Jedro

Ugotavljanje ničnosti odločbe o podržavljenju v postopku denacionalizacije ni mogoče.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, št. U 199/2000-9 z dne 19.9.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Upravno sodišče zavrnilo tožbo obeh tožnikov zoper odločbo z dne 11.1.2000, s katero je tožena stranka zavrnila njuno pritožbo zoper sklep Upravne enote M.S. z dne 7.12.1999. Z njim je prvostopni organ zavrgel njuno zahtevo za denacionalizacijo nepremičnin, ki so bile podržavljene M.A., roj. K. in E.G., roj. K. V obrazložitvi sodbe upravno sodišče navaja, da je prvostopni organ zavrgel zahtevo z utemeljitvijo, da M.A. premoženje ni bilo podržavljeno na podlagi 3. ali 4. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) ter da zahteva za denacionalizacijo po E.G. tudi v postavljenem dodatnem roku ni bila dopolnjena z ustreznimi listinami oziroma dokazi. Tožena stranka je pritožbo zavrnila kot neutemeljeno, ker je pritrdila ugotovitvi prvostopnega organa, da je bilo premoženje M.A., roj. K., podržavljeno z odločbo z dne 26.10.1953 in z odločbo z dne 18.1.1952 in sicer na podlagi 7.a člena Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Uradni list FLRJ, št. 35/48 in 98/46), zato ji ga glede na 8. točko 3. člena ZDen ni mogoče vrniti. Pritožbeni ugovor, da je ta del prvostopne odločbe ničen, je tožena stranka zavrnila, ker tožnici nista navedli, na podlagi katerega zakona naj bi bila podana ničnost. Glede vračanja premoženja E.G. roj. K. je po ugotovitvi tožene stranke prvostopni organ ravnal prav, ko je vlogo zavrgel. Prvostopni organ je dne 13.12.1997 z dopisom pozval pooblaščenca vlagateljev, naj v roku 90 dni dopolnita zahtevo za denacionalizacijo, s potrdilom o vpisu E.G. v evidenco o državljanstvu v času podržavljenja njenega premoženja ter z navedbo razmerja vlagateljev do E.G. Dne 3.3.1998 je pooblaščenec vlagateljev vložil prošnjo za podaljšanje roka za dopolnitev zahtevka ter se v zvezi s tem dne 29.3.1999 tudi osebno zglasil pri prvostopnem organu. Dne 4.10.1999 je prvostopni organ z dopisom ponovno pozval pooblaščenca, naj vlogo dopolni z ustreznimi dokazili in mu določil tridesetdnevni rok. Tudi po izteku tega roka, ki je bil že tretji, vloga ni bila dopolnjena z zahtevanimi dokazili.

V sodbi upravno sodišče navaja, da je z ZDen dana podlaga za vračilo premoženja vsem tistim, ki jim je bilo premoženje podržavljeno na podlagi predpisov, oziroma na način, ki ga določa ZDen v 3., 4. oziroma 5. členu. Iz obeh upravnih odločb je razvidno, da je bilo premoženje M.A., roj. K. podržavljeno na podlagi 3. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Uradni list FLRJ, št. 35/48), torej na podlagi 7.a člena Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij, ki je določal, da se podržavi premoženje oseb, ki so tuji državljani, prav tako se podržavi premoženje jugoslovanskih državljanov, ki so prestopili v tuje državljanstvo. Iz tega akta je razvidno, da se je M.A. roj. K., za stalno izselila iz Z. po predhodni odpustitvi iz državljanstva FLRJ, ker je prevzela državljanstvo države Izrael v letu 1948. V denacionalizacijskem postopku se vrne le premoženje, ki je bilo podržavljeno na enega od načinov iz 3. in 4. oziroma 5. člena ZDen. Za premoženje, podržavljeno na podlagi Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij pa je v 8. točki 3. člena ZDen izrecno navedeno, da se vrača le, če ni bilo podržavljeno po 7.a členu tega zakona. Glede na navedeno vračanje premoženja M.A., roj. K. po ZDen ni mogoče. Prav tako je pravilna odločitev prvostopnega in drugostopnega organa glede vračanja premoženja E.G., roj. K., saj kljub večkratnim pozivom niso bila predložena vsa potrebna dokazila, med drugim dokaza o državljanstvu v času podržavljenja in ni bilo izkazano sorodstveno razmerje oziroma pravno nasledstvo med vlagateljema denacionalizacijske zahteve in E.G. Ker torej organom niso bila predložena vsa predpisana in pomembna dokazila za odločanje o denacionalizacijskem zahtevku, je tudi po presoji sodišča prve stopnje odločitev tožene stranke pravilna. Glede tožbenih navedb, da tožena stranka ni odločila o predlogu tožnikov, da se za nično izreče nacionalizacijska odločba, je sodišče še dodalo, da ugotavljanje ničnosti akta o podržavljanju ne more biti predmet postopka po ZDen.

Tožnika v pritožbi uveljavljata vse pritožbene razloge po 1. odstavku 72. člena ZUS. Upravni organ in upravno sodišče ni uporabilo določb Zakona o splošnem upravnem postopku in ni ugotovilo, da je nacionalizacijska odločba nična. Prvostopni upravni organ je zahtevo za denacionalizacijo zavrgel na podlagi določb Zakona o upravnem postopku in ne po določbah Zakona o denacionalizaciji. Zato bi moral odločiti tudi glede ničnosti nacionalizacijske določbe, ker zahtevek o ničnosti odločbe ni samostojen zahtevek. Ker tega nista storila niti upravni organ niti upravno sodišče sta bistveno kršila postopek. Tožnika menita, da sta upravičenca do denacionalizacije, podržavljene so bile nepremičnine Židov, odločba o nacionalizaciji je nazakonita, nična. Vsi organi so zmotno ugotovili dejansko stanje in zmotno uporabili materialno pravo. Res je, da tožnika nista mogla pribaviti določene listine v zvezi s podržavljenjem premoženja E.G., vendar listine, ki so v spisu, očitno dokazujejo njeno lastništvo pred nacionalizacijo in neupravičeno in nezakonito nacionalizacijo premoženja upravičencev - Židov. Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ali spremeni tako, da ugotovi ničnost nacionalizacijske odločbe in da je tožeča stranka upravičena do denacionalizacije podržavljenih nepremičnin.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po 2. odstavku 35. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 popr. in 70/00) na ničnost upravnega akta pazi sodišče po uradni dolžnosti ves čas postopka. Toda v tem upravnem sporu, v katerem tožnika izpodbijata odločbo izdano v denacionalizacijskem postopku, ne ugovarjata, da sta nični bodisi odločba tožene stranke bodisi sklep o zavrženju zahteve za denacionalizacijo prvostopnega organa, temveč uveljavljata ničnost odločbe o podržavljenju premoženja, na katero naj bi se nanašala njuna zahteva za denacionalizacijo. V postopku denacionalizacije pa se ne presoja zakonitost akta o podržavljanju in se ne ugotavlja njegova ničnost. Odločba o nacionalizaciji v denacionalizacijskem postopku je le eden od dokazov, ki ga je treba predložiti k zahtevi za denacionalizacijo in se tudi na njegovi podlagi presoja utemeljenost te zahteve. Ker sta obe odločbi o podržavljenju premoženja M.A., roj. K., temeljili na 7.a členu Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij, ta pa je izvzet iz denacionalizacije z izrecno določbo 8. točke 3. člena ZDen, tudi po presoji pritožbenega sodišča v ZDen ni podlage za vračanje premoženja M.A. Prav tako je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna odločitev glede vračanja premoženja, podržavljenega E.G., roj. K. Kot pravilno navaja prvostopno sodišče, kljub večkratnim pozivom za odpravo pomanjkljivosti zahteve za denacionalizacijo, tožnika te nista dopolnila, saj nista predložila zahtevanih dokazov. Zato je bila njuna vloga v tem delu nepopolna in je ni bilo mogoče obravnavati.

Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je neutemeljeno pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.