Jedro

Odločitev o neobrazloženosti ugovorov in nadaljnjem spoznanju, da se neprerekana dejstva štejejo za priznana, sodi v presojo dokazne ocene. Dokazna ocena spada med dejanske ugotovitve, v katere pa pritožbeno sodišče v sporih majhne vrednosti ne more poseči, ker gre za nedovoljen pritožbeni razlog. Niti o pravilnosti dokaznih zaključkov sodbe niti o morebitni napačni uporabi 214. člena ZPP se zato pritožbeno sodišče ne sme izreči.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 55159/2016 z dne 27. 5. 2016 pustilo v veljavi v prvem in tretjem odstavku izreka (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je tožeči stranki dolžna povrniti pravdne stroške v višini 151,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper to sodbo je po svoji pooblaščenki pravočasno pritožbo vložila tožena stranka iz pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopkih v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Sodišče je dejansko stanje ugotovilo na podlagi natančne in z dokazi podkrepljene trditvene podlage tožeče stranke. Tožeča stranka je pojasnila, kaj predstavljajo vtoževani zneski po posameznih računih, pojasnila je način njihovega izračuna in vsebinsko opredelila postavke, ki so pri izračunu upoštevane. Pojasnila je tudi podlago za takšen izračun. Konkretne vrednosti upoštevanih postavk so jasno razvidne iz priloženih računov. Te navedbe so toženi stranki nudile možnost, da bi lahko konkretno navedla razloge za napačnost izračunov. Da bi to navedla, v pritožbi ne uveljavlja.

7. Neobrazložene ugovore tožene stranke je sodišče prve stopnje zavrnilo kot pavšalne ter skladno z drugim odstavkom 214. člena ZPP štelo dejstva, ki jih je navajala tožeča stranka za priznana. Skladno z 212. členom ZPP je bilo na toženi stranki obveznost, da (konkretizirano) navede vsa dejstva in predlaga dokaze s katerimi je želela izpodbiti navedbe in dokaze tožeče stranke, česar pa tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni zmogla.

8. Pritožba želi sedaj na več mestih izpodbiti tako ugotovljeno dokazno oceno, predvsem z razlogi, da se sodišče ni opredelilo do pravno odločilnih dejstev in njenih ugovorov, s čimer smiselno uveljavlja kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma, da je napačno uporabilo pravila o dokaznem bremenu. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju pa je potrebno takšne pritožbene očitke zavrniti kot neutemeljene.

Glede dobave toplote na naslovu P. A. 9. Neresnične so pritožbene navedbe o tem, da Pogodbo o dobavi toplote št. 33/C-420 10/420/1/2010 (v nadaljevanju: Pogodba 33/C) ničesar ne določa glede deleža plačila, ki bi ga morala tožena stranka prispevati za postavko "priključna moč". Pritožba ponavlja svoje navedbe na prvi stopnji in sodišče prve stopnje je že pojasnilo, da iz Pogodbe 33/C vse to jasno izhaja (10. točka obrazložitve). Ker je tožeča stranka že s predložitvijo citirane pogodbe dokazala višino in delež obračunanih stroškov, se sodišče ni bilo dolžno opredeliti do ugovora tožene stranke, da bi morala tožeča stranka, da bi dokazala višino deleža, predložiti razdelilnik stroškov. Ugovor je bil irelevanten in se sodišče do njega ni bilo dolžno opredeliti.

10. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožeča stranka upravičena tudi do zaračunavanja postavke "vzdrževanje merilnika toplote", ker je napravo vzdrževala in ker tožena stranka računov ni reklamirala (glej 11. točko obrazložitve). Sodišče prve stopnje se je torej opredelilo do vprašanja, ali je tožeča stranka vzdrževala napravo.

Glede dobave toplote na naslovu D. 2

11. Tudi v tem delu se pritožba sklicuje na očitek sodišču prve stopnje, da se ni opredelilo do navedb tožene stranke, da se ključ delitve ne ujema s količinami, ki so glede posameznih postavk naštete na računu in ceno, ki naj bi jo bila dolžna plačati tožena stranka. Do tega se je sodišče opredelilo v svoji 13. točki obrazložitve. V obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje ni navedlo in preizkusilo pravilnosti izračuna po ključu delitve (vrednost skupno dobavljene količine toplote, vrednost glede na delež, cena, ki jo je tožena stranka dolžna plačati), in ni preizkusilo matematične pravilnosti teh izračunov, ker je - glede na to, da višini vtoževanega računa ni konkretizirano prerekal - štelo, da tožena stranka priznava njihovo pravilnost. 12. Sodba sodišča prve stopnje ni obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Njen preizkus je mogoč, saj vsebuje zadostne razloge o vseh pravno- odločilnih dejstvih, vključno z dejstvi, pomembnimi za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini.

13. Pritožba se dejansko ne strinja z zaključki, da so bili njeni ugovori spoznani kot pavšalni. Odločitev o neobrazloženosti ugovorov in nadaljnjemu spoznanju, da se neprerekana dejstva štejejo za priznana, pa sodi v presojo dokazne ocene. Dokazna ocena spada med dejanske ugotovitve, v katere pa pritožbeno sodišče v sporih majhne vrednosti ne more poseči, ker gre za nedovoljen pritožbeni razlog. Niti o pravilnosti dokaznih zaključkov sodbe niti o morebitni napačni uporabi 214. člena ZPP se zato pritožbeno sodišče ne sme izreči. 14. Ker so se dejstva, ki jih je zatrjevala tožeča stranka, štela za priznana, teh dejstev pred sodiščem ni bilo potrebno dokazovati (prvi odstavek 214. člena ZPP). Očitek sodišču prve stopnje, da je pravila o dokaznem bremenu napačno prevalilo na toženo stranko so zato neutemeljena. Sodišče prve stopnje ni ugodilo tožbenemu zahtevku, ker tožena stranka ni dokazala drugačne višine in deleža priključne moči, drugačne višine in deleža stroškov vzdrževanja, drugačne količine dobavljene toplote, ampak zato, ker je trditve tožeče stranke štelo za priznane.

15. Glede na navedeno s pritožbo uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Višje sodišče ni našlo niti kršitev na katere skladno s 350. členom ZPP pazi po uradni dolžnosti. Pritožbo je zato kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

16. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti stroške, ki so ji z njo nastali (1. odstavek 154. v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).