Jedro

Za odločitev o tem, ali je izpodbijana dokončna odločba toženca pravilna in zakonita, je ključnega pomena stanje, ki je obstajalo do zaključka predsodnega postopka. Pri tožniku do tega datuma še ni mogoče ugotoviti popolne nezmožnosti za delo in I. kategorije invalidnosti v smislu 1. alineje drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1. Zato tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijane odločbe in na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, s priznanjem do sorazmernega dela invalidske pokojnine, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 29. 9. 2010 in št. ... z dne 6. 6. 2011 ter se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti od 27. 8. 2009 in se mu od tega dne dalje prizna pravica do sorazmernega dela invalidske pokojnine.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je dne 12. 9. 2014 posredoval novo medicinsko dokumentacijo, ki pa jo sodišče zaradi domnevne zamude na narok za glavno obravnavo dne 18. 9. 2014, ni sprejelo. Zahteva, da sodišče upošteva novo dokumentacijo in ugotovi stanje zaradi težkega bolezenskega stanja. Zahteva, da sodišče določi datum, od katerega mu je priznana pravica do invalidske pokojnine, saj od 27. 8. 2009 obstaja veliko nejasnosti.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem., v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitane kršitve glede upoštevanja nove medicinske dokumentacije. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo s pravnimi in dejanskimi razlogi.

V tem postopku je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004 v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost izpodbijane dokončne odločbe toženca št. ... z dne 6. 6. 2011 v zvezi s prvostopno odločbo št. ... z dne 29. 9. 2010 in sicer na podlagi dejanskega stanja do dokončne odločbe, to je do 6. 6. 2011. Pomeni, da je za odločitev v sporni zadevi glede uveljavljene I. kategorije invalidnosti in pravice do invalidske pokojnine, bistveno dejansko oz. zdravstveno stanje tožnika, kakršno je obstajalo do dokončne odločbe z dne 6. 6. 2011. Vsakršna dokumentacija, ki je pridobljena in se nanaša ter izkazuje stanje po dokončni odločbi, v konkretnem primeru po 6. 6. 2011, ne more biti upoštevna v tem postopku, ampak je lahko, še zlasti, če gre za ugotovljeno poslabšanje zdravstvenega stanja, le stvar novega postopka. Za nov postopek je pristojen toženec in ne sodišče. V konkretnem primeru gre za prav takšno stanje, zaradi česar sodišče prve stopnje utemeljeno nove dokumentacije in stanja ugotovljenega po dokončni odločbi, ni upoštevalo. Ker pa je sodišče na podlagi izvedenih dokazov in zdravstvenega stanja, kakršno je pri tožniku obstajalo do dokončne odločbe, ugotovilo enako stanje kot v predsodnem postopku toženec, je imelo vso podlago za zavrnitev tožnikovega tožbenega zahtevka.

Invalidska komisija II. stopnje je bila po preučitvi medicinske dokumentacije v dopolnilnem mnenju, ki ga je dne 14. 11. 2013 pridobilo sodišče prve stopnje, mnenja, da je pri tožniku od 7. 8. 2013 zaradi posledic bolezni podana I. kategorija invalidnosti, ker ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela. Takšno mnenje je invalidska komisija II. stopnje oprla predvsem na novo dokumentacijo in zadnji izvid psihiatra in psihološkega testiranja z dne 7. 8. 2013, iz katerega je razvidno, da pri tožniku kljub terapiji prihaja postopoma do slabšanja simptomov in da gre za napredovano duševno bolezen psihotičnega značaja, z motnjami mišljenja, ugaslim čustvovanjem, trajnimi spremembami osebnosti in deterioracijo kognitivne učinkovitosti organskega porekla.

Smiselno enakega mnenja kot je bila invalidska komisija II. stopnje v dopolnilnem mnenju, je bil tudi izvedenec spec. psihiater, da pred 6. 6. 2011 ni obstajala pri tožniku psihiatrična motnja psihotične narave, ki bi bila podprta s konkretnimi izvidi. Ocenil je, da je bila odločitev invalidske komisije I. stopnje z dne 6. 1. 2011 vsebinsko ustrezna in primerno strokovno utemeljena. Izrecno je ugotovil, da pred izvidom psihiatra dne 7. 8. 2013, ni podane psihiatrične utemeljitve tožnikove nesposobnosti za pridobitno dejavnost. Torej tako invalidska komisija II. stopnje v dopolnilnem mnenju in enako izvedenec, pri tožniku pred 7. 8. 2013 nista ugotovila popolne nezmožnosti za delo. Izvedenec pa je še izrecno, glede na to, da je bilo to vprašanje sporno, menil, da pred 6. 6. 2011, torej obdobju do dokončne odločbe toženca, ni obstajala pri tožniku psihiatrična motnja psihotične narave in da je bila odločitev invalidske komisije z dne 6. 1. 2011 vsebinsko ustrezna in primerno strokovno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je glede na razpoložljivo dokumentacijo in ugotovitve v izvidih, utemeljeno sprejelo izvedensko mnenje sodnega izvedenca ter dopolnilno mnenje invalidske komisije II. stopnje in ju pravilno ocenilo, da sta skladni z medicinsko dokumentacijo v sodnem in upravnem spisu. V mnenju sodnega izvedenca pa so tudi natančno navedeni razlogi, zakaj pri tožniku do 6. 6. 2011 ter pred izvidom psihiatra z dne 7. 8. 2013, pri tožniku ni mogoče ugotoviti popolne nezmožnosti za delo in I. kategorije invalidnosti.

Ker je za odločitev o tem, ali je dokončna odločba toženca št. ... z dne 6. 6. 2011 pravilna in zakonita, ključnega pomena stanje, ki je obstajalo do zaključka predsodnega postopka, torej do 6. 6. 2011, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, pri tožniku do 6. 6. 2011, še ni mogoče ugotoviti popolne nezmožnosti za delo in I. kategorije invalidnosti v smislu 1. alineje drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1. Invalidska komisija II. stopnje in izvedenec sta namreč pri tožniku ugotovila popolno nezmožnost za delo šele z dne 7. 8. 2013 na podlagi nove dokumentacije in sicer izvida z dne 7. 8. 2013 in ugotovitve, da je pri tožniku prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja. Kot je bilo že uvodoma poudarjeno, je za ugotavljanje zdravstvenega stanja in eventualnega poslabšanja za obdobje po dokončni odločbi in na tej podlagi za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja, pristojen toženec in ne sodišče. Sodišče ni pristojno, da bi ugotavljalo pravno relevantna dejstva, ki so nastala po izdaji izpodbijane dokončne odločbe toženca, ampak tožnik na podlagi nove dokumentacije, ki se nanaša na obdobje po izdaji dokončne odločbe, lahko uveljavlja pravice iz invalidskega zavarovanja, konkretno razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine, v novem postopku pri tožencu. Glede na navedeno sodišče ne more določiti datuma nastanka I. kategorije invalidnosti, kot uveljavlja tožnik.

Že sodišče prve stopnje pa je ustrezno pojasnilo tudi razloge, zakaj ni upoštevalo izvidov z dne 11. 9. 2014, ki jih je tožnik postal priporočeno po pošti 12. 9. 2014. Kot izhaja iz dokumentacije, jo je tožnik sodišču posredoval po poteku 15-dnevnega roka za podajo pripomb k izvedenskemu mnenju, dokumentacija pa datira tudi po datumu izpodbijane dokončne odločbe z dne 6. 6. 2011 in ne za obdobje do dokončne odločbe, torej do 6. 6. 2011, da bi bila za ugotovitev dejanskega stanja v tem sporu, relevantna.

Ker je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo enako dejansko stanje kot toženec v predsodnem postopku in sicer, da pri tožniku do dne izdaje izpodbijane dokončne odločbe z dne 6. 6. 2011 ni bila podana I. kategorija invalidnosti in da sta bili torej izpodbijani odločbi toženca z dne 29. 9. 2010 in z dne 6. 6. 2011 pravilni in zakoniti, s tem pa soglaša tudi pritožbeno sodišče, je tožnikovo pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.