Jedro

Sodišče prve stopnje je o utemeljenosti tožbenega zahtevka v zamudni sodbi odločilo na podlagi predpostavke, da so tožničine navedbe, na katerih sloni tožbeni zahtevek, resnične.

Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi svojo odločitev oprlo na 74. člen Družinskega zakonika, ki določa, da se pri delitvi skupnega premoženja šteje, da sta deleža zakoncev enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo ugotovilo, da v skupno premoženje pravdnih strank sodi njuna terjatev do tožene stranke kot lastnika nepremičnine v višini 120.000,00 EUR (I. točka izreka). V II. točki izreka je ugotovilo, da sta deleža pravdnih strank na skupnem premoženju enaka. V III. točki je toženi stranki naložilo plačilo zneska 60.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 11. 2024 dalje do plačila. V IV. točki izreka je odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške pravdnega postopka v višini 671,98 EUR.

2.Zoper sprejeto odločitev se pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju toženec). Navaja, da iz sodbe ne izhaja, kdaj je bila tožba tožencu vročena in kdaj se je iztekel rok, v katerem bi moral odgovoriti na tožbo. Toženec je namreč odgovor na tožbo vložil 5. 2. 2025 in je prepričan, da mu je bila tožba s pozivom, da nanjo odgovori, vročena 6. 1. 2025, kar je imel lastnoročno zabeleženo na pisanju sodišča in je prepričan, da je njegov odgovor pravočasen. Ker se izpodbijana sodba v tem delu ne da preizkusiti, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Prav tako sodba ne vsebuje razlogov in materialnopravne podlage o zapadlosti ugotovljene terjatve tožeče stranke (v nadaljevanju tožnice) ter o teku zamudnih obresti. Sodba tudi nima razlogov, zakaj je tožnica upravičena do civilne delitve skupnega premoženja. Ker se tako sodba ne da preizkusiti, je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo odpravi, tožbeni zahtevek zavrne oziroma razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Stroškov ne priglaša.

3.V odgovoru na pritožbo se tožnica zavzema za zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Odgovarja na pritožbene navedbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje je opravilo uradni preizkus glede morebitnih bistvenih kršitev določb postopka, ki je pokazal, da ni podana nobena uradno upoštevna bistvena kršitev.

6.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Pravilno je ocenilo, da so bile za izdajo zamudne sodbe izpolnjene predpostavke iz 318. člena ZPP, saj je bila tožba pravilno vročena tožencu v odgovor, ta pa nanjo ni odgovoril.

7.Pregled zadeve pokaže, da je tožnica dne 20. 11. 2024 vložila tožbo zoper toženca, katera je bila skupaj z dopolnitvijo vročena tožencu v odgovor 30. 12. 2024, kot izhaja iz priložene vročilnice (l. št. 7). V pozivu na odgovor na tožbo je toženec bil pravilno poučen, da je dolžan podati odgovor na tožbo v roku 30 dni od njene vročitve, prav tako je bil opozorjen na posledice, v kolikor na tožbo ne bo odgovoril. Toženec je na pritožbo odgovoril dne 5. 2. 2025, torej prepozno.

8.Sodišče prve stopnje je o utemeljenosti tožbenega zahtevka v zamudni sodbi odločilo na podlagi predpostavke, da so tožničine navedbe, na katerih sloni tožbeni zahtevek, resnične. Posledica toženčeve procesne pasivnosti, torej dejstva, da na tožbo, ki mu je bila pravilno vročena, v danem roku ni odgovoril, je domneva o priznanju resničnosti v tožbi navedenih dejstev. Po določbi 3. alineje 318. člena ZPP je pogoj za izdajo zamudne sodbe tudi sklepčnost tožbe. To pomeni, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz tožbenih navedb.

9.S tožbo tožnica zahteva, da se ji po prenehanju izvenzakonske skupnosti povrne polovico vlaganj v nepremično, ki je bila v lasti tožencevih staršev oz. je sedaj v izključni lasti toženca. Pri tem izhaja iz zakonske domneve, da sta deleža na skupnem premoženju enaka. Zahteva polovico vlaganj, ki sta jih s tožencem opravila v nepremičnino njegovih staršev, zaradi katerih je sedaj nepremično premoženje v lasti toženca več vredno, sama pa je za ta znesek prikrajšana, saj v nepremičnini več ne biva.

10.Po laični oceni tožnici iz naslova vlaganja oz. povečanja vrednosti nepremičnin toženca uveljavlja znesek 60,000,00 EUR, kar ji je sodišče prve stopnje v celoti prisodilo.

11.Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi svojo odločitev oprlo na 74. člen Družinskega zakonika - v nadaljevanju DZ, ki določa, da se pri delitvi skupnega premoženja šteje, da sta deleža zakoncev enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju.

12.Res je, da izpodbijana sodba nima razlogov o teku zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska, vendar pa iz samih trditev v tožbi izhaja, da jih tožnica zahteva od takrat, ko več ne izvršuje posesti na nepremičnini, čemur toženec ni nasprotoval.

13.Pritožba nadalje graja odločitev sodišča, ki nima razlogov, zakaj je v predmetni zadevi dopustilo civilno delitev. Tožnica je navedla, da uveljavlja denarni znesek iz naslova vlaganj v nepremičnino, kar je v skladu s prvim odstavkom 48. člena SPZ, saj gre za nepremičnino, ki je bila v lasti tožencevih pokojnih staršev, sicer pa pritožnik načinu delitve obrazloženo ne nasprotuje, zgolj navaja, da se izpodbijana sodba ne sklicuje na ustrezne določbe materialnega prava.

14.Iz sodbe sodišča prve stopnje sicer res ne izhajajo zakonske določbe na katerih temelji odločitev sodišča prve stopnje. Vendar pa je sodišče prve stopnje pravilo obrazložilo, da je tožnica upravičena do zneska 60.000,00 EUR, kar predstavlja 1/2 zneska, kolikor je nepremičnina zaradi vlaganj več vredna in je za ta znesek toženec obogaten oz. tožnica prikrajšana.

15.Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano zamudno sodbo (353. člen ZPP).

16.Toženec stroškov pritožbenega postopka ni priglasil, zato je odločitev o njih odpadla (163. člen ZPP). Tožnica z odgovorom na pritožbo v ničemer ni prispevala k odločitvi sodišča druge stopnje, zato krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo (155. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).

Zveza:

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 318 Družinski zakonik (2017) - DZ - člen 74

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.