrženju njenega zahtevka za vrnitev premoženja v naravi, o samem zahtevku pa še ni odločil, tožena stranka pa je ravnala prav, ko je zavrnila pritožbo zoper prvostopni sklep. V primeru, da je bil del premoženja glede na nekdanje predpise o zaplembi v letu 1950 vrnjen fizični osebi, denacionalizacijska upravičenka, ki ji je bil vrnjen drug del, v denacionalizacijskem postopku ne more zahtevati, glede na 3. odstavek 16. člena ZDen vrnitve prvega dela v naravi, pač pa je upravičena le do odškodnine.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo proti sklepu Oddelka za gospodarstvo in plan občine z dne 30.11.1992, s katerim je bilo ugodeno tožničini pritožbi ter razveljavljen njegov sklep z dne 18.8.1992, s katerim je bila zavržena tožničina zahteva za denacionalizacijo 1/4 kmetijskih zemljišč, pripisanih pri vl. št. 36. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbo 3. odstavka 16. člena zakona o denacionalizaciji (ZDen), po kateri premoženja ni mogoče vrniti, če je na njem lastninska pravica fizičnih ali civilnih pravnih oseb. Po mnenju tožene stranke, če vrnitev premoženja ni možna, obsega denacionalizacija plačilo odškodnine. Iz prvostopnega spisa je razvidno, da ima na premoženju, katerega vrnitev zahteva tožnica, lastninsko pravico S.H. V postopku na prvi stopnji je bilo tudi ugotovljeno, da ne obstaja posvojitveno razmerje med tožnico in S.H. Ker je, glede na navedeno, premoženje, katerega vrnitev v denacionalizacijskem postopku zahteva tožnica, v lasti fizične osebe, je po mnenju tožene stranke odločitev prvostopnega organa pravilna.

Tožnica v tožbi navaja, da se z vračilom odvzetega ji premoženja v obliki odškodnine ne strinja. V postopku za denacionalizacijo je bilo ugotovljeno, da H.S. ni njena posvojenka ter da ji je bilo nezakonito v njeno korist izvzeto nepremično premoženje, zaplenjeno tožnici s sodbo okrajnega sodišča z dne 7.2.1950 v zvezi s sodbo okrožnega sodišča z dne 20.3.1950. Premoženje, ki je bilo prepuščeno H.S., bi glede na takrat veljavne predpise moralo ostati splošno ljudsko premoženje, to pa pomeni, da je v skladu z določbami ZDen, zlasti določbe 16. člena tega zakona, upravičena do vrnitve solastninskega deleža na nepremičnini v naravi. Predlaga, da sodišče ugodi tožbi in izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Prvostopni organ je z navedenim sklepom le ugodil tožničini pritožbi ter razveljavil svoj sklep z dne 18.8.1992. Z odločitvijo prvostopnega organa, s katero soglaša tožena stranka v izpodbijani odločbi, pa je stanje upravnega postopka v konkretnem primeru tako, ko o navedenem zahtevku tožnice še ni odločeno. Prvostopni organ namreč z novim sklepom ni tudi odločil o tožničinem zahtevku, ki je ostal nerešen, pač pa je le razveljavil svoj prejšnji sklep o zavržbi tožničinega zahtevka.

Zato je pravilna odločitev tožene stranke, ki je zavrnila tožničino pritožbo proti citiranemu sklepu.

V upravnem postopku pa bo lahko tožnica uporabila vsa pravna sredstva, ki jih zagotavlja zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP), saj je ostal njen zahtevek nerešen in ga bo moral prvostopni organ obravnavati in rešiti.

Glede na tožničino tožbeno navedbo, da H.S. ni njena posvojenka in da je bilo H.S. nezakonito dodeljeno nepremično premoženje, ki bi glede na takratne veljavne predpise moralo ostati splošno ljudsko premoženje, sodišče pojasnjuje, da presoja zakonitosti dodelitve 1/4 navedenih nepremičnin H.S. v letu 1950 glede na takrat veljavni zakon o zaplembi premoženja in o izvrševanju zaplembe ni stvar denacionalizacijskega postopka. Tožena stranka je zato v obrazložitvi izpodbijane odločbe pravilno opozorila na citirano določbo 3. odstavka 16. člena ZDen, če bo ugotovljeno, da je navedeno premoženje v lasti H.S. Če vrnitev navedenega premoženja v last in posest ne bo možna, ostane kot oblika denacionalizacije le odškodnina, izhajajoč seveda iz dejanskega stanja, če posvojitvenega razmerja med tožnico in H.S. ni.

Glede na navedeno je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). Pravila ZUS je sodišče uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).