Jedro

Sodišče prve stopnje ni ravnalo v nasprotju z izvršilnim naslovom, ko je ob pravilni uporabi materialnega prava po avstrijskem pravu odločalo o tem, ali obresti nehajo teči, ko dosežejo glavnico.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka. Upnik B. A. C. sam nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom o poplačilu (ZIZ čl. 208) razdelilo kupnino, ki jo je prejelo s prodajo nepremičnin, v višini 227.320,74 EUR, po tem, ko je opravilo razdelitveni narok (ZIZ člen 207). Iz dobljene kupnine so bili poplačani stroški postopka in terjatve: prednostna terjatev D. u. R. S., D. u. C., terjatev A. S., Z. d. d.d., terjatev upnika T. d. o. o., T. c. ..., L., terjatev R. S., M. za f., D. u., D. urad H. in terjatev B. A. C. A.. Terjatve ostalih upnikov so ostale nepoplačane.

Dolžnik je vložil pravočasno pritožbo, v kateri uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 338. člena ZPP. Pritožbo je obrazložil samo glede poplačila upniku A. S. in B. A. C. Sodišču očita, da ni upoštevalo določbe 376. člena OZ, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih pa neplačanih obresti doseže glavnico. A. S. je imela le terjatev glavnice v višini 20.040,57 EUR, zato so obresti v višini 44.771,44 EUR previsoke. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje. Napačno pa je sodišče izračunalo tudi terjatev upnika B. A. C. A. in je sledilo napačnemu stališču upnika glede teka obresti. Tek obresti bi moralo presojati po pravu Republike Slovenije. Izvršba je bila dovoljena na podlagi izvršilnega naslova, zamudne sodbe Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. P 860/97 z dne 6. 2. 2001. Zato bi sodišče moralo upoštevati zgolj ta izvršilni naslov in terjatev nima nikakršne povezave s pogodbenimi obveznostmi med upnikom in dolžnikom. Sodišču očita, da sklep nima konkretnih razlogov na kakšni podlagi je sodišče prišlo do obračuna terjatve glede tega upnika, saj so navedene le upnikove navedbe. Sodišče se o teh navedbah ni izjasnilo in zato v tem delu vidi absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišču očita tudi zmotno uporabo materialnega prava in zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi in da se sklep spremeni ter upnikoma nerazdelno naloži v plačilo pritožbene stroške.

Odgovor na pritožbo je vložil upnik B. A. C., ki predlaga, da sodišče pritožbo zavrne in zahteva povrnitev stroškov odgovora za pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Ad 1) Glede terjatve A. S. Sodišče prve stopnje je v sklepu obrazložilo, da je obresti upnika A. S. obračunalo od zapadlosti posameznih zneskov kot so specificirani v predlogu za izvršbo le za obdobje od 1. 3. 1993 do 31. 12. 2001, v skupnem znesku 44.771,44 EUR. Ker so torej obresti do tega datuma dosegle in presegle glavnico, jih sodišče po 1. 1. 2002 ni priznalo in je pravilno zaključilo, da so prenehale teči. Dolžnik nima prav, ko zatrjuje, da obresti do 31. 12. 2001 ne bi smele doseči oziroma preseči glavnico. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko upniku ni priznalo zamudnih obrestih po 1. 1. 2002, pri tem se je pravilno oprlo na določbo 376. člena OZ, ki je veljal do sprejema OZ-A (Ur. l. RS, št. 40/2007) in na odločbo Ustavnega sodišča U-I-300/04, s katero je bil razveljavljen 1060. člen OZ, kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerjih nastalih pred uveljavitvijo OZ uporablja 277. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, čeprav bi že dosegle ali presegle glavnico.

Ad 2) Glede terjatve B. A. C. Pri obračunu te terjatve je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo izvršilni naslov, zamudno sodbo Okrožnega sodišča v Celju in pravilno uporabilo določbo 17. čl. ZIZ. Ne držijo pritožnikove navedbe o tem, da je sodišče odločalo na podlagi določil kreditne pogodbe. Sodišče je obračunalo pogodbene in zamudne obresti tako, kot so bile prisojene v sodbi z dne 6. 2. 2001. Pri tem pa je moralo, ob pravilni uporabi materialnega prava (ZPP čl. 350/II) glede prenehanja teka obresti, v kolikor so dosegle in presegle glavnico, uporabiti avstrijsko pravo, ki ga je upnica tudi zatrjevala in upoštevala pri izračunu višine terjatve. V tej izvršilni zadevi gre za razmerje z mednarodnim elementom, saj je tožeča stranka pravna oseba avstrijskega prava. Pri tem pa ne gre za odločanje mimo izvršilnega naslova, pač pa le za pravilno uporabo materialnega prava o vprašanju, ali obresti nehajo teči, ko dosežejo glavnico. Ne drži, da je sodišče v razlogih sklepa le povzelo upničino pravno razlago in da sklep v tem delu nima razlogov. Ti razlogi so obširni, saj je sodišče prve stopnje obrazložilo uporabo avstrijskega prava (upnica je avstrijska pravna oseba), kot tudi, da pravilo “ne ultra alterum tantum” sicer pozna tudi avstrijsko pravo, vendar pa z drugačno vsebino, kot jo je poznalo našo pravo. Določba paragrafa 1335 ODZ določa, da pravica zahtevati obresti preneha, le če upnik pusti, da so obresti brez sodnega opomina narasle do zneska glavnice. Pravilo pa se ne uporablja če upnik svojo terjatev sodno uveljavlja. Namen te določbe je v zaščiti dolžnika pred špekulativnim upnikovim ravnanjem. Sodišče prve stopnje pa je v sklepu obrazložilo, da je upnik vložil tožbo takoj, kot tudi predlagal izvršbo, zato ne gre za takšen špekulativni namen. Tudi niso utemeljene pritožbene navedbe o tem, da sklep nima konkretnih razlogov o tem, kako je bila terjatev obračunana. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je upnik obrazložil svoje izračune. Sklep ima o tem obširne razloge, ki jih le pavšalne pritožbene navedbe ne morejo izpodbiti. Dolžnik je bil poučen o pravici (ZIZ čl. 207/III), da lahko samo še na razdelitvenem naroku izpodbija višino terjatve, torej je ne more več s pritožbo proti sklepu o poplačilu.

Pritožba tako ni utemeljena in jo je bilo potrebno zavrniti.

Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi stroške pritožbenega postopka, prav tako pa upnik sam nosi stroške odgovora na pritožbo, ker le-ti niso bili potrebni.