Jedro

Odločanje o obveznosti plačila RTV prispevka ni upravna zadeva v smislu 2. člena ZUP, prav tako ni s predpisom določeno, da se v tej stvari vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo, zaradi varstva javnega interesa pa tudi to ne izhaja iz narave stvari (drugi odstavek 2. člena ZUP). Vendar pa okoliščini, narava postopka (odločanja o obveznosti) in izdajatelj odločbe – javni zavod, vodita do zaključka, da predstavlja odločanje o obveznosti plačila RTV prispevka drugo javnopravno stvar v smislu 4. člena ZUP, ki določa, da se upravni postopek smiselno uporablja tudi v drugih javnopravnih stvareh, ki nimajo značaja upravne zadeve po 2. členu tega zakona, kolikor ta področja niso urejena s posebnim postopkom. Navedeno pomeni, ker postopek odločanja v ZRTVS-1 ni urejen, v 392. členu ZDavP-2 pa je urejen le postopek s pritožbo, da je med določbami ZUP, ob smiselni uporabi pravil ZUP, treba uporabiti temeljna načela upravnega postopka in temeljne pravice strank, ki iz njih izvirajo.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Radiotelevizije Slovenija št. 73130338-02679074-01 z dne 9. 5. 2020 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v nov postopek.

Obrazložitev

1. Radiotelevizija Slovenija (v nadaljevanju prvostopni organ) je z izpodbijano odločbo o obveznosti plačila prispevka za programe RTV Slovenija za leto 2018 odmerila tožniku plačilo prispevka v skupnem znesku 164,75 EUR. V obrazložitvi se sklicuje na prvi odstavek 31. člena Zakona o radioteleviziji (ZRTVS), ki določa, da kdor ima radijski ali televizijski sprejemnik oziroma drugo napravo, ki omogoča sprejem radijskih oziroma televizijskih programov na območju Republike Slovenije, kjer so zagotovljeni tehnični pogoji za sprejem vsaj enega programa RTV Slovenija, mora Radioteleviziji Slovenija plačati prispevek za opravljanje radijske in televizijske dejavnosti. Četrti odstavek 31. člena ZRTVS-1 pa določa, da ima radijski in televizijski sprejemnik vsaka pravna ali fizična oseba, ki je registrirana kot odjemalec oziroma plačnik električne energije v javnem električnem omrežju, razen, če poda pisno izjavo, da nima svojega in da v svojih prostorih tudi ne uporablja tujega RTV sprejemnika ter da je bila seznanjena z zakonskimi posledicami neresnične izjave. Sklicuje se tudi na določila Pravilnika o načinu prijavljanja in odjavljanja televizijskih in radijskih sprejemnikov ter načinu plačevanja prispevkov za programe Radiotelevizije Slovenija (Pravilnik).

2. Drugostopni organ je pritožbo tožnika zavrnil. Da na lokaciji ... imajo RTV signal, izhaja iz meritev z dne 29. 11. 2017. Možnost sprejema programov RTV Slovenija prek digitalnega prizemeljskega omrežja multipleks A in multipleks C na tožnikovem naslovu je razvidna tudi na spletni strani oddajnikov in zvez RTV Slovenija: https://www.rtvslo.si/dvb-t/moznost_sprejema. O izvedenih meritvah je RTV Slovenija obvestila tožnika z dopisom z dne 30. 11. 2017, vendar iz dokumentov zadeve ni razvidno, da bi se odzval in ugotovitvam ugovarjal. 3. Tožnik v tožbi navaja, da iz drugostopenjske odločbe izhaja, da je RTV Slovenija izvedla meritve na tožnikovem naslovu in ugotovila, da sprejemne razmere zadoščajo zahtevam o kvaliteti sprejema za televizijske programe, kot dokazilo pa je navedena tudi internetna stran, po kateri naj bi bila razvidna možnost sprejema programov. Vendar ta trditev ne drži. Iz 31. člena ZRTVS-1 je razvidno, da se zahteva sprejem na točno določeni lokaciji, ne na pavšalno določenem širšem „območju“. Za nastanek zaveze za plačilo je merodajna mikro lokacija in ne splošno območje. V zvezi z navedbo, da so bile na njegovi lokaciji opravljene meritve RTV signala, poudarja, da o tem ni bil nikoli obveščen, niti ni opazil kakšnih meritev, niti ni prejel nikakršnega obvestila, zapisnika, rezultatov meritev in podobno, ki bi dokazovale, da ni nobenega dvoma o zagotovljenih tehničnih pogojih za sprejem vsaj enega RTV programa. Tudi v dopisu z dne 30. 11. 2017, ki je naveden v drugostopenjski odločbi, takšnih podatkov oziroma navedb o izvedeni meritvi ni, naveden je le datum meritve. Dopis z dne 30. 11. 2017 ne navaja, kdaj je bila meritev opravljena, o tem ni prejel nikakršnih konkretnih rezultatov, ali zapisnik ali obvestilo o meritvah na lokaciji. Zato meni, da meritve, ki bi morale biti opravljene na konkretnem naslovu, niso bile opravljene oziroma je bila opravljena le pavšalna meritev in le sklic na splošno pokritost območja, kamor spada tožnikov naslov. V drugostopni odločbi je navedeno, da meritvi z dne 30. 11. 2017 in ugotovitvam iz te meritve ni ugovarjal. Ugovarjal ni iz razloga, ker ni imel te možnosti, oziroma je šlo za navaden dopis RTV Slovenija in ne za odločbo, izdano v upravnem postopku. Kot dokazilo je navedena tudi internetna spletna stran, po kateri naj bi bila razvidna možnost sprejema programov na lokaciji tožnika, kar ne drži, saj prav iz pojasnila internetne strani izhaja, da gre zgolj za računalniško simulacijo in dejanska verjetnost sprejemanja RTV signala „lahko odstopa od teoretičnih predvidevanj“. Torej ne gre za ugotovitev ali meritev, temveč le za teoretično predvidevanje. Iz same karte simulacij na internetni strani je jasno razvidno, da naslov tožnika leži na samem robu pokritosti RTV signala, torej je možnost odstopanja od simulacije velika. Na lokaciji tožnika niso zagotovljeni tehnični pogoji za sprejem vsaj enega programa RTV Slovenija. O tem se, namesto s pavšalnimi in splošnimi meritvami, RTV službe lahko kadarkoli prepričajo in izmerijo, kar do sedaj še niso storili. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe ter izdajo odločbe, da tožnik na lokaciji ..., ni zavezanec za plačilo RTV prispevka v skladu z drugim odstavkom 31. člena ZRTVS-1. Zahteva tudi vračilo vseh plačanih prispevkov za leto 2018. 4. Toženka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožnika in navaja, da so bile meritve na lokaciji tožnika opravljene 29. 11. 2017, tožnik pa je bil o rezultatih meritev obveščen z dopisom z dne 30. 11. 2017, pa tudi 26. 11. 2018. Tožnik je prejel dopisa o opravljenih meritvah, torej je imel možnost, da bi ugovarjal ugotovljenim meritvam, vendar tega po lastni krivdi ni storil. Neutemeljen je očitek, da gre pri ugotovljenih meritvah zgolj za navaden dopis RTV Slovenija, gre za ugotovitve pravno relevantnega dejanskega stanja. Poleg tega pa ZRTVS-1, pa tudi noben drug zakon ne določa, da se v tej zadevi vodi upravni postopek, odloča o upravnem postopku ali izda upravno odločbo.

5. Tožba je utemeljena.

6. Predmet upravnega spora je odločba izdana na podlagi 390. člena ZDavP-2, ki določa, da RTV Slovenija ugotovi, ali je fizična ali pravna oseba, ki ne plača prispevka, zavezanec za prispevek, in o tem izda odločbo o obveznosti plačila prispevka, s katero naloži zavezancu, da neplačane prispevke plača v 15 dneh od vročitve odločbe.

7. V obravnavani zadevi je med strankama sporno ali je tožnik zavezanec za plačilo RTV prispevka. Kdo je zavezanec, določa prvi odstavek 31. člena ZRTVS-1. Po tej določbi, na katero je svojo odločitev RTV oprla, je zavezanec, kdor ima radijski ali televizijski sprejemnik oziroma drugo napravo, ki omogoča sprejem radijskih oziroma televizijskih programov na območju RS, kjer so zagotovljeni tehnični pogoji za sprejem vsaj enega programa RTV Slovenija. Določba vsebuje dva materialna pogoja, ki morata biti podana kumulativno, od katerih je podanost prvega s strani tožnika neprerekana, sporno pa je, ali so na naslovu tožnika zagotovljeni tehnični pogoji za sprejem vsaj enega programa RTV Slovenija. Tožnik je navedeno zanikal že v postopku pred RTV in v pritožbi, enako zanika s tožbo v upravnem sporu.

8. Uvodoma sodišče sodišče soglaša s tožnikom, da je treba razumeti drugi pogoj iz prvega odstavka 31. člena „kjer so zagotovljeni tehnični pogoji za sprejem vsaj enega programa RTV Slovenija“ tako, da morajo biti ti tehnični pogoji zagotovljeni na naslovu zavezanca (kot tožnik zatrjuje na „mikrolokaciji“). Da se naslov tožnika nahaja na robu pokritosti RTV signala na karti stimulacije, pa v postopku s strani toženke ni zanikano.

9. Toženka ugovarja, da ZRTVS-1 ne drug zakon ne določajo, da se v zadevi vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo. Sodišče v zvezi z navedenim pritrjuje. Člen 40 ZRTVS-1 določa, da se glede obračunavanja in plačevanja prispevka, obresti in drugih vprašanj postopka uporabljajo določbe zakona, ki ureja davčni postopek. Določba v obravnavani zadevi ni uporabljiva. V obravnavani zadevi je odločeno o obveznosti plačila prispevka na podlagi 390. člena ZDavP-2, ki se izda zavezancu za katerega se ugotovi izpolnjevanje pogojev iz prvega odstavka 31. člena ZRTVS-1. 10. Pri odločanju po tej podlagi pa je RTV Slovenija dolžna smiselno uporabljati določbe ZUP, kot določa 4. člen tega zakona. Odločanje o obveznosti plačila RTV prispevka ni upravna zadeva v smislu 2. člena ZUP, prav tako ni s predpisom določeno, da se v tej stvari vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo, zaradi varstva javnega interesa pa tudi to ne izhaja iz narave stvari (drugi odstavek 2. člena ZUP). Vendar pa okoliščini, narava postopka (odločanja o obveznosti) in izdajatelj odločbe – javni zavod, vodita do zaključka, da predstavlja odločanje o obveznosti plačila RTV prispevka drugo javnopravno stvar v smislu 4. člena ZUP, ki določa, da se upravni postopek smiselno uporablja tudi v drugih javnopravnih stvareh, ki nimajo značaja upravne zadeve po 2. členu tega zakona, kolikor ta področja niso urejena s posebnim postopkom. Navedeno pomeni, ker postopek odločanja v ZRTVS-1 ni urejen, v 392. členu ZDavP-2 pa je urejen le postopek s pritožbo, da je med določbami ZUP, ob smiselni uporabi pravil ZUP, treba uporabiti temeljna načela upravnega postopka in temeljne pravice strank, ki iz njih izvirajo.

11. Temeljno načelo upravnega postopka je načelo zaslišanje stranke, ki določa, da je treba stranki, preden se izda odločba, dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (9. člen ZUP). Skladno s tem načelom se stranka izjavlja tudi o ugotovitvah organa, ne le trditvah nasprotne stranke.

12. V obravnavani zadevi organ zatrjuje, da je izvedel meritve dne 29. 11. 2017, o čemer je obvestil tožnika z dopisom z dne 30. 11. 2017. Iz spisa ne izhaja, da bi bil dopisu priložen tudi izvid meritev. Na naveden dopis tožnik ni odgovoril, kar ni sporno. Sporno pa je ali ga je tožnik, glede na njegovo vsebino lahko razumel kot poziv, da se o ugotovitvah izjasni. Vprašanje torej je, ali je šteti dopis z dne 30. 11. 2017 za dejanje iz tretjega odstavka 146. člena ZUP, ki uradni osebi, ki vodi postopek nalaga, da stranki omogoči, da se izreče o vseh okoliščinah in dejstvih, ki so navedena v ugotovitvenem postopku oziroma da se izreče o predlogih in ponujenih dokazih. Sodišče ugotavlja, da sporni dopis sicer res povzema ugotovitve meritev, vendar iz njega ne izhaja poziv organa tožniku, da se o meritvah izreče, poleg tega pa meritve kot dokaz niso bile priložene. Toženka zato neupravičeno meni, da je tožnik prekludiran, ker meritvam ni ugovarjal, in da je zato šteti, da obstajajo tehnični pogoji za sprejem vsaj enega programa RTV.

13. Izpodbijana odločba temelji na obstoju tehničnih pogojev za sprejem vsaj enega programa RTV na naslovu tožnika. Ker je organ oprl svojo odločitev na dejstva, o katerih se stranki ni dalo možnosti, da se o njih izjavi, je izpodbijana odločba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka (3. točka druge odstavka 237. člena ZUP).

14. V ponovnem postopku reševanja zadeve bo moral RTV dati tožniku možnost, da se izjavi o ugotovitvah meritev, da pa se bo tožnik o meritvah lahko izjavil, mu meritve mora tudi posredovati, oziroma sodišče meni, da mora, za trajnejšo rešitev spora, ponoviti meritve v navzočnosti tožnika, na njegovem naslovu, oziroma ga o času meritev obvestiti, da bo pri meritvah, kolikor želi, prisoten.

15. Toženka je glede na navedeno kršila pravila postopka, ta kršitev pa je vplivala na odločitev o zadevi. Sodišče je odločitev o odpravi izpodbijane odločbe in vrnitvi zadeve v ponoven postopek sprejelo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Glavne obravnave ni opravilo, ker je že na podlagi podatkov spisa ugotovilo, da je izpodbijana odločba obremenjena s kršitvijo pravil postopka (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).