Jedro

Razlogi, zaradi katerih je lastnik upravičen odkloniti prodajo stanovanja po določbah Stanovanjskega zakona o privatizaciji, so navedeni v 128. in 129. čl. Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ). Izhodišče pritožbenega sodišča, ki svojo odločitev o spremembi prvostopne sodbe utemeljuje izključno z določbo 2. odstavka 148. člena SZ, zato pravno ni pravilno. Določba 148. člena SZ je namreč prehodna določba, ki nima samostojnih razlogov za upravičenost odklonitve prodaje stanovanja. To vprašanje ureja drugi odstavek 128. člena SZ. Zato je treba določbo 148. člena, ki govori o odklonitvi prodaje, razlagati v povezavi z drugim odstavkom 128. člena SZ, kar pomeni, da je pomembno vprašanje primernosti lastnega stanovanja in je od tega odvisno, ali lastnik utemeljeno odklanja prodajo stanovanja ali ne.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo odločanje. Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in odločilo, da mora tožena stranka s tožečo stranko skleniti prodajno pogodbo za dvoinpolsobno stanovanje št. 15 na V., G., s skupno površino 72,70 m2 in tožeči stranki povrniti stroške postopka.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano pravnomočno sodbo pritožbi tožene stranke ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje pa tako spremenilo, da je tožbeni zahtevek zavrnilo, tožeči stranki pa naložilo, da mora toženi stranki povrniti 113.890,00 SIT stroškov postopka.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Tožeča stranka je upravičena do odkupa stanovanja na podlagi določbe 117. člena Stanovanjskega zakona. Lastnik stanovanja lahko po določbah navedenega zakona odkloni sklenitev prodajne pogodbe le v izjemnih primerih, po drugem odstavku 148. člena pa le takrat, kadar gre za aktivno gradnjo hiše. V obravnavanem primeru pa je mati tožeče stranke že pred več kot desetimi leti prenehala z gradnjo hiše. Po razvezi zakonske zveze staršev tožnice je gradnja v celoti zastala. Hiša je ostala v surovem stanju in za bivanje ni primerna. V nedograjeni hiši si je za silo uredil en bivalni prostor tožničin oče, ki je vdan alkoholu. Bivša imetnica stanovanjske pravice že nekaj let nima nobenega namena nadaljevati z gradnjo hiše. Določbe drugega odstavka 148.člena Stanovanjskega zakona zato v obravnavanem primeru sploh ni mogoče uporabiti. Odločitev pritožbenega sodišča je zato pravno napačna. Reviziji naj se ugodi tako, da se pritožba tožene stranke zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje. Podrejeno naj se sodba pritožbenega sodišča razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija je utemeljena.

Razlogi, zaradi katerih je lastnik upravičen odkloniti prodajo stanovanja po določbah Stanovanjskega zakona o privatizaciji, so navedeni v 128. in 129. čl. Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ). Izhodišče pritožbenega sodišča, ki svojo odločitev o spremembi prvostopne sodbe utemeljuje izključno z določbo 2. odstavka 148. člena SZ, zato pravno ni pravilno. Določba 148. člena SZ je namreč prehodna določba, ki nima samostojnih razlogov za upravičenost odklonitve prodaje stanovanja. To vprašanje ureja drugi odstavek 128. člena SZ. Zato je treba določbo 148. člena, ki govori o odklonitvi prodaje, razlagati v povezavi z drugim odstavkom 128. člena SZ, kar pomeni, da je pomembno vprašanje primernosti lastnega stanovanja in je od tega odvisno, ali lastnik utemeljeno odklanja prodajo stanovanja ali ne.

Pritožbeno sodišče, ki je svojo odločitev o spremembi sodbe sodišča prve stopnje oprlo izključno na določbno 148. člena SZ, je s strani tožene stranke vloženo pravno sredstvo presojalo z zmotnega materialnopravnega izhodišča. Zato v dosedanjem postopku na vse pritožbene trditve ni odgovorilo. Revizijsko sodišče je zato razveljavilo le odločitev sodišča druge stopnje in zadevo vrnilo temu sodišču v ponovno odločanje.

Izrek revizijskih stroških temelji na 3. odstavku 166. člena ZPP.