Jedro

Odločba je bila tožniku vročena 26. 11. 2012. Glede na to se je 30- dnevni rok za vložitev tožbe (28. člen ZUS-1) iztekel 26. 12. 2012. Tožba pa je bila vložena 15. 11. 2013, to je prepozno. Glede na to je moralo sodišče tožbo zavreči na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Zoper odločbo z dne 27. 12. 2012 tožnik ni vložil pritožbe, čeprav je bila po zakonu dopustna in je bil o pravici do pritožbe tudi poučen v pouku o pravnem sredstvu. Glede na to je moralo sodišče na podlagi 7. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zoper odločbo prvostopenjskega organa z dne 27. 12. 2012 zavreči. Po šestem odstavku 73. člena Uredbe Komisije (ES) št. 796/2004 z dne 21. aprila 2004 je v primeru uporabe določb Naslova IV vračilo neupravičenih plačil mogoče le v okviru obdobja štirih let (med datumom plačila pomoči in datumom prvega uradnega obvestila prejemniku glede narave plačila). Takega roka pa pri določanju obveznosti vračila neupravičenih sredstev prvostopenjski organ, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, ni upošteval, zato je njegova odločitev v izpodbijani 5. točki izreka nezakonita.

Izrek

Tožba zoper odločbi Ministrstva za kmetijstvo in okolje št. 33101-1372/2010 z dne 14. 11. 2012 in Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja št. 33101-51309/2007 z dne 27. 12. 2012 se zavrže. Tožbi zoper odločbo Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja št. 33101- 51309/2007 z dne 14. 3. 2013 se delno ugodi, ta odločba se v 5. točki izreka odpravi in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek. V preostalem se tožba zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 173,85 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

K točki I. izreka: Ministrstvo za kmetijstvo in okolje (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo z dne 14. 11. 2012 po nadzorstveni pravici odpravilo odločbo Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja št. 33101-51309/2007 z dne 24. 12. 2007 glede dodelitve plačilnih pravic za leto 2007. Tožba zoper zgoraj navedeno odločbo je prepozna. Iz spisne dokumentacije upravnih spisov v zadevi je razvidno, da je bila navedena odločba tožniku vročena 26. 11. 2012. Glede na to se je 30- dnevni rok za vložitev tožbe (28. člen Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) iztekel 26. 12. 2012. Tožba pa je bila vložena 15. 11. 2013, zato je prepozna. Glede na to je moralo sodišče tožbo zavreči na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Agencija RS za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju prvostopenjski organ) pa je z odločbo z dne 27. 12. 2012 v ponovnem postopku izdala odločbo glede dodelitve tožniku plačilnih pravic za leto 2007 (po odpravi v prejšnjem postopku izdane odločbe glede dodelitve plačilnih pravic po nadzorstveni pravici).

Iz spisne dokumentacije v zadevi izhaja, da zoper navedeno odločbo z dne 27. 12. 2012 tožnik ni vložil pritožbe, čeprav je bila po zakonu dopustna in je bil o pravici do pritožbe tožnik tudi poučen v pouku o pravnem sredstvu. Glede na to je moralo sodišče na podlagi 7. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zoper odločbo prvostopenjskega organa z dne 27. 12. 2012 zavreči. K točki II. izreka: Z odločbo z dne 14. 3. 2013 pa je prvostopenjski organ odločil: (1) da se postopek v zvezi z izplačilom neposrednih plačil za leto 2007, za ukrep EKO 0 za tožnika, ki je bil končan z odločbo z dne 18. 4. 2008, obnovi po uradni dolžnosti, in sicer v takem obsegu, da se glede na nova dejstva ugotovi upravičenost do dodelitve sredstev ter pravilna višina dodeljenih sredstev, (2) da se odločba z dne 18. 4. 2008 odpravi v celoti, (3) da se tožniku ugodi za zahtevka za plačilne pravice, plačilne pravice travnik brez dovoljenja, število plačilnih pravic 150,40, izplačilo v EUR 23.324,50 in za krmne površine, trajno travinje 150,31 ha, tako da skupni znesek izplačila plačilnih pravic in proizvodno vezanih plačil na površino znaša 23.324,50 EUR, (4) in da se tožniku zavrne zahtevka za plačilne pravice, plačilne pravice travnik brez dovoljenja, število izplačanih plačilnih pravic 32,63, vrednost posamezne plačilne pravice 155,08 EUR, in za krmne površine, trajno travinje v površini 32,65 ha, (5) da mora tožnik preveč plačana sredstva v višini 5.059,79 EUR, izplačana na podlagi odločbe z dne 18. 4. 2008, v roku 30 dni od vročitve te odločbe vrniti ter da se bodo po preteku tega roka pričele obračunavati zakonske zamudne obresti, (6) da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve, in (7) da posebni stroški postopka niso nastali. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je bila z odločbo z dne 14. 11. 2012 po nadzorstveni pravici odpravljena odločba prvostopenjskega organa z dne 24. 12. 2007 o dodelitvi tožniku plačilnih pravic, ki je bila podlaga za odločbo z dne 18. 4. 2008 o odobritvi sredstev iz naslova neposrednih plačil za leto 2007 za ukrep EKO 0. Izdaja nove odločbe o dodelitvi plačilnih pravic z dne 27. 12. 2012 pa v skladu s prvim odstavkom 45. člena Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1) predstavlja obnovitveni razlog, glede na katerega se obnovi postopek za odobritev neposrednih plačil za ukrep EKO 0 za leto 2007. Organ obrazloži v obnovljenem postopku sprejeto odločitev o ugoditvi zahtevkom s sklicevanjem na izpolnjevanje pogojev iz Uredbe o izvedbi ukrepov kmetijske politike (v nadaljevanju Uredba) in Uredbe o izvedbi neposrednih plačil v kmetijstvu (v nadaljevanju Uredbe o izvedbi neposrednih plačil). Zavrnitev zahtevkov za krmne površine in za izplačilo plačilnih pravic pa je organ utemeljeval s sklicevanjem na nepravilnost, ki znaša pri EKO 0 KRM 10,87 ha ter pri EKO 0 PRO 10,88 ha, kar predstavlja več kot 3 % oziroma več kot 2 ha ugotovljenih površin, zato se zahtevka v skladu s prvim odstavkom 51. člena Uredbe 796/2004/ES zmanjša za dvakratno ugotovljeno razliko; površina, ki se zavrne za posamezno skupino kmetijskih rastlin, znaša 21,74 ha oziroma 21,76 ha. V nadaljevanju organ navaja, da je bilo v postopku ponovnega odločanja ugotovljeno, da je na obrazcu D - „Prijava površin kmetijskih rastlin ter zahtevkov na površino za leto 2007“ prijavljena površina za posamezno kmetijsko rastlino večja od ugotovljene, zato se zahtevek za izplačilo pomoči, ki presega ugotovljeno površino, v skladu s 50. členom Uredbe 796/2004/ES zavrne. Organ dalje navaja, da se nepravilnost nanaša na tam navedene GERK ter da površina, ki se zavrne, znaša 10,87 ha oziroma 10,88 ha. Skupno število odobrenih upravičenih površin, ki so predmet izplačila plačilnih pravic, je manjše, kot je število plačilnih pravic, za katero se zahteva izplačilo. Zato se skladno z določili 15. člena Uredbe o izvedbi neposrednih plačil izplača število plačilnih pravic, ki ustreza številu odobrenih upravičenih površin. Tožnik mora sredstva v višini 5.059,79 EUR v roku 30 dni od vročitve te odločbe vrniti.

Drugostopenjski organ je z odločbo z dne 2. 10. 2013 zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa z dne 14. 3. 2013. Tožnik v tožbi navaja, da iz odločbe drugostopenjskega organa z dne 2. 10. 2013 izhaja, da je bila po odpravi odločbe z dne 24. 12. 2007 po nadzorstveni pravici v ponovnem postopku glede dodelitve plačilnih pravic za leto 2007 tožniku izdana prvostopenjska odločba z dne 12. 4. 2012. Glede na to je bila nova odločba izdana v času, ko prejšnja, katero naj bi nova odločba nadomestila, sploh še ni bila odpravljena, temveč je v celoti veljala. Odločba z dne 12. 4. 2012 pa tožniku tudi nikoli ni bila vročena. Glede na navedeno nepravilnost so vse odločbe po datumu 12. 4. 2012, in ki se nanašajo na to odločbo, nezakonite. V nadaljevanju se tožnik sklicuje na Uredbo 796/2004/ES, šesti odstavek 73. člena, ki določa, da so zneski, ki se povrnejo zaradi zahtevka o znižanjih in izključitvah na podlagi 21. člena in Naslova IV, v vseh primerih predmet zakonskega obdobja štirih let. Tudi v obravnavanem primeru se od tožnika uveljavlja znižanje plačilnih pravic, ki so določene v citiranem Naslovu IV (49. do 51. člen). To ne more biti sporno, saj se tudi organ sklicuje na določbe Uredbe 796/2004/ES, ki so zajete v Naslovu IV. To pa pomeni, da je potrebno uporabiti šesti odstavek 73. člena Uredbe 796/2004/ES in tam določen štiriletni rok za vrnitev zneskov. Glede na to, da je bil tožniku znesek priznan z odločbo prvostopenjskega organa z dne 24. 12. 2007, se je znižanje in vračilo lahko uveljavljalo le do 24. 12. 2011. Odločba, s katero se od tožnika zahteva povrnitev preveč plačanih sredstev, pa je bila izdana 14. 3. 2013. Kar pomeni, da se od tožnika vračilo zahteva po poteku štiriletnega obdobja, ki ga določa Uredba 796/2004/ES. Zato je odločba nezakonita. V odločbi organ tudi nepravilno ugotavlja, da je tožnik pri prijavi zahtevka zavestno podal napačne podatke in da mu je bilo zaradi tega dodeljenih več plačilnih pravic, kot je bil dejansko upravičen. Kako je organ ugotovil zavestno podajo napačnih podatkov, katere dokaze in dejstva je pri tem upošteval, izpodbijana odločba niti druge odločbe, izdane pred njo, ne pojasnijo. Zavestno podajo napačnih podatkov pa je potrebno dokazati. Tudi če bi tožnik namerno podal čezmerno prijavo (čeprav za to ni šlo), Uredba 796/2004/ES tudi namerno čezmerno prijavo obravnava v Naslovu IV, to je v 53. členu. V resnici prijava tožnika ni bila namerna, temveč je bila nepravilna, nepravilne prijave pa so prav tako vsebovane v Naslovu IV. Nepravilna prijava se smatra za prijavo v dobri veri in se tudi v tem primeru upošteva omejitev obdobja na štiri leta in ne na deset let. Glede na to je o vračilu zneska, naloženega tožniku, odločeno nezakonito. Tožnik še navaja, da v postopku tudi niso bili spoštovani roki za obnovo postopka, določeni v 45. členu ZKme-1. Tožnik sodišču predlaga, naj razveljavi izpodbijano odločbo z dne 14. 3. 2013 oziroma podrejeno 5. točko te odločbe, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in na nekatere argumentirano odgovori. Vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je delno utemeljena.

V obravnavani zadevi je predmet spora odločitev prvostopenjskega organa, da se obnovi postopek v zvezi z izplačilom neposrednih plačil za leto 2007 za ukrep EKO 0 tožniku, ki je bil končan z odločbo tega organa z dne 18. 4. 2008, ter da se v obnovljenem postopku navedena odločba odpravi in odloči tako, da se tožniku zahtevka za plačilne pravice (travnik brez dovoljenja) in krmne površine (trajno travinje) delno zavrneta, v posledici česar mora (na podlagi odpravljene odločbe z dne 18. 4. 2008) preveč plačana sredstva v višini 5.059,79 EUR vrniti. Tožnik meni, da glede na roke, določene za obnovo postopka v 45. členu ZKme-1, organ postopka ne bi (več) mogel obnavljati in da glede na določbo 6. točke 73. člena Uredbe št. 796/2004 v obnovljenem postopku ne bi mogel odločiti, da mora tožnik plačilo, izvršeno na podlagi odločbe z dne 18. 4. 2008, v delu vrniti.

Po 45. členu ZKme-1 se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku), poleg iz razlogov po zakonu, ki ureja upravni postopek, obnovi tudi, če odločba temelji na upravni odločbi, ki je bila pravnomočno spremenjena, razveljavljena ali odpravljena (prvi odstavek). Pristojni organ lahko začne postopek obnove po uradni dolžnosti iz vseh obnovitvenih razlogov v petih mesecih; rok začne teči v skladu z določbami zakona, ki ureja upravni postopek, v primeru iz prvega odstavka tega člena pa od dneva, ko je odločba postala pravnomočna (tretji odstavek). Sklep o dovolitvi obnove ali sklep o obnovi se izda skupaj z odločbo (četrti odstavek). Po preteku petih let od dokončnosti odločbe se obnova iz kateregakoli obnovitvenega razloga ne more več predlagati niti ne uvesti po uradni dolžnosti (peti odstavek).

Iz izpodbijane odločbe izhaja, da se postopek, končan z odločbo prvostopenjskega organa z dne 18. 4. 2008 (o izplačilu neposrednih plačil za leto 2007 za ukrep EKO 0), obnavlja po uradni dolžnosti iz razloga, ker temelji na odločbi z dne 24. 12. 2007 (izdani zaradi dodelitve plačilnih pravic za leto 2007), ki je bila z odločbo drugostopenjskega organa z dne 14. 11. 2012 po nadzorstveni pravici odpravljena ter v ponovnem postopku nadomeščena z odločbo z dne 27. 12. 2012 (o dodelitvi plačilnih pravic). To pomeni, da je bil postopek obnovljen po uradni dolžnosti iz razloga, ki ga določa prvi odstavek 45. člena ZKme-1 (ker odločba temelji na drugi, odpravljeni odločbi), in da je za organ veljal pet mesečni rok, ki je pričel teči z dnevom, ko je postala pravnomočna odločba z dne 27. 12. 2012 (o dodelitvi plačilnih pravic); ta odločba pa je glede na vročitev na dan 8. 1. 2013 (po podatkih spisa) postala pravnomočna 23. 1. 2013 ter se je petmesečni rok za obnovo postopka tako iztekel 23. 6. 2013, izpodbijana odločba pa je bila izdana 14. 3. 2013 ter tako znotraj subjektivnega roka iz tretjega odstavka 45. člena ZKme-1. Petletni rok od dokončnosti prvostopenjske odločbe z 18. 4. 2008 pa do izdaje odločbe z dne 14. 3. 2013 pa tudi še ni pretekel. Glede na povedano tako tožnik brez podlage ugovarja, da zaradi poteka rokov postopka ne bi bilo več mogoče obnavljati.

Prav tako tožnik neutemeljeno ugovarja tudi, da je izpodbijana odločba nezakonita, ker je bila odločba prvostopenjskega organa z dne 12. 4. 2012 (ki naj bi predstavljala obnovitveni razlog, glede na katerega naj bi bil voden obnovljen postopek in v tem izdana izpodbijana odločba) izdana pred odpravo po nadzorstveni pravici odločbe, ki naj bi jo nadomestila, in ki tožniku nikoli ni bila vročena. Iz spisne dokumentacije v zadevi namreč izhaja, da gre za odločbo prvostopenjskega organa z dne 27. 12. 2012 (o dodelitvi plačilnih pravic za leto 2007) ter da je v drugostopenjski odločbi pri navajanju odločbe prišlo do pomote. Tako pomoto v odločbi je mogoče popraviti kot očitno pomoto (223. člen Zakona o splošnem upravnem postopku). V nobenem primeru pa, tudi če bi šlo za kršitev pravil postopka, ker se nanaša na drugostopenjsko odločbo, s katero je le zavrnjena pritožba, in ki tako ni odločba, ki bi po 2. členu ZUS-1 lahko bila predmet upravnega spora, kršitev v drugostopenjski odločbi ne more vplivati na uspeh s tožbo.

Glede odločitve v 5. točki izreka, da mora tožnik vrniti preveč plačana sredstva v višini 5.059,79 EUR, pa sodišče ugotavlja, da je prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi ni obrazložil. Na pritožbeno navedbo tožnika, da glede na šesti odstavek 73. člena Uredbe 796/2004/ES zaradi preteka štiriletnega roka organ o vračilu sredstev ne bi mogel odločiti, pa je drugostopenjski organ odločitev obrazložil s sklicevanjem na peti odstavek 73. člena Uredbe 796/2004/ES, okoliščino, da je tožnik zavestno podal napačne podatke ter ugotovitev, da odločitev o vračilu sredstev v obravnavanem primeru ne temelji na uporabi določb Naslova IV, pač pa na dejstvu, da je bilo v prvem postopku dejansko stanje napačno ugotovljeno ter posledično tožniku dodeljenih več plačilnih pravic, kot bi dejansko bil do njih upravičen, saj je organ kot upravičeno štel večjo površino, kot je izpolnjevala predpisane pogoje.

Za obravnavano zadevo so (lahko) pravno relevantne naslednje določbe 73. člena Uredbe 796/2004/ES, ki ureja povrnitev neupravičenih plačil: - da v primeru, če je izvršeno neupravičeno plačilo, kmet povrne zadevni znesek z obrestmi (prvi odstavek); - da se obveznost povračila iz odstavka 1 ne uporablja, če je obdobje, ki je preteklo med datumom plačila pomoči in datumom, ko pristojni organ prvič uradno obvesti prejemnika v zvezi z neupravičeno naravo plačila, večje od deset let; navedeno obdobje se omeji na štiri leta, če je prejemnik ravnal v dobri veri (peti odstavek); - da so zneski, ki se povrnejo zaradi zahtevka o znižanjih in izključitvah na podlagi člena 21 in Naslova IV, v vseh primerih predmet zakonskega obdobja štirih let (šesti odstavek).

Tudi po presoji sodišča je drugostopenjski organ nepravilno razlogoval, da odločitev o vračilu sredstev v izpodbijani odločbi ne temelji na uporabi določb Naslova IV Uredbe 796/2004/ES/, pač pa na nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju v prvem postopku. Kot izhaja iz izpodbijane – v obnovljenem postopku izdane odločbe o izplačilu neposrednih plačil za leto 2007 za ukrep EKO 0 - je dejanski razlog za spremenjeno odločitev (glede na odločbo z dne 18. 4. 2008) (res) bilo drugače ugotovljeno dejansko stanje glede prijavljenih in ugotovljenih površin (tako, kot ga je sicer organ ugotovil že v odločbi o dodelitvi plačilnih pravic z dne 27. 12. 2012, ki je predstavljala razlog za obnovo postopka, končanega z odločbo z dne 18. 4. 2008). Vendar iz izpodbijane odločbe dalje izhaja, da pa je pravni razlog (za v obnovljenem postopku sprejeto drugačno odločitev) bila določba prvega odstavka 51. člena Uredbe 796/2004/ES, ki se nahaja v okviru Naslova IV (Podlaga za izračun pomoči, znižanj in izključitev). Glede na uporabo navedene določbe prvega odstavka 51. člena Uredbe 796/2004/ES kot pravno relevantne za odločitev v izpodbijani odločbi - po kateri se v primeru, da je prijavljena površina večja od ugotovljene, in če je ta razlika več kakor 3 % ali dva hektara, vendar ne več kot 20 % ugotovljene površine, pomoč izračuna na podlagi ugotovljene površine, znižane za dvakratno ugotovljeno razliko - v obravnavanem primeru pri izračunu pomoči namreč ni bilo mogoče upoštevati 21,74 ha oziroma 21,76 ha, tako da je skupno izplačilo bilo priznano v znesku, ki je za 5.059,79 EUR nižji od najprej (z odločbo z dne 18. 4. 2008) priznanega in izplačanega zneska (ter ta znesek predstavlja znesek neupravičenega plačila). Po šestem odstavku 73. člena Uredbe 796/2004/ES pa je v primeru uporabe določb Naslova IV vračilo neupravičenih plačil mogoče le v okviru obdobja štirih let (med datumom plačila pomoči in datumom prvega uradnega obvestila prejemniku glede narave plačila). Takega roka pa pri določanju obveznosti vračila neupravičenih sredstev prvostopenjski organ, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, ni upošteval, zato je njegova odločitev v izpodbijani 5. točki izreka nezakonita.

Rok štirih let za zahtevek za povrnitev neupravičenih plačil je sicer določen tudi izven razlogov šestega odstavka, v (prvem) pododstavku petega odstavka73. člena Uredbe 796/2004/ES, vendar le za primer, če je prejemnik ravnal v dobri veri. Navedena določba pa je za obravnavano zadevo pravno nerelevantna, saj je prav tako vezana na uporabo določb Naslova IV; za zneske, ki se morajo povrniti zaradi uporabe navedenih določb Naslova IV, pa je že v določbi šestega odstavka 73. člena Uredbe 796/2004/ES določeno, da je njihovo vračilo mogoče zahtevati v roku štirih let. Sodišče še dodaja, da se strinja, da se v obravnavani zadevi vprašanje vračanja neupravičenih plačil obravnava po Uredbi 796/2004/ES, čeprav je bila razveljavljena z Uredbo (ES) 1122/2009 z dne 30. 11. 2009, ki je pričela veljati s 1. 1. 2010, kajti slednja določa, da se uporablja (le) za zahtevke za pomoč, ki se nanašajo na tržna leta ali premijska obdobja z začetkom 1. 1. 2010; obravnavana zadeva pa se nanaša na leto 2007. Tako je tudi stališče drugostopenjskega organa. Prvostopenjski organ pa se v obrazložitvi odločbe med drugim sklicuje na člen 80 Uredbe (ES) 1122/2009, ki v tej določbi ureja povrnitev neupravičenih plačil, vendar v zvezi z utemeljevanjem zavrnitve zahtevka za izplačilo plačilnih pravic, česar navedena določba ne ureja. Tako da je očitno, da na Uredbi (ES) 1122/2009 prvostopenjski organ svoje odločitve v nobenem delu ne temelji (tudi ne odločitve o povrnitvi neupravičenih plačil), kar je po presoji sodišča tudi pravilno.

Ker je sodišče ugotovilo, da odločitev v izpodbijani 5. točki izreka prvostopenjske odločbe temelji na nepravilni uporabi zakona, je na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi v tem obsegu ugodilo ter navedeno točko izreka odpravilo, zadevo pa v tem delu vrnilo organu v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo organ moral upoštevati pravno mnenje te sodbe ter v zadevi ponovno odločiti v 30 dneh od vročitve te sodbe (tretji in četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

K točki III. izreka: O tožnikovem stroškovnem zahtevku pa je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter mu odmerilo stroške postopka na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik), skupaj z 22 % DDV, ker je tožnikov pooblaščenec zavezanec za DDV; pri tem pa je zaradi le delnega uspeha prisodilo tožniku polovični znesek iz drugega odstavka 3. člena Pravilnika.