Jedro

Po določilu 209. v zvezi z 201. členom ZPP ima intervenient položaj enotnega sospornika, če se nanj razteza pravni učinek sodbe. Tak položaj nastopi po 201. členu ZPP le v primerih, če je mogoče po zakonu ali po naravi pravnega razmerja rešiti spor na enak način za vse sospornike. Tak enotni sospornik sme po določilu drugega odstavka 209. člena ZPP vložiti izredno pravno sredstvo tudi v pravdi, katere se do pravnomočnosti odločbe o tožbenem zahtevku ni udeleževal. Ker revidentka (žena toženca) intervencije ni priglasila med postopkom do njegovega pravnomočnega zaključka in ker toženec revizije sam ni vložil, do združitve predmetne pravde z njeno pa ni prišlo, bi lahko imela samostojno pravico do revizije le v primeru, če bi imela položaj enotnega sospornika (po 201. v zvezi z 209. členom ZPP). Tak položaj pa bi mogel nastopiti le, če bi bila sodba v obravnavanem primeru zoper oba to je toženca in njo (revidentko) nujno enaka. Toda sodba zoper toženca in revidentko v tem primeru ne bi mogla biti enaka glede na ugotovitve nižjih sodišč, da je toženec vknjižen kot izključni lastnik sporne nepremičnine, da je bila hipoteka vpisana v zemljiški knjigi in da je obstoj terjatve ugotovljen, upoštevajoč pri tem tudi določilo 57. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerij. Ob takem stanju revidentka nima položaja enotnega sospornika.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugodilo tožničinemu zahtevku zoper toženca, da je toženec kot hipotekarni dolžnik dolžan priznati, da je tožnica upravičena zahtevati plačilo svoje terjatve 4,603.058,70 SIT s pripadki iz zastavljenega štirisobnega toženčevega stanovanja v K., in dopustiti poplačilo navedene terjatve iz zastavljenega stanovanja.

Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in navedeno sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo M. R., toženčeva žena, ki se je opredelila za intervenientko na toženčevi strani. Uveljavljala je bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. točke 355. v zvezi s prvim odstavkom 354. člena ter 13. točko drugega odstavka 354. člena ZPP, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da naj se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita. V reviziji je navedla, da je obvestilo o pravdi sicer prejela. Ko pa je pristopila na narok 14.2.1997, jo je sodišče prve stopnje odslovilo, ker da je priča. Vendar pa bi jo moralo poučiti in zaslišati o njenem interesu glede pravde. Ima procesni status iz 201. člena ZPP, ker je nepremičnina dejansko skupna last obeh, čeprav je vknjižena le na toženca to je moža ter bi se o teh okoliščinah lahko razpravljalo v pravdi.

Sodbi sta nepravilni tudi zato, ker je bila njena pravda P 616/95 na Okrajnem sodišču v K. že v teku. Ta ugotovitvena tožba, da njen mož ni imel pravice razpolagati s skupnim premoženjem in ga zastaviti, predstavlja predhodno vprašanje po 12. členu ZPP. Toženec brez njenega soglasja ni mogel obremeniti skupnega premoženja. Pogodba, ki sta jo sklenili pravdni stranki, je zato nična. To predhodno vprašanje bi sodišče moralo rešiti ali pa postopek prekiniti. Banka bi se lahko pri sklepanju posla tudi zavedala, da je zemljiškoknjižno stanje lahko drugačno od dejanskega.

Pravdni stranki na revizijo nista odgovorili, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni dovoljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo o zastavi nepremičnine, s katero je toženec zastavil v zavarovanje posojilne pogodbe, sklenjene med tožnico in družbo P. d.o.o. P., v zemljiški knjigi na svoje ime vpisano lastninsko pravico na štirisobnem stanovanju, da je bila v zemljiški knjigi vknjižena zastavna pravica pri toženčevi nepremičnini za navedeno terjatev in da posojilojemalec dolga ni plačal. Ker je toženec kot zastavitelj s pogodbo o zastavi jamčil s svojo nepremičnino tožnici za plačilo dolžnikove terjatve, je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku, da je toženec dolžan dopustiti tožnici, da poplača svojo zapadlo terjatev iz zastavljenega štirisobnega stanovanja. Sodišče druge stopnje je sprejelo odločitev sodišča prve stopnje kot pravilno in toženčevo pritožbo zavrnilo. Med drugim je zavrnilo toženčev očitek o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka, ker je ocenilo, da je sodišče prve stopnje obvestilo toženčevo ženo M. R. o pravdi po 211. členu ZPP, vendar ta intervencije ni priglasila. V zvezi z materialnopravnimi izvajanji toženca pa je opozorilo, da pogodba ni nična ampak le izpodbojna, kadar s skupnim premoženjem razpolaga le eden od zakoncev.

Ker M. R. ni bila stranka v postopku in je bilo njeno prvo procesno dejanje predmetna revizija, je moralo revizijsko sodišče najpreje preizkusiti ali je njena revizija sploh dovoljena. Po določilu 392. člena ZPP mora namreč revizijsko sodišče zavreči revizijo, kadar ta ni dovoljena. Po določilu drugega odstavka 389. člena ZPP revizija ni dovoljena v primeru, če jo vloži nekdo, ki nima te pravice. Pravico do revizije imajo ob izpolnjenih splošnih predpostavkah (382. člena ZPP) praviloma le stranke, ob nadaljnjih predpostavkah pa tudi udeleženci postopka kot so stranski intervenient (206. člen ZPP) in glavni intervenient (198. člen ZPP) ter sosporniški intervenient (209. člen ZPP).

Iz ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da je bila M. R. obveščena o pravdi na predlog toženca (ki je njen mož), vsebovanem v odgovoru na tožbo. Na podlagi obvestila v smislu 211. člena ZPP lahko prizadeti (tretji) vstopi v pravdo: a) kot intervenient na strani ene izmed strank ves čas postopka do pravnomočnosti odločbe o tožbenem zahtevku in tudi v postopku po izrednem pravnem sredstvu, če je bilo to vloženo (prvi in drugi odstavek 206. člena ZPP). Mora pa izjavo o vstopu v pravdo podati sodišču ali neposredno na naroku ali pa s pismeno vlogo (tretji odstavek 206. člena ZPP). O prijavljeni pravici udeležbe odloči nato sodišče (prvi odstavek 207. člena ZPP); b) kot glavni intervenient po 198. členu ZPP. Tak procesni položaj ima, kdor v celoti ali deloma zahteva stvar ali pravico, v kateri že teče pravda med drugimi, kadar toži pri sodišču, pri katerem teče ta pravda, obe stranki z eno tožbo vse do pravnomočno končanega postopka; c) ali kot intervenient s položajem enotnega sospornika (po 209. v zvezi z 201. členom ZPP). Po navedenem določilu ima intervenient položaj enotnega sospornika, če se nanj razteza pravni učinek sodbe. Tak položaj nastopi po 201. členu ZPP le v primerih, če je mogoče po zakonu ali po naravi pravnega razmerja rešiti spor na enak način za vse sospornike. Tak enotni sospornik sme po določilu drugega odstavka 209. člena ZPP vložiti izredno pravno sredstvo tudi v pravdi, katere se do pravnomočnosti odločbe o tožbenem zahtevku ni udeleževal. Ali ima revidentka kakšnega od spredaj navedenih procesnih položajev, je revizijsko sodišče lahko presojalo le na podlagi ugotovitev sodišč nižjih stopenj in v reviziji navedenih razlogov.

Ker revidentka intervencije ni priglasila med postopkom do njegovega pravnomočnega zaključka in ker toženec revizije sam ni vložil, do združitve predmetne pravde z njeno pa ni prišlo, bi lahko imela samostojno pravico do revizije le v primeru (Ad c spredaj), če bi imela položaj enotnega sospornika (po 201. v zvezi z 209. členom ZPP). Tak položaj pa bi mogel nastopiti le, če bi bila sodba v obravnavanem primeru zoper oba to je toženca in njo (revidentko) nujno enaka. Toda sodba zoper toženca in revidentko v tem primeru ne bi mogla biti enaka glede na ugotovitve nižjih sodišč, da je toženec vknjižen kot izključni lastnik sporne nepremičnine, da je bila hipoteka vpisana v zemljiški knjigi in da je obstoj terjatve ugotovljen, upoštevajoč pri tem tudi določilo 57. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerij. Ob takem stanju revidentka nima položaja enotnega sospornika.

V skladu z zgoraj navedenimi razlogi ugotavlja revizijsko sodišče, da revidentka nima pravice do revizije, zaradi česar je le-to kot nedovoljeno zavrglo (392. člen ZPP).