Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Če je bila v tuji sodbi, ki jo je Republika Slovenija priznala in prevzela njeno izvršitev, obsojencu izrečena efektivna zaporna kazen, nadomestitev te kazni s t.i. vikend zaporom ni dopustna že po samem zakonu.
I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.
II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.
1. Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Celju na podlagi tretjega odstavka 139. člena Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske Unije (ZSKZDČEU-1) in ob smiselni uporabi določil tretjega (po ZKP-P četrtega) odstavka 129.a člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) predlog zagovornikov obsojenega A. A. za nadomestitev kazni zapora z bivanjem doma med delovnimi dnevi z dne 21. 6. 2024, prejet 1. 7. 2024, zavrnilo kot neutemeljen.
2. Zoper sklep so se pritožili zagovorniki, kot so uvodoma navedli, zaradi absolutnih bistvenih kršitev ZKP, ki onemogočajo preizkus izpodbijanega sklepa. Višjemu sodišču so predlagali, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.
3. Pritožba ni utemeljena.
4. Tudi tokrat je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno in zakonito razlogovalo, da na podlagi tretjega odstavka 139. člena ZSKZDČEU-1 domače sodišče ob prevzemu izvršitve tuje (v konkretnem primeru hrvaške) sodbe ne sme spreminjati vrste, trajanja in načina izvršitve kazenske sankcije, izrečene s tujo sodbo (v konkretnem primeru kazni eno leto zapora). Navedeno pomeni, da že iz tega razloga nadomestitev izvršitve efektivne zaporne kazni ni dopustna z nobeno od oblik alternativnega sankcioniranja v smislu četrtega in naslednjih odstavkov 86. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), tj. vključno z delom v splošno korist in s t. i. zaporom ob koncu tedna (vikend zaporom). Takšno stališče izhaja tudi iz že utrjene sodne prakse, prav tako pa iz sklepa naslovnega sodišča III Kp 1000/2023-36 z dne 4. 6. 2024, s katerim je bila zavrnjena pritožba pritožnikov zoper prvotni sklep sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist. V točki 7 zdaj izpodbijanega sklepa je prvo sodišče pravilno ugotovilo tudi, da v konkretnem primeru niso podani procesni položaji oziroma pogoji iz 140. in 141. člena ZSKZDČEU-1, pod katerimi bi bilo izjemoma mogoče spreminjati vrsto, trajanje in način izvršitve kazni, izrečene s tujo sodbo. Kazen eno leto zapora glede na trajanje ni nezdružljiva s pravom Republike Slovenije (prvi odstavek 140. člena), pri čemer pravo RS nedvomno ureja efektivno zaporno kazen, ki je v konkretnem primeru tudi izvršljiva (drugi odstavek 140. člena). Naposled ne obstajajo razlogi za zgolj delno priznanje in izvršitev tuje sodbe (141. člen). Ker gre za evidentno presojo, pritožba še dodatne razloge neutemeljeno pogreša. Procesna situacija, ko si obramba (neutemeljeno) prizadeva za nadomestno izvršitev kazni zapora, ni torej predmet nobene izjeme po relevantnih določbah ZSKZDČEU-1 kot uporabljivega specialnega zakona. Ker je potemtakem očitno, da za nadomestitev kazni zapora niso podani niti formalni zakonski pogoji, se sodišče prve stopnje povsem razumljivo ni opredeljevalo do navedb iz predloga za alternativno izvršitev kazni, s katerimi so vlagatelji skušali utemeljiti smotrnost t. i. vikend zapora (za kar že sicer ni nobenega temelja, saj obsojenec ni ne zaposlen niti se ne izobražuje, ampak je upokojen), posledično pa seveda ni izvajalo nobenih predlaganih dokazov v tej smeri. O kršitvi obsojenčeve pravice do izjave iz 29. člena Ustave zato ne more biti govora, izpodbijani sklep pa ni obremenjen z "absolutno bistveno kršitvijo pravil ZKP" in ga je v celoti mogoče preizkusiti. Brezpredmetna so vnovična izvajanja v pritožbi, zakaj bi bilo obsojencu kazen zapora smotrno nadomestiti, saj je to glede na izrecno nasprotje s tretjim odstavkom 139. člena ZSKZDČEU-1 nerelevantno in brez vsakršne teže.
5. Glede na navedeno in ob izostanku uradoma preizkušanih kršitev (peti odstavek 402. člena ZKP) je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).
6. Zaradi neuspeha zagovornikov v pritožbenem postopku je obsojenec kot strošek tega postopka dolžan plačati sodno takso, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti izpodbijanega sklepa.
-------------------------------
(1) Sodba VS RS I Ips 58578/2017 z dne 13. 9. 2018 (tč. 12 obrazložitve), sklepa VSM II Kp 12954/2017 z dne 16. 7. 2019 in II Kp 26442/2021 z dne 23. 12. 2021 ter sklep VSL I Kp 10765/2022 z dne 20. 6. 2022.
Zveza:
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 86 Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 129a, 129a/3, 129a/4 Zakon o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (2013) - ZSKZDČEU-1 - člen 139, 139/3, 140, 141
Pridruženi dokumenti:*
*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.