Jedro

Tožnik ni verjetno izkazal, da je predlagana začasna odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode. Zatrjevana škoda zaradi prejete izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (izpad dohodka) sama po sebi ni nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda, saj bo v primeru uspeha v tem delovnem sporu tožnik lahko uveljavljal vse pravice iz delovnega razmerja za nazaj. Tožnik v predlogu za začasno odredbo ni obrazložil svojega siceršnjega premoženjskega in finančnega stanja niti ni s tem v zvezi podal nobenih dokazil. Zgolj zatrjevana izguba dohodka še ne zadošča za ugotovitev ogroženosti preživljanja. Tudi morebitna dolgotrajnost sodnega postopka, ki jo tožnik izpostavlja v pritožbi, ne more privesti do drugačnega zaključka, saj tožnik niti ne navaja, da nima možnosti pridobitve (nove) zaposlitve in dohodka v bodoče oziroma za čas trajanja postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zadržalo učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 1. 2023, sklenjene med tožnikom in toženo stranko, in učinkovanje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 1. 2024 in 12. 2. 2024, ki jo je tožniku podala tožena stranka, in sicer do pravnomočnosti odločitve sodišča o predlogu tožnika za izdajo začasne odredbe z dne 1. 3. 2024 (I. točka izreka). Zavrnilo je preostali del predloga za izdajo začasne odredbe, in sicer: da se zadrži učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 1. 2023, sklenjene med tožnikom in toženo stranko, in učinkovanje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 1. 2024 in 12. 2. 2024, ki jo je tožniku podala tožena stranka, za čas po pravnomočnosti odločitve sodišča o predlogu tožnika za izdajo začasne odredbe z dne 1. 3. 2024; da je tožena stranka dolžna tožnika takoj pozvati nazaj na delo, mu omogočiti opravljanje dela v skladu s pogodbo o zaposlitvi, ga prijaviti v zavarovanje, mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja ter mu obračunati in plačati nadomestilo plače, kot če bi delal; da se zadrži učinkovanje izrečene prepovedi opravljanja dela z dne 12. 2. 2024; da se toženi stranki izreče denarna kazen, če ne bo ravnala v skladu z začasno odredbo; in da začasna odredba velja še 30 dni po pravnomočno zaključenem postopku (II. točka izreka). Odločilo je še, da ugovor in pritožba zoper začasno odredbo ne zadržita njene izvršitve (III. točka izreka).

2. Zoper odločitev v II. točki sklepa se pritožuje tožnik. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno odločilo, da ni izkazal verjetnosti terjatve in verjetnosti predpostavk iz druge in tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ kot pogojev za izdajo začasne odredbe. Meni, da je izkazal verjetnost terjatve, saj je podal zadostne trditve in dokaze, iz katerih je mogoče sklepati, da mu je tožena stranka podala izredno odpoved izključno iz razloga njegovega statusa sindikalnega zaupnika. Sodišču očita, da se ni opredelilo do podrobnih navedb, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi povračilni ukrep zaradi tožnikovih aktivnosti prijavitelja po ZZPri. Odpoved je neutemeljena tudi zato, ker so bili z namestitvijo programske rešitve seznanjeni tudi ostali zaposleni, ki so to rešitev tudi uporabljali. Sodišču očita, da mu je onemogočilo presojo verjetnosti terjatve. Nadalje navaja, da je zmotna tudi odločitev sodišča, da ni izkazal verjetnosti nastanka nenadomestljive škode. Pojasnjuje, da mu bo, če bo ostal brez obravnavanega dohodka, ki zanj predstavlja edini vir preživetja, nedvomno nastala nenadomestljiva škoda, ki mu je naknadni uspeh v sodnem postopku ne bo mogel povrniti. Do zaključka sodnega postopka, ki lahko traja tudi več let, ne bo imel dohodkov za preživljanje. Neizdana začasna odredba pa bi kršila tudi ustavno pravico do sindikalne svobode. Člani sindikata se ne želijo aktivno sindikalno udejstvovati, saj se po zgledu tožnikovega primera bojijo povračilnih ukrepov tožene stranke. Nadalje sodišču očita, da je prezrlo, da je tožena stranka kot pravna oseba v ekonomsko bistveno ugodnejšem položaju od tožnika, zato je že iz tega razloga morebitno neutemeljeno izdana začasna odredba ne more finančno tako obremeniti, da bi bilo mogoče govoriti o hujši škodi zanjo, glede na škodo, ki bo zaradi izpada dohodka nastala tožniku. Sodišče tudi ni upoštevalo, da bo z izdano začasno odredbo tožnik še naprej opravljal svoje delo pri toženi stranki in bo zato prejeto plačilo v celoti utemeljeno. Tožnik bo tako prejel plačo za opravljeno delo, zato toženi stranki škoda sploh ne more nastati.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Skladno s četrtim odstavkom 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl.) se začasne odredbe izdajajo po določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ; Ur. l. RS, št. 51/98 in nasl.). Tožnik je podal predlog za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve, za katero morajo biti podani pogoji iz 272. člena ZIZ. Po tej določbi sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev nastala (prvi odstavek 272. člena ZIZ). Poleg verjetnosti terjatve mora upnik verjetno izkazati vsaj eno od predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ.

5. Pravilna je obrazložitev sodišča prve stopnje, da gre glede na vsebino predloga za regulacijsko začasno odredbo, saj se vsebina predloga za začasno odredbo prekriva s tožbenim zahtevkom. Za izdajo regulacijske začasne odredbe je pristop restriktiven. Njena izdaja je omejena le na izjemne in nujne primere, da se prepreči, da (kasnejše) sodno varstvo ne bi ostalo brez pomena. Utemeljena je izključno zaradi razloga, navedenega v drugi alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, torej da se z začasno odredbo prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode.

6. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni verjetno izkazal, da je predlagana začasna odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode. Zatrjevana škoda zaradi prejete izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (izpad dohodka) sama po sebi ni nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda, saj bo v primeru uspeha v tem delovnem sporu tožnik lahko uveljavljal vse pravice iz delovnega razmerja za nazaj. Tožnik v predlogu za začasno odredbo ni obrazložil svojega siceršnjega premoženjskega in finančnega stanja niti ni s tem v zvezi podal nobenih dokazil. Zgolj zatrjevana izguba dohodka še ne zadošča za ugotovitev ogroženosti preživljanja. Tudi morebitna dolgotrajnost sodnega postopka, ki jo tožnik izpostavlja v pritožbi, ne more privesti do drugačnega zaključka, saj tožnik niti ne navaja, da nima možnosti pridobitve (nove) zaposlitve in dohodka v bodoče oziroma za čas trajanja postopka.

7. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na določilo petega odstavka 22. člena Zakona o zaščiti prijaviteljev (ZZPri; Ur. l. RS, št. 16/23), skladno s katerim se v postopkih pred sodiščem v zvezi s škodo, ki jo je utrpel prijavitelj, domneva, da je škoda posledica povračilnega ukrepa zaradi prijave ali javnega razkritja, če prijavitelj izkaže, da je podal prijavo ali javno razkril informacije o kršitvi in da je utrpel škodo; v takšnih primerih mora oseba, ki je sprejela ukrep, dokazati, da je bil ta ukrep zakonit in primeren in ni bil povezan s prijavo. Tudi če bi bila tožnikova škoda posledica povračilnega ukrepa, to samo po sebi še ne bi utemeljevalo izdaje predlagane začasne odredbe. Kot rečeno, je pogoj za izdajo regulacijske začasne odredbe nastanek težko nadomestljive škode, ki pa je tožnik ni (verjetno) izkazal. 8. Neutemeljeno je tudi pritožbeno vztrajanje pri trditvi, da bi bilo z neizdajo predlagane začasne odredbe poseženo v ustavno zagotovljeno pravico do sindikalne svobode. Pravilna je obrazložitev sodišča prve stopnje, da ima sindikat možnost imenovati novega sindikalnega zaupnika. Pritožbene navedbe, da se člani sindikata ne želijo aktivno udejstvovati, ker se bojijo morebitnih povračilnih ukrepov tožene stranke, predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, saj tega tožnik v predlogu za izdajo začasne odredbe ni navajal (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s 15. členom ZIZ).

9. Ker za izdajo predlagane začasne odredbe ni izpolnjen že pogoj nastanka težko nadomestljive škode, izdaja regulacijske začasne odredbe ni mogoča, zato presoja dodatnega pogoja verjetnosti obstoja terjatve (prvi odstavek 272. člena ZIZ) in možnosti vzpostavitve prejšnjega stanja (pogoja reverzibilnosti) oziroma v pritožbi izpostavljenega tehtanja interesov obeh pravdnih strank (tretja alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ) s strani pritožbenega sodišča ni bila potrebna (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10. Kljub temu pritožbeno sodišče, glede na pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje tožniku onemogočilo presojo verjetnosti obstoja terjatve, še pojasnjuje, da je v sodni praksi zavzeto stališče, da mora delavec, ki želi doseči izdajo regulacijske začasne odredbe, pri izdaji katerih je zaradi začasne ureditve spornega pravnega razmerja potreben restriktiven pristop, za verjetno izkazati, da je odpoved podana iz očitno neutemeljenih razlogov oziroma da je izpodbijana odpoved očitno nezakonita. Tega, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tožnik ni izkazal z verjetnostjo. Tožena stranka je v izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi podrobno opisala in utemeljila očitano kršitev delovne obveznosti tožnika, in sicer samovoljno namestitev programske opreme, ki ni sestavni del standardnega programskega okolja tožene stranke, na več delovnih postajah v njenem dispečerskem centru, kar predstavlja kršitev v odpovedi navedenih Navodil za delo tožene stranke. Tožnik očitane namestitve programske opreme ne zanika. Sklicuje se na to, da je odpoved posledica dejstva, da je sindikalni zaupnik in da je prijavitelj po ZZPri. Tožena stranka se je v izpodbijani odpovedi obširno opredelila tudi do teh tožnikovih trditev (ki jih je tožnik podal že v zagovoru) in prepričljivo pojasnila, zakaj jih šteje kot neutemeljene. Razlogi v prid ugotovitvi, da je izredna odpoved nezakonita, ker naj bi bila posledica sindikalnega delovanja tožnika in njegove prijave po ZZPri, v tej fazi postopka tako ne prevladujejo nad tistimi, ki kažejo, da je odpoved posledica očitane kršitve delovnih obveznosti.

11. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).