Jedro

Tožena stranka, ki se ukvarja z gradbeno dejavnostjo, je sprejela Pravilnik o prepovedi uživanja alkohola, drog in drugih prepovedanih substanc, ki izrecno določa, da ima družba glede pitja alkohola in uživanja prepovedanih substanc med delovnim časom ničelno toleranco, prisotnost alkohola v krvi oziroma izdihanem zraku nad 0,00 mg etanola/l izdihanega zraka oziroma 0,00 g/kg promila alkohola pa predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti. Zato je tožniku zakonito izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, saj je bilo ob preizkusu alkoholiziranosti ugotovljeno, da je imel tožnik 0,12 g alkohola/kg.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 9. 2014, ki jo je tožena stranka vročila tožniku, nezakonita in se razveljavi (I. točka izreka). Tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in mu z vsemi pravicami še traja na podlagi pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za delovno mesto „ monter ...“, zato ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in ga za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od 30. 9. 2014 dalje do ponovnega nastopa na delo, prijaviti v zdravstveno, invalidsko, pokojninsko in druga obvezna socialna zavarovanja, vse v roku 8 dni pod izvršbo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku iz naslova plače, za čas od 30. 9. 2014 dalje do vrnitve na delo obračunati vsakomesečno nadomestilo plače v višini njene povprečne mesečne bruto plače, to je v znesku 1.275,21 EUR bruto na mesec, odvesti davke in prispevke, tožniku pa izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo (III. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati in izplačati druge prejemke iz delovnega razmerja, ki bi jih prejel v času od 30. 9. 2014 dalje, v primeru, da ne bi bilo odpovedi pogodbe o zaposlitvi, in sicer vse do vrnitve na delo, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izpodbijana sodba temelji na zmotni ugotovitvi dejanskega stanja in na napačni uporabi materialnega prava. Uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Navaja, da ne drži zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka tožnikovega primera ni obravnavala z zadostno skrbnostjo, saj ni pravilno izvedla razgovora v skladu z 18. členom Pravilnika o prepovedi uživanja alkohola, drog in drugih prepovedanih substanc ter da ni upoštevala vseh okoliščin kršitve, ki naj bi kazale, da zaupanje med strankama ni prenehalo in da je delovno razmerje zato še mogoče nadaljevati. Izpostavlja, da je bil tožnik obveščen o kršitvah in nadaljnjem postopku, prejem vabila na zagovor je tožnik potrdil s podpisom na vročilnici. Tudi ne držijo navedbe sodišča, da tožena stranka ni presojala vseh okoliščin primera. Tožena stranka je sprejela stališče, da kršitev prepovedi alkohola, kljub konstantnemu opozarjanju in opravljanju nevarnega dela, pretehta nad drugimi „olajševalnimi okoliščinami“ in pomeni hujšo kršitev ter takšno izgubo zaupanja, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. Sklicuje se na sodno prakso (odločbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 132/2011 in opr. št. VIII Ips 134/2014, odločba VDSS opr. št. Pdp 1412/2004).

Glede nevarnosti dela tožnika izpostavlja, da niso pravilni zaključki sodišča, da delo tožnika, ki je opravljal le zemeljska dela, ni tako nevarno kot delo na višini. Sam tožnik je na zagovoru in v tožbi navedel, da bi s svojim dejanjem lahko ogrozil sebe, druge ali delovni proces. Na zaslišanju je tožnik povedal, da ne ve, zakaj je to rekel in da je bil pod stresom. Sodišče prve stopnje je te navedbe v sodbi popolnoma spregledalo. Ni relevantno, ali je tožnik tistega dne še opravljal delo in ali je še vozil službeni avto. Tudi ni važno, ali je s svojim dejanjem ogrozil ugled toženca. Vse navedeno utemeljuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, pri čemer je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je utemeljen razlog za odpoved vendarle obstajal, ampak izkazuje tudi dejstvo, da je tožena stranka kot delodajalec izgubil zaupanje v tožnika. Opozarja, da je sodna praksa, ki jo navaja sodišče v utemeljitev svojih zaključkov, neprimerna za uporabo v konkretnem primeru. Iz izpovedi zakonitega zastopnika in A.A. izhaja, da je alkoholiziranost na delovnem mestu pri toženi stranki pod sedanjim vodstvom strogo prepovedana, pri čemer je bilo večkrat navedeno in opozorjeno, da vsaka taka kršitev pomeni izgubo zaupanja. Ker tožena stranka opravlja dejavnost, pri kateri se lahko pogosteje pripetijo različne nesreče, je edino pravilno, da se takšne striktne politike prepovedi alkohola tudi drži. Delodajalec je ob sprejetem stališču, ki je bilo vsem večkrat sporočeno in poznano, da pomeni kršitev prepovedi alkohola izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, to tudi upravičen podati. Nepravilno je tudi navajanje sodišča, da je bila tožena stranka na predlog sindikata dolžna preveriti možnost izreka milejše sankcije, na podlagi določbe 18. člena Pravilnika. Delodajalčeva obveza je zgolj, da sindikat na željo delavca obvesti o postopku redne ali izredne odpovedi, sindikat je tudi upravičen podati svoje mnenje, ki pa delodajalca ne zavezuje. Glede na opredelitev prepovedi alkoholiziranosti na delovnem mestu, pri čemer se prepoveduje vsakršno stopnjo alkohola, ki presega 0,00, je torej vsakršna kršitev, ko je delavec alkoholiziran, utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Nepravilno je tudi stališče sodišča, da dejstvo, da tožena stranka tožniku do konca postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni prepovedala opravljati dela, kaže na to, da zaupanje med njima ni bilo porušeno in da je delovno razmerje še mogoče nadaljevati.

Tožena stranka uveljavlja bistveno kršitev pravil postopka, ker ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti oziroma je v sodbi nasprotje v odločilnih dejstvih oziroma so ta nejasna in sama med seboj v nasprotju. Sodišče najprej nepravilno navaja, da iz izpovedi zakonitega zastopnika izhaja, da sploh ni preverjal okoliščin konkretnega primera, kar ne drži, saj je le izpovedal, da okoliščin, ki jih je navajal tožnik, ni bilo mogoče upoštevati v smislu, da bi tožnika razbremenile. Sodišče se tudi ni opredelilo do tožnikove izjave na zagovoru, da se zaveda, da bi s svojim dejanjem lahko ogrozil sebe, druge ali delovni proces, saj je dejstvo nevarnega dela bistvena okoliščina, zaradi katere se je tožena stranka odločila sprejeti ničelno toleranco do alkohola.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni preverjala vseh okoliščin primera, ker je menila, da to ni potrebno. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, katere uveljavlja pritožba in na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je sodba sodišča prve stopnje nerazumljiva ter da je ni mogoče preizkusiti, s čimer tožena stranka uveljavlja postopkovno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodbo je mogoče v celoti preizkusiti, obrazložitev sodbe ni nerazumljiva in sama s seboj v nasprotju. Tudi ni podana bistvena kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bilo podano nasprotje v odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. S temi ugovori tožena stranka dejansko izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ne predstavlja pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

7. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo, zato je sprejeta odločitev v celoti pravilna. Sodišče druge stopnje se strinja z razlogi sodbe in jih ne ponavlja, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa skladno s prvim odstavkom 360. člena ZPP še dodaja:

8. V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 9. 2014, ki jo je tožena stranka podala tožniku na podlagi 109. in 2. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. list RS, št. 21/2013), po kateri lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka tožniku očitala kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ker je dne 16. 9. 2014 opravljal delo pod vplivom alkohola in sicer je imel 0,12 g alkohola/kg v krvi. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da predstavlja očitano dejanje hujšo kršitev delovnih obveznosti, ki ga je potrebno ustrezno sankcionirati. Sodišče prve stopnje pa ni sprejelo ocene tožene stranke, da je bilo zaradi enkratne tožnikove kršitve prepovedi uživanja alkohola v delovnem času porušeno medsebojno zaupanje med strankama tako, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka.

9. Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki za nedoločen čas na delovnem mestu „monter ...“. Tožena stranka se ukvarja z gradbeno dejavnostjo. Tožena stranka je sprejela Pravilnik o prepovedi uživanja alkohola, drog in drugih prepovedanih substanc (v nadaljevanju Pravilnik), ki v 2. členu izrecno določa, da ima družba glede pitja alkohola in uživanja prepovedanih substanc med delovnim časom ničelno toleranco. Alkoholiziranost na delovnem mestu predstavlja nevarnost tako za delavca samega, kot ostale delavce in delovni proces. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je tožnik s pitjem alkohola v delovnem času kršil določila Pravilnika tožene stranke, po katerih je prisotnost alkohola v krvi oziroma izdihanem zraku nad 0,00 mg etanola/l izdihanega zraka oziroma 0,00 g/kg promila alkohola hujša kršitev delovnih obveznosti. Iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti je bilo ugotovljeno, da je imel tožnik 0,12 g alkohola/kg. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno presodilo, da je tožnik storil očitano kršitev, vendar pa je tudi izpostavilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi skrajni ukrep ter da mora biti kršitev presojana glede na okoliščine konkretnega primera.

10. Za utemeljenost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi mora biti izpolnjen tudi pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da zaradi enkratne tožnikove kršitve prepovedi uživanja alkohola v delovnem času ni tako porušeno medsebojno zaupanje med strankama, da delovnega razmerja ne bi bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. Pravilno je upoštevalo vse okoliščine konkretnega primera, tako obžalovanje tožnika, dejstvo, da je bil pri toženi stranki zaposlen 32 let, da je prišlo do kršitve delovnih obveznosti ob koncu delovnega časa ter da v času zaposlitve pri toženi stranki ni storil kršitev delovnih obveznosti. Pritožba uveljavlja, da tožena stranka opravlja dejavnost, pri kateri se lahko pripetijo različne nesreče, zato morajo delavci upoštevati njena navodila, v nasprotnem mora imeti tožena stranka možnost da delavca sankcionira. Po oceni pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in v skladu s sodno prakso. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je najhujša sankcija v primeru kršitev delovnih obveznosti, ki pa jih je potrebno presojati ob upoštevanju vseh okoliščin primera. Le teh tožena stranka ni upoštevala, zato sodišče druge stopnje zaključuje, da je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna.

11. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).