Jedro

Pritožba utemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje pri odločitvi ne bi smelo upoštevati določila četrtega odstavka 3. člena sporazuma o prenehanju delovnega razmerja, na katerega se nobena od strank v prvem sojenju v zvezi z razliko v plači ni sklicevala. Sodišče vsebine konkretnih pravil, ki sta jih stranki določili s sklenitvijo pogodbe ali sporazuma, ne ugotavlja po uradni dolžnosti, temveč po pravilih, po katerih ugotavlja pravno pomembna sporna dejstva (II Ips 697/2004, III Ips 159/2009, III Ips 7/2013 in druge), v okvir trditvenega bremena stranke pa zato sodijo tudi trditve o pogodbenem dogovoru, na katerem temelji konkretna obramba.

Ob predpostavki, da je delavcu skladno s prvim odstavkom 126. člena ZDR‑1 zagotovljen minimum pravic, ki so določene v delovnopravni zakonodaji in kolektivnih pogodbah (minimalna plača oz. izhodiščna plača po kolektivni pogodbi), po presoji pritožbenega sodišča ni ovir, da se delavec in delodajalec v okviru načela pogodbene svobode v pogodbi o zaposlitvi ne bi smela dogovoriti za drugi bruto (ki je dejansko sestavljen iz prvega bruta in prispevkov za socialno varnost, ki jih mora od bruto plače plačati delodajalec kot zavezanec).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijani del sodbe se delno (v I., II. in IV. točki izreka) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu (v III./2, III./3 in III./5 točki izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožnici za obdobje od 1. 8. 2015 do 31. 1. 2019 obračunati premalo izplačano plačo v bruto mesečnem znesku 1.320,00 EUR, od bruto zneskov obračunati in plačati akontacijo dohodnine ter obvezne prispevke za socialno varnost, neto zneske pa izplačati tožnici z obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu do plačila (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek iz naslova razlike v plači za čas od 1. 2. 2019 do 28. 2. 2019 za obračun bruto zneska 516,18 EUR, obračun in plačilo akontacije dohodnine ter prispevkov za socialno varnost in izplačilo neto zneska z obrestmi od 18. 2. 2019 do plačila (II. točka izreka). Ugotovilo je obstoj terjatve toženke do tožnice iz naslova vračila stroškov službenih poti za februar 2019 v višini 667,24 EUR (III./2 točka izreka); terjatev tožnice iz III./1 točke izreka sodbe I Pd 765/2019 z dne 16. 10. 2020 (neto znesek, obračunan od bruto zneska 803,82 EUR, z obrestmi od 19. 3. 2019 do plačila) je pobotalo s terjatvijo toženke iz III./2 točke izreka te sodbe (III./3 točka izreka), nato pa toženki naložilo, naj tožnici izplača razliko v neto plači za čas od 1. 2. 2019 do 28. 2. 2019 v višini razlike med zneskom ugotovljene terjatve iz III./1 točke izreka sodbe I Pd 765/2019 in zneskom 667,24 EUR (III./4 točka izreka). Zavrnilo je zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od ugotovljene neto razlike v plači (neto zneska, obračunanega od bruto zneska 803,82 EUR) za čas od 18. 2. 2019 do 18. 3. 2019 (III./5 točka izreka). Odločilo je, da je tožnica dolžna toženki povrniti stroške postopka v višini 3.064,82 EUR, svoje stroške postopka pa krije sama (IV. točka izreka).

2. Tožnica se zoper sodbo (razen zoper odločitev v III./4 točki izreka - za pritožbo zoper ta del nima pravnega interesa) pritožuje zaradi vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji). Uveljavlja kršitev 5. člena ZPP, bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kršitev 22. člena Ustave RS (URS; Ur. l. RS, št. 33/91 in nadaljnji) in 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP, Ur. l. RS - Mednarodne pogodbe, št. 4/94, Ur. l. RS, št. 33/94). Sodišče v ponovljenem postopku ne bi smelo upoštevati navedb toženke, da se je tožnica s podpisom sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi odpovedala zahtevkom iz naslova razlike v plači, saj teh navedb v prvem sojenju ni podala, za kar tudi ni navedla opravičljivih razlogov. Sodišče je z upoštevanjem prepoznih navedb toženke kršilo 7., 212., 286. in drugi odstavek 362. člena ZPP, poseglo pa je tudi v njeno pravico do poštenega sojenja in kršilo načelo enakega varstva pravic iz 22. člena URS. Tudi pobotni ugovor je toženka podala prepozno, saj ga je konkretizirala šele v pripravljalni vlogi z dne 7. 2. 2020, pri čemer ni dokazala, da plačilnih list za januar 2017 in december 2018 ni mogla brez svoje krivde predložiti že pred prvim narokom za glavno obravnavo. Z upoštevanjem pobotnega ugovora je zato sodišče kršilo 7. in 212. člen ZPP ter načelo enake obravnave strank (kršitev 14. in 22. člena URS ter 6. in 14. člena EKČP). Zmotno je stališče sodišča, da se je s podpisom sporazuma odpovedala pravici do premalo obračunane in izplačane plače, saj se delavec terjatvam iz delovnega razmerja, za katere ne ve, da obstajajo, ne more veljavno odpovedati (Pdp 703/2015). K podpisu sporazuma je bila prisiljena z grožnjo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Z ugoditvijo pobotnemu ugovoru je sodišče kršilo načeli enakopravnosti strank in poštenosti sodnega postopka (22. in 23. člen URS), saj se je toženka s podpisom sporazuma odpovedala svojim zahtevkom zoper tožnico. Ne drži, da je računovodkinja plačo obračunavala po njenih navodilih, saj tožnica kot navadna delavka za odrejanje načina obračuna plače ni bila pristojna. Tožnica niti ni vedela, da je bila njena plača obračunana in izplačana nezakonito, računovodkinji pa je le pojasnila, kako je bila njena plača obračunana v preteklosti. Vztraja, da je bila po pogodbi o zaposlitvi upravičena do osnovne mesečne plače v bruto znesku 3.000,00 EUR. Vključevanje prispevkov za socialno varnost v osnovno plačo je nezakonito in v nasprotju s kogentnimi določbami Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nadaljnji) in Zakona o prispevkih za socialno varnost (ZPSV; Ur. l. RS, št. 5/96 in nadaljnji). Delodajalec plačila prispevkov za socialno varnost ne more prevaliti na delavca (VIII Ips 163/2016). Prevalitev tveganja spremembe zakonodaje s tega področja na delavca je tudi v nasprotju z omejitvijo pogodbene avtonomije iz drugega odstavka 9. člena ZDR-1 (Pdp 1234/2014). Glede na njene naloge in odgovornosti je bila določitev plače v drugem bruto znesku povsem neustrezna. Na podlagi pogodbe o zaposlitvi ji ni bilo znano, kakšna bruto plača ji pripada. Ni zakonito, da se je njena osnovna plača ob večjem številu delovnih dni v mesecu zmanjševala na račun višjega izplačila iz naslova stroškov za prehrano med delom. Ti stroški glede na 130. člen ZDR-1 niso del osnovne plače. Zmotno je stališče sodišča, da za odločitev ni pomemben strošek plače oziroma potnih stroškov tožničine naslednice. Sodišče tega stališča ni ustrezno obrazložilo, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev pravice do pritožbe iz 25. člena URS. Ker tožnica ni bila vodilni delavec ali poslovodna oseba, ni dopusten dogovor o drugačnem obračunu plače, ki bi bil izrazito v njeno škodo. Toženka korespondence iz elektronskega naslova "A. A.@....si" ni predložila le zato, da bi ji onemogočila dokazovanje navedb o opravljenih službenih poteh. Sodišče bi zato te navedbe po petem odstavku 227. člena ZPP moralo šteti za dokazane. Zaradi napačne odločitve o glavni stvari je napačna odločitev o stroških postopka. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj ima sodba jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju. Poleg tega tožnica v pritožbi to kršitev zmotno uveljavlja z navedbami o neustrezni opredelitvi do njenih navedb glede višine plače in potnih stroškov, ki jih je toženka izplačevala njeni naslednici. V tem delu gre po vsebini v resnici za očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki prav tako ni podana,1 saj upoštevaje načelo pogodbene svobode (prvi odstavek 13. člena ZDR-1, 3. člen Obligacijskega zakonika - OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji) za presojo utemeljenosti tožničinega zahtevka za plačilo razlike v plači na podlagi sklenjenih pogodb o zaposlitvi ni pomembno, kakšen pogodbeni dogovor je s toženko v zvezi s tem sklenila B. B., zato ne gre za odločilno dejstvo.

6. Sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da je bil tožničin službeni elektronski naslov ukinjen, toženki utemeljeno ni naložilo predložitve korespondence iz tega naslova, iz katere naj bi bila po navedbah tožnice razvidna poročila o opravljenih službenih poteh ter njeno dogovarjanje za sestanke pri (potencialnih) članih toženke. Pritožba sicer pavšalno navaja, da toženka te korespondence ni predložila le zato, da bi ji onemogočila dokazovanje odločilnih dejstev, vendar gre za ugibanje, ki ga izvedeni dokazi ne potrjujejo. Ker torej v obravnavani zadevi ni bilo ugotovljeno, da toženka sklepu sodišča o predložitvi korespondence ne bi želela ugoditi ali da bi neresnično zanikala, da se ta nahaja pri njej, pritožba neutemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče na podlagi petega odstavka 227. člena ZPP šteti za dokazano, da korespondenca obstaja in da je njena vsebina takšna, kot zatrjuje tožnica.

7. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje glede odločitve v I. točki izreka sodbe bistveno kršilo določbo drugega odstavka 362. člena ZPP, ter da je glede zavrnilnega dela odločitve v II. točki izreka sodbe zaradi delno zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. V preostalem izpodbijanem delu sodbe niso podane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, sodišče prve stopnje pa je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

8. Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje je bila tožnica pri toženki zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas (brez datuma) od 1. 8. 2015 do 31. 12. 2015, nato pa je s toženko 22. 12. 2016 sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 1. 1. 2017 do 31. 12. 2017 za delo na delovnem mestu izvršne direktorice. Ker je na tem delovnem mestu ostala tudi po izteku veljavnosti druge pogodbe o zaposlitvi, je prišlo do transformacije pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Tožnica in toženka sta nato 21. 2. 2019 podpisali sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi (v nadaljevanju: Sporazum), ki v četrtem odstavku 3. člena določa, da so z njegovim podpisom urejena vsa medsebojna razmerja med strankama in da stranki ena do druge, z izjemo tekočih obveznosti iz naslova plače in morebitnega neizplačanega regresa za letni dopust (tekoči in za nazaj), nimata več nobenih pravic in obveznosti ter nobenih zahtevkov. Tožnici je delovno razmerje pri toženki na podlagi Sporazuma prenehalo 28. 2. 2019. 9. Sodišče prve stopnje je v zadevi že odločilo s sodbo I Pd 765/2019 z dne 16. 10. 2020 (v nadaljevanju: prva sodba), ki jo je pritožbeno sodišče s sodno odločbo Pdp 39/2021 z dne 19. 3. 2021 v zavrnilnem delu odločitve glede razlike v plači za obdobje od 1. 8. 2015 do 28. 2. 2019, glede pobotnega ugovora in v odločitvi o stroških postopka razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje; v nerazveljavljenem izpodbijanem delu je pritožbo tožnice zavrnilo in v tem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

10. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje presojalo le še utemeljenost zahtevka za obračun in izplačilo razlike v plači za čas od 1. 8. 2015 do 31. 1. 2019 v bruto mesečnem znesku 1.320,00 EUR, za obračun in izplačilo razlike v plači za februar 2019 v bruto znesku 516,18 EUR ter o pobotnem ugovoru toženke iz naslova vračila stroškov službenih poti za obdobje od marca 2017 do februarja 2019 v skupnem znesku 15.291,54 EUR. Tožbeni zahtevek za obračun in izplačilo razlike v plači za obdobje pred 1. 2. 2019 je ponovno zavrnilo na podlagi ugotovitve, da se je tožnica s podpisom Sporazuma odpovedala zapadlim terjatvam iz tega naslova. Že ugotovljeno terjatev tožnice do toženke iz naslova razlike v plači za mesec februar 2019 (III./1 točka izreka prve sodbe) je pobotalo s terjatvijo toženke v neto znesku 667,24 EUR, višji tožbeni zahtevek iz tega naslova za obračun in izplačilo bruto zneska 516,18 EUR pa ponovno zavrnilo.

11. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje pri odločitvi o tem delu zahtevka ne bi smelo upoštevati določila četrtega odstavka 3. člena Sporazuma, na katerega se nobena od strank v prvem sojenju v zvezi z razliko v plači ni sklicevala. Sodišče namreč vsebine konkretnih pravil, ki sta jih stranki določili s sklenitvijo pogodbe ali sporazuma, ne ugotavlja po uradni dolžnosti, temveč po pravilih, po katerih ugotavlja pravno pomembna sporna dejstva (II Ips 697/2004, III Ips 159/2009, III Ips 7/2013 in druge), v okvir trditvenega bremena stranke pa zato sodijo tudi trditve o pogodbenem dogovoru, na katerem temelji konkretna obramba. Ker toženka v prvem sojenju ugovora zoper zahtevek za obračun in izplačilo razlike v plači ni utemeljevala na navedenem določilu Sporazuma,2 temveč je navedbe o tem, da se je tožnica s podpisom Sporazuma odpovedala zapadlim zahtevkom iz naslova prikrajšanja pri plači, brez navedbe opravičljivih razlogov prvič podala šele v ponovljenem postopku, je sodišče prve stopnje zato z upoštevanjem teh navedb v delu odločitve, ki se nanaša na obdobje pred februarjem 2019, bistveno kršilo določbo drugega odstavka 362. člena ZPP,3 ta kršitev pa je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP).

12. Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje sta se stranki v 5. členu pogodb o zaposlitvi dogovorili, da "osnovna plača delavca za polni delovni čas 40 ur, pričakovane delovne rezultate in normalne delovne pogoje znaša za vsak mesec sklenitve te pogodbe 3.000,00 EUR (drugi bruto), kjer je vključena tudi prehrana, prevoz pa bo delavec (pravilno: delodajalec, op. s.) obračunal skladno z dogovorom s predsednikom in internimi akti". Toženka je tožnici za mesec februar 2019 plačo obračunala in izplačala na način, da je v znesek 3.000,00 EUR poleg plačila za delo (drugi bruto) in stroškov za prehrano med delom zajela tudi strošek za prevoz na delo in službene poti.

13. Ker toženka ni prerekala navedb iz dopolnitve tožbe, da tožnica ni bila poslovodna oseba, se to dejstvo šteje za priznano (drugi odstavek 214. člena ZPP), posledično pa v obravnavani zadevi ni relevantna določba 73. člena ZDR‑1, skladno s katero lahko stranki v pogodbi o zaposlitvi s poslovodno osebo drugače uredita pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja v zvezi s plačilom za delo. Tožnica zato s sklicevanjem na 126., 127. in 130. člen ZDR-1 ter določbo drugega odstavka 9. člena ZDR-1, po kateri se lahko v pogodbi o zaposlitvi določijo le pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa ZDR-1, pravilno uveljavlja, da stroški za prehrano med delom ne morejo biti vključeni v dogovorjeno osnovno plačo, ter v zvezi s tem utemeljeno nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, ki je tak pogodbeni dogovor štelo za dopusten.4 Po pravilnem opozorilu pritožbe bi se ob nasprotnem stališču višina osnovne plače delavca v posameznih mesecih spreminjala glede na število delovnih dni v mesecu, kar ni sprejemljivo (v primeru višjega števila delovnih dni v mesecu bi bila plača delavca nižja na račun višjega izplačila iz naslova stroškov za prehrano med delom in obratno). Glede na navedeno je dogovor v 5. členu tožničinih pogodb o zaposlitvi, da je v osnovno plačo vključen tudi strošek za prehrano med delom, v nasprotju s kogentnimi določbami ZDR-1 in zato pravno neupošteven.

14. Čeprav v obravnavni zadevi ni šlo za pogodbo s poslovodno osebo po 73. členu ZDR-1, pa je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da pogodbena določitev plače na način, da dogovorjeni znesek vključuje tudi prispevke za socialno varnost, ki jih mora sicer plačati delodajalec (t. i. drugi bruto), ni v nasprotju s prisilnimi določbami ZDR-1. Ob predpostavki, da je delavcu skladno s prvim odstavkom 126. člena ZDR‑1 zagotovljen minimum pravic, ki so določene v delovnopravni zakonodaji in kolektivnih pogodbah (minimalna plača oz. izhodiščna plača po kolektivni pogodbi), tudi po presoji pritožbenega sodišča ni ovir, da se delavec in delodajalec v okviru načela pogodbene svobode v pogodbi o zaposlitvi ne bi smela dogovoriti za drugi bruto (ki je dejansko sestavljen iz prvega bruta in prispevkov za socialno varnost, ki jih mora od bruto plače plačati delodajalec kot zavezanec).5 Pritožba temu stališču neutemeljeno nasprotuje s sklicevanjem na zadevo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 163/2016 z dne 12. 7. 2016. V tej zadevi je bila predmet presoje pravilnost izplačila napitnine tožniku na podlagi drugega odstavka 91. člena Zakona o igrah na srečo (ZIS; Ur. l. RS, št. 14/11 in nadaljnji), in ne na podlagi individualnega pogodbenega dogovora, zato ne gre za primerljiv spor. Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da tožnici na podlagi spornih pogodbenih dogovorov ni bilo znano, do kakšne osnovne bruto plače (prvi bruto) je upravičena. Ker so prispevki za socialno varnost, ki jih mora od bruto plače plačati delodajalec kot zavezanec, določeni z ZPSV (8., 12., 13. in 14. člen), je bil prvi bruto v tožničinih pogodbah o zaposlitvi ustrezno določljiv. Pritožba tudi zmotno opozarja, da je bila določitev plače v znesku 3.000,00 EUR (drugi bruto) neustrezna glede na naloge in odgovornosti na delovnem mestu izvršne direktorice. Ker je višina plače stvar pogodbenega dogovora strank,6 tožničina subjektivna ocena zahtevnosti del in nalog ne daje podlage za zaključek o njeni upravičenosti do višje plače od pogodbeno dogovorjene.

15. Pritožba se neutemeljeno zavzema za to, da je toženka podala pobotni ugovor prepozno. (Tožena) stranka lahko ugovor pobota uveljavlja tudi po prvem naroku za glavno obravnavo, če ga brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku ali če njegova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora (tretji odstavek 286. člena ZPP). Toženka je na prvem naroku za glavno obravnavo v prvem sojenju napovedala, da bo uveljavljani pobotni ugovor dopolnila po pridobitvi manjkajočih plačilnih list za tožnico. Pobotni ugovor je dokončno konkretizirala dva dni kasneje (v vlogi z dne 7. 2. 2020), zato je sodišče prve stopnje pobotni ugovor pravilno štelo kot pravočasen.7 Pritožbeni očitki kršitve 7. in 212. člena ZPP, 14. in 22. člena URS ter 6. in 14. člena EKČP v zvezi s tem zato niso utemeljeni.

16. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 190. člena OZ pravilno ugodilo pobotnemu ugovoru toženke za vračilo izplačanega zneska iz naslova stroškov za službene poti za mesec februar 2019 v višini 667,24 EUR. Pri tem je pravilno upoštevalo, da tožnica ni niti substancirano zatrjevala niti dokazala (z izpovedjo8 ali z listinskimi dokazi, kot npr. s poročili, potnimi nalogi ali lastnimi evidencami), da je v navedenem mesecu opravila službene poti, za katere bi bila upravičena do povračila potnih stroškov v navedeni višini. Glede na navedeno in upoštevajoč izpovedi predsednika toženke C. C. in računovodje D. D., je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnici službene poti v februarju 2019 niso bile odrejene niti jih ni opravila. Navodilo tožnice računovodji, naj ji plačo obračuna na način, da je v pogodbeno dogovorjeni znesek 3.000,00 EUR zajet tudi strošek službene poti, se je tako nanašalo na strošek, ki tožnici sploh ni nastal, takšno navodilo pa ni bilo skladno niti s pogodbama o zaposlitvi niti z navodilom, ki ga je predsednik toženke dal računovodji glede obračunavanja tožničine plače (naj jo obračuna skladno s pogodbo o zaposlitvi). Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da je bila tožnica z izplačilom zneska 667,24 EUR za mesec februar 2019 neupravičeno obogatena in pobotnemu ugovoru toženke ugodilo.

17. Zaradi ugotovljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 362. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev v I. točki izreka sodbe glede zavrnitve zahtevka za obračun in izplačilo razlike v plači za obdobje od 1. 8. 2015 do 31. 1. 2019 razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Ker je sodišče prve stopnje zahtevek v tem delu zmotno zavrnilo že na podlagi določila Sporazuma, ki ga pri odločitvi sploh ne bi smelo upoštevati, je dejansko stanje v pomembnem, širšem sklopu ostalo nepopolno ugotovljeno, namen instančnega odločanja pa ni prenos odločanja s prve na drugo stopnjo, temveč preverjanje pravilnosti izpodbijane odločitve. Pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da ugotovljene postopkovne kršitve glede na njeno naravo ne more samo odpraviti. Zaradi materialnopravno zmotnega stališča sodišča prve stopnje glede dopustnosti pogodbenega dogovora, po katerem je v osnovno plačo delavca vključen tudi strošek za prehrano med delom, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno tudi v delu, ki se nanaša na zahtevek za obračun in izplačilo razlike v plači za mesec februar 2019 (t. j. glede višine bruto plače za ta mesec, do katere je tožnica upravičena ob dogovorjenem "drugem" bruto znesku 3.000,00 EUR). Pritožbeno sodišče je zato razveljavilo tudi odločitev v II. točki izreka sodbe, v kateri je sodišče prve stopnje ponovno zavrnilo višji tožbeni zahtevek (od že prisojenega v II. in III./1 točki izreka prve stopnje) za obračun bruto zneska 516,18 EUR, plačilo akontacije dohodnine in izplačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 2. 2019 do plačila (prvi odstavek 355. člena ZPP). Zaradi razveljavitve odločitve o denarnem zahtevku tožnice, glede katerega ji je bilo naloženo povračilo stroškov postopka toženki, je bilo treba razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka v IV. točki izreka sodbe, o katerih bo moralo sodišče prve stopnje ponovno odločiti glede na uspeh strank v ponovljenem sojenju.

18. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da z delno razveljavitvijo sodbe in v tem obsegu vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ne bo huje kršena pravica strank do sojenja v razumnem roku. Sodni postopek bi se kvečjemu podaljšal zaradi ugotavljanja pravno relevantnih dejstev glede višine tožničinega prikrajšanja iz naslova razlike v plači na pritožbeni stopnji.

19. Ker v delu odločitve, v katerem je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj terjatve toženke do tožnice v višini 667,24 EUR (III./2 točka izreka), terjatev tožnice iz III./1 točke izreka prve sodbe pobotalo z zneskom 667,24 EUR (III./3 točka izreka) in toženki naložilo izplačilo preostale razlike v neto plači za čas od 1. 2. 2019 do 28. 2. 2019 (III./4 točka izreka), ter v delu, v katerem je zavrnilo zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od ugotovljene neto razlike v plači za mesec februar za čas od 18. 2. 2019 do 18. 3. 2019 (III./5 točka izreka),9 niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu zavrnilo in v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Sodišče prve stopnje naj v novem sojenju upoštevaje zgoraj izpostavljena stališča pritožbenega sodišča – da določilo četrtega odstavka 3. člena Sporazuma ne predstavlja pravne podlage za odločitev v tem sporu ter da je dopusten dogovor o višini plačila za delo na način, da je v pogodbi o zaposlitvi dogovorjen drugi bruto znesek, ne pa tudi dogovor, da je v osnovno plačo delavca vključen strošek za prehrano med delom – po potrebi dopolni dokazni postopek10 in nato ponovno odloči o vtoževani razliki v plači za obdobje od 1. 8. 2015 do 31. 1. 2019 (do višine 1.320,00 EUR mesečno) in od 1. 2. 2019 do 28. 2. 2019 (do višine 516,18 EUR). V primeru ugotovitve obstoja tožničinih terjatev, je dolžno odločiti tudi o pobotnem ugovoru toženke za vračilo izplačanih stroškov službenih poti. Upošteva naj, da je bila tožnica glede na pogodbeni dogovor v vtoževanem obdobju upravičena do bruto plače (prvi bruto) v višini, ki ustreza znesku 3.000,00 EUR, znižanem za prispevke za socialno varnost, za plačilo katerih je zavezan delodajalec.

21. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji in četrti odstavek 165. člena ZPP).

1 Posledično pa tudi ne kršitev ustavne pravice do pritožbe iz 25. člena URS, ki jo v zvezi s tem prav tako uveljavlja pritožba. 2 Na to je pritožbeno sodišče opozorilo že v odločbi Pdp 39/2021. 3 Po tej določbi smejo stranke na prvem naroku nove glavne obravnave navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le v primeru, če jih brez svoje krivde v dotedanjem postopku niso mogle navesti oziroma predložiti. 4 Glede stroškov za prevoz na delo in stroškov službenih poti pa je že sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da jih toženka pri obračunu plače ne bi smela vključiti v dogovorjen znesek 3.000,00 EUR. 5 Zgolj smiselno stališču pritrjuje zadeva Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 10/2013 z dne 16. 9. 2013, iz katere izhaja, da ni ovir za to, da se delavec in delodajalec ne bi mogla dogovoriti na primer, da se dodatek za delovno dobo ne izkazuje posebej na plačilni listi, temveč se v pogodbi o zaposlitvi določi višja plača, ki pa poleg pripadajoče osnovne plače vsebuje tudi dodatek za delovno dobo. 6 Izjema so javni uslužbenci, katerim se po tretjem odstavku 3. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 108/09 in nadaljnji) v pogodbi o zaposlitvi ne sme določiti plače v drugačni višini, kot je določena z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami. 7 Pritožbeno sodišče je stališče, da je bil pobotni ugovor podan pravočasno, zavzelo že v odločbi Pdp 39/2021. 8 Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je le pavšalno izpovedala, da je v času zaposlitve opravila ogromno službenih poti, pri čemer na poti ni bila čisto vsak dan, da za službene poti ni izpolnjevala potnih nalogov, da je opravljala službene poti na relaciji E. - F. - G., ker je bilo potrebno kaj nesti predsedniku v podpis ter obiskovala nosilce H. znaka, do izplačila pa je prišlo na podlagi poročila, v katerem ni bilo zapisano število kilometrov. 9 Ob ugotovitvi, da je bila toženka po pogodbi o zaposlitvi plačo dolžna izplačevati do 18. dne v mesecu za pretekli mesec, je ta odločitev, ki ji pritožba obrazloženo niti ne nasprotuje, materialnopravno pravilna. 10 V izpodbijani sodbi je tožničin dokazni predlog za predložitev manjkajočih plačilnih list za obdobje do januarja 2019 zavrnilo kot nepotrebnega na podlagi presoje, da se je tožnica s podpisom sporazuma odpovedala vsem zahtevkom do meseca februarja 2019.