Jedro

Sodišče prve stopnje je zagrešilo bistveno kršitev postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ima izpodbijana sodba take pomanjkljivosti, da se je ne da preizkusiti. Izrek izpodbijane sodbe je namreč nejasen in nerazumljiv tako, da njen preizkus sploh ni mogoč. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zgolj zavrnilo podredni in primarni tožbeni zahtevek, ne da bi v izreku sodbe povzelo vsebino postavljenega primarnega in podrednega tožbenega zahtevka.

Ob takšnem izreku ni jasno, o čem je sodišče prve stopnje sploh odločalo, oziroma kaj je zavrnilo, niti kaj je tožnica s postavljenim tožbenim zahtevkom uveljavljala, oziroma katere odločbe toženca je sodišče prve stopnje v zvezi s tem, kar tožnica uveljavlja, sploh presojalo. O čem je bilo odločeno, je mogoče sklepati zgolj iz obrazložitve sodbe, ki pa ne postane pravnomočna. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo: - primarni in podredni tožbeni zahtevek se zavrneta (I. točka izreka) in - tožnica krije svoje stroške postopka sama (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP s predlogom spremembe sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku in zahtevo po povrnitvi stroškov pritožbe.

Navaja, da izpodbijana sodba temelji na izvedenskem mnenju izvedenskega organa in zaslišanju psihiatrinje, njegove članice. S podanim izvedenskim mnenjem se ni strinjala in je zato podala tudi pripombe.

Izvedenec ortoped ni navajal izvidov, na katere se je izrecno sklicevala že v tožbi, v katerih ji je predlagan 4-urni delavnik, oziroma jih je citiral površno. Prav tako se ni opredelil do ugotovljenih ortopedskih diagnoz in do tega, da gre za sum na fibromialgijo. Na podlagi njenih pripomb je sodišče pridobilo zgolj dopolnilno mnenje psihiatrinje, ne pa tudi dodatnih pojasnil izvedenca ortopeda, ki bi moral biti zaslišan. Njegovo mnenje je površno in ni v skladu z medicinsko dokumentacijo, zato je predlagala, da se pridobi mnenje drugega izvedenca ortopeda, čemur pa sodišče ni sledilo. Ker ni pridobilo mnenja drugega izvedenca ortopeda niti ni zaslišalo že postavljenega izvedenca ortopeda, ki je bil član izvedenskega organa, ji je bila kršena pravica do kontradiktornosti in neposrednosti.

Sodišče tudi ni upoštevalo njenih pripomb na psihiatrični del izvedenskega mnenja in tudi ni sledilo njenemu predlogu, da se postavi nov izvedenec psihiater, kar prav tako predstavlja procesno kršitev. Tudi izvedenka psihiatrinja ni upoštevala, da ji lečeči psihiatri predlagajo delo v skrajšanem 4-urnem delovnem času. Na zaslišanju je izvedenka psihiatrinja izpostavila, da se je pri dolgo trajajočem stanju, ko se upoštevajo tudi leta kronološke starosti, smiselno odločiti za skrajšani delovni čas. Meni, da skrajšani delovni čas ne bi smel biti odvisen od starosti, ampak od zdravstvenega stanja.

Predlagala je, da jo izvedenski organ tudi osebno pregleda, vendar pregled ni bil opravljen, ker naj ne bi spremenil izvedenkinih interpretacij njenih težav.

Zaradi neskladja pridobljenega izvedenskega mnenja z medicinsko dokumentacijo oziroma s konkretnimi izvidi vztraja pri postavitvi drugih izvedencev ortopeda in psihiatra.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve postopka iz 2. odstavka 339. člena v zvezi z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004), in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ima izpodbijana sodba take pomanjkljivosti, da se je ne da preizkusiti. Izrek izpodbijane sodbe je namreč nejasen in nerazumljiv tako, da njen preizkus sploh ni mogoč. Takšna kršitev je razlog za razveljavitev sodbe po uradi dolžnosti, ne da bi se pritožbeno sodišče spuščalo v vsebinsko obravnavanje pritožbe.

6. Skladno s 1. odstavkom 310. člena ZPP sodišče s sodbo odloči o zahtevku, ki se nanaša na glavno stvar in stranske terjatve. Izrek sodbe obsega odločbo, s katero sodišče ugodi posameznim zahtevkom, ki se nanašajo na glavno stvar in stranske terjatve, ali jih zavrne in odločbo o obstoju ali neobstoju terjatve, ki je bila uveljavljena zaradi pobota (3. odstavek 324. člena ZPP). Pomeni, da mora sodišče vsebino tožbenega zahtevka povzeti v izreku sodne odločbe.(1) Izrek sodbe mora vsebovati določno opredeljen tožbeni zahtevek tudi zaradi materialne pravnomočnosti. Pravnomočen postane namreč samo izrek sodbe.(2)

7. V tem socialnem sporu gre na podlagi 58. in 63. člena ZDSS-1 za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih posamičnih upravnih aktov o priznanih pravicah na temelju preostale delovne zmožnosti. Tožnica je bila v predsodnem postopku razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s priznano pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: brez stalne prisilne drže vratne in ledvene hrbtenice ter brez vsiljenega ritma dela, s polnim delovnim časom od 31. 12. 2012 dalje.

8. Tožnica s postavljenim tožbenim zahtevkom uveljavlja odpravo prvostopenjskega in dokončnega posamičnega upravnega akta in primarno razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine od 31. 12. 2012 dalje ter podredno razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti s pravico do dela v skrajšanem delovnem času 4 ure dnevno z omejitvami brez stalne prisilne drže vratne in ledvene hrbtenice ter brez vsiljenega ritma dela, s polnim delovnim časom od 31. 12. 2012 dalje.(3) O tako postavljenem tožbenem zahtevku bi moralo sodišče skladno s 310. členom ZPP na temelju 81. in 82. člena ZDSS-1 tudi odločiti.

9. Po 81. členu ZDSS-1 sodišče s sodbo tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne, če ugotovi, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta zakonit ter da je izpodbijani upravni akt pravilen in zakonit. Če tožbenemu zahtevku ugodi, s sodbo izpodbijani upravni akt odpravi delno ali pa v celoti in odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi. Pod pogoji iz 82. člena ZDSS-1 lahko sodišče, če tožbenemu zahtevku ugodi, ob odpravi izpodbijanega upravnega akta tožencu naloži izdajo novega upravnega akta, oziroma odpravi izpodbijani upravni akt in odloči o podlagi tožbenega zahtevka, tožencu pa naloži izdajo novega upravnega akta o višini tožbenega zahtevka.

Ker gre za spore polne jurisdikcije, je treba s sodno odločbo odločiti o materialnopravni pravici, zahtevani s tožbenim zahtevkom, in s tem v zvezi presoditi tudi pravilnost in zakonitost odločb toženca. Torej mora izrek sodbe vsebovati odločitev o vtoževani pravici in hkrati tudi odločitev o pravilnosti in zakonitosti upravnih aktov, s katerimi je bilo o pravici že odločeno v predsodnem postopku.

10. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zgolj zavrnilo podredni in primarni tožbeni zahtevek, ne da bi v izreku sodbe povzelo vsebino postavljenega primarnega in podrednega tožbenega zahtevka.

Ob takšnem izreku ni jasno, o čem je sodišče prve stopnje sploh odločalo, oziroma kaj je zavrnilo, niti kaj je tožnica s postavljenim tožbenim zahtevkom uveljavljala, oziroma katere odločbe toženca je sodišče prve stopnje v zvezi s tem, kar tožnica uveljavlja, sploh presojalo. O čem je bilo odločeno, je mogoče sklepati zgolj iz obrazložitve sodbe, ki pa ne postane pravnomočna. Izrek sodbe je zato nerazumljiv, zaradi česar izpodbijane sodbe objektivno ni mogoče niti preizkusiti.

11. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 354. členom ZPP ugodilo pritožbi in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje ter mu zadevo vrnilo v novo sojenje. V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče odločiti o tožbenemu zahtevku tako, da bo izrek sodbe jasen, določen in razumljiv. Hkrati bo ponovno dokazno ocenilo prepričljivost, pravilnost in popolnost že pridobljenega izvedenskega mnenja, predvsem v smeri vtoževane časovne razbremenitve. Pri tem pritožbeno sodišče le še opozarja, da iz doslej izvedenih dokazov oziroma pridobljenega izvedenskega mnenja izhaja, da je tožnica upravičena do dodatnih fizičnih razbremenitev pri delu.

12. Pritožbeno sodišče je, ob razveljavitvi sodbe razveljavilo tudi sklep o stroških postopka na prvi stopnji, in odločitev o njih, skupaj z odločitvijo o stroških pritožbe, pridržalo za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bo o stroških postopka odločalo na podlagi uspeha v sporu (154. člen ZPP).

(1) Tako Vrhovno sodišče RS že v sodbi opr. št. III Ips 100/2011 z dne 21. 3. 2002. (2) Skladno s 1. odstavkom 319. člen ZPP sodba, ki se ne more več izpodbijati s pritožbo, postane pravnomočna, kolikor je v njej odločeno o zahtevku tožbe ali nasprotne tožbe.

(3) Takšen tožbeni zahtevek je tožnica postavila že v tožbi in pri njem vztrajala tudi na naroku za glavno obravnavo dne 19. 11. 2015.