Jedro

Tožba je zavrnjena, ker tožniki ne izpolnjujejo zakonitega pogoja po 1. odstavku 40. člena ZDS, saj ne živijo v Republiki Sloveniji, ampak v tujini (Italiji).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila vlogo tožnikov za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, ki so jo tožniki vložili pri upravi za notranje zadeve občine. D. in G.Ž. sta zaprosila za pridobitev državljanstva Republike Slovenije tudi za mladoletna tožnika M. in G.Ž. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbo 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Tožena stranka navaja, da je bilo v upravnem postopku ugotovljeno, da imajo sicer tožniki prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, da pa dejansko živijo v Italiji. Ker tožniki v Republiki Sloveniji dejansko ne živijo, po mnenju tožene stranke ne izpolnjujejo enega izmed temeljnih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije po 1. odstavku 40. člena navedenega zakona, zato je tožena stranka zavrnila njihovo vlogo za pridobitev državljanstva. Tožena stranka tudi ugotavlja, da niso izpolnjeni pogoji 14. člena navedenega zakona za sprejem mladoletnih tožnikov v državljanstvo Republike Slovenije.

Tožniki v tožbi navajajo, da so se prvi trije tožniki preselili v Slovenijo že leta 1978. Nastanili so se v ... pri J.Č. Prva dva tožnika sta se sicer zaposlila v Italiji, kjer sta zaposlena tudi še danes. Dejansko pa sta živela v Sloveniji, kamor sta se vozila dnevno. Preko Stanovanjske zadruge sta prva dva tožnika pričela že leta 1988 graditi stanovanjsko hišo. Ko sta jo leta 1990 dogradila in se vanjo vselila, skupaj z družino, sta se na hiši, ki je bila zgrajena na oddanem gradbenem zemljišču v družbeni lasti, tudi vknjižila kot zemljiškoknjižna lastnika, za kar prilagata k tožbi zemljiškoknjižni izpisek. Na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije dne 23.12.1990 so tako tožniki imeli svoje stalno prebivališče v Sloveniji. Prvi trije tožniki so opravili svojo državljansko dolžnost glasovanja na plebiscitu na volišču v ..., kar bi upravni organ lahko preverjal pri pristojni občinski volilni komisiji. V času plebiscita je prvi tožnik kot strastni ljubitelj živali bil tudi član društva gojiteljev malih živali v ..., saj je v času gradnje stanovanjske hiše na svoji parceli gojil večje število malih živali, to je pasemskih kuncev, golobov, rac, gosi, kokoši in pavov, kar izhaja iz potrdila Društva za gojitev malih živali. Pri vzgoji in krmljenju pasemskih živali so sodelovali vsi družinski člani prvega tožnika. Iz navedenega je očitno, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi naredila napačen sklep, ko je menila, da tožniki na dan plebiscita niso dejansko živeli v Sloveniji. Prvi tožnik je dejansko živel v Sloveniji v času plebiscita in tam živi še danes. Tudi v času agresije na Republiko Slovenijo junija 1991 so živeli v Sloveniji. Prvi tožnik se je v času agresije javil pri občinskem upravnem organu za obrambo kot prostovoljec za teritorialno obrambo. Za potrebe obrambe Republike Slovenije je takrat dal tudi svoje osebno vozilo, za kar v tožbi prilaga potrdilo Uprave za obrambo občine. Tožena stranka se ni ravnala po pravilih postopka, saj ni pribavila vseh potrebnih obvestil v zvezi z dejanskim prebivanjem tožnikov v Sloveniji na dan plebiscita. Zaradi tega dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno. Smiselno predlagajo, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo, kot tudi, da jim je tožena stranka dolžna povrniti stroške upravnega spora v roku 15 dni pod izvršbo.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno ugotovila, da tožniki ne izpolnjujejo zakonitega pogoja za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. Po 1. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I in 38/92 - ZDS), na katerega se tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno sklicuje, pridobi državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije dne 23.12.1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi, državljanstvo Republike Slovenije, če v 6 mesecih od uveljavitve tega zakona vloži vlogo pri za notranje zadeve pristojnem upravnem organu občine, na območju katere ima stalno prebivališče. Prvi štirje tožniki kot državljani druge republike (Srbije) namreč v Republiki Sloveniji dejansko ne živijo, kar izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, saj dejansko stanujejo in so zaposleni v Italiji, ni pa pomembno, če v kraj prijavljenega stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji hodijo zaradi krmljenja malih živali. Zato je tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno odločila, ko ni ugodila njihovi vlogi za pridobitev državljanstva Republike Slovenije.

Tožena stranka je tudi pravilno ugotovila, da niso izpolnjeni pogoji iz 14. člena citiranega zakona za sprejem mladoletnih tožnikov v državljanstvo Republike Slovenije.

Ne glede na to, da tožniki s tožbo niso uspeli, sodišče glede na njihov tožbeni predlog pojasnjuje tožnikom, da v upravnih sporih trpi vsaka stranka svoje stroške (61. člen zakona o upravnih sporih - ZUS).

Glede na navedeno je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS, ki se po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporablja kot republiški predpis.