Jedro

Na tožencu je trditveno in dokazno breme, da si je tožnik s pogodbenim delom za druge podjetnike v spornem obdobju zmanjšal izpad dohodkov, ker ni delal in prejemal plače pri tožencu (7. člen ZPP). Pri tem je v skladu s tretjim odstavkom 243. člena Obligacijskega zakonika (OZ - Ur.l. RS, št. 83/01) mogoče upoštevati le dejanske zaslužke iz naslova takšnega dela, ne pa tudi zakonita izplačila iz naslova povrnitve potnih stroškov, če je šlo za delo, ki je bilo povezano s takšnimi stroški.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in tožencu naložilo, da tožniku iz naslova nadomestila plače za čas od 1.2.1996 do 9.6.1997 izplača mesečne bruto zneske v skupni višini 1.125.468 SIT, po obračunu davkov in prispevkov neto znesek zmanjšan za 25.000 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izračunanih neto zneskov in stroški postopka. Kot podlago za tako odločitev je upoštevalo pravnomočno sodbo sodišča v zadevi I Pd 101/96 o razveljavitvi toženčeve odločbe o prenehanju tožnikovega delovnega razmerja in priznanju pravice do izplačila plače v navedenem obdobju, do katere bi bil tožnik upravičen, če bi delal. Glede višine plače je izhajalo iz veljavnih zneskov izhodiščne plače za IV. tarifni razred po kolektivni pogodbi med delavci in zasebnimi delodajalci, ki je veljala za toženca, in dejanske ugotovitve, da je tožnik v času, ko zaradi nezakonite odpovedi delovnega razmerja ni delal pri tožencu, s priložnostnim delom zaslužil 25.000 SIT.

Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga toženec revizijo iz razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur.l. RS, št. 36/04). Dejansko pa v obrazložitvi sodišču druge stopnje očita, da se ni opredelilo do pritožbenih navedb v zvezi s tožnikovimi zaslužki v spornem obdobju. Navaja, da mu je uspelo dokazati, da je tožnik v spornem obdobju najmanj 58 dni opravljal delo pri drugem podjetniku, sodišče pa je na račun tega dela neutemeljeno upoštevalo le plačilo 25.000 SIT. Sodišču očita, da z upoštevanjem le dejansko ugotovljenih izplačil tožniku v spornem obdobju, namesto upoštevanja vrednosti njegovega dela za druge delodajalce, favorizira delo na črno.

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani, in tožniku, ki je nanjo odgovoril. V odgovoru navaja, da revizijski razlogi niso podani in predlaga njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

V skladu s 371. členom ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizijske navedbe, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih navedb glede višjih zaslužkov tožnika pri drugem delodajalcu v spornem obdobju, kar bi lahko pomenilo očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, niso utemeljene. Sodišče je poudarilo, da izplačila iz naslova povrnitve potnih stroškov, ki jih je imel tožnik v zvezi z vožnjami tovornjakov drugih podjetnikov, ne predstavljajo tožnikovega zaslužka, ki bi ga bilo mogoče upoštevati kot zmanjšanje škode, ker je bil pri tožencu nezakonito brez plače. Hkrati je poudarilo, da bi takšno zmanjšanje škode moral dokazati toženec, kar pa mu je uspelo le glede zaslužka 25.000 SIT.

Revizijsko sodišče soglaša, da je na tožencu trditveno in dokazno breme, da si je tožnik s pogodbenim delom za druge podjetnike v spornem obdobju zmanjšal izpad dohodkov, ker ni delal in prejemal plače pri tožencu (7. člen ZPP). Pri tem je v skladu s tretjim odstavkom 243. člena Obligacijskega zakonika (OZ - Ur.l. RS, št. 83/01) mogoče upoštevati le dejanske zaslužke iz naslova takšnega dela, ne pa tudi zakonita izplačila iz naslova povrnitve potnih stroškov, če je šlo za delo, ki je bilo povezano s takšnimi stroški. Na podlagi navedene določbe OZ je treba pri odmeri odškodnine pri kršitvi obveznosti poleg nastale škode upoštevati tudi korist, ki je upniku nastala v tej zvezi. Namen povračila materialnih stroškov v zvezi s službeno potjo je le nadomestilo povprečnih realnih stroškov, ki na taki poti nastajajo udeležencu. Povračilo potnih stroškov zato ne predstavlja plačila za delo oziroma koristi, ki bi nadomeščala izgubo izplačil iz naslova plače pri delodajalcu. Ker je na podlagi predlaganih in izvedenih dokazov sodišče ugotovilo, da je tožnik iz naslova opravljanja dela za drugega avtoprevoznika kot plačilo za delo prejel le 25.000 SIT, je pri odločanju o tožnikovem zahtevku utemeljeno upoštevalo le ta znesek, oziroma je v skladu z navedeno določbo OZ upoštevalo, da je za navedeni znesek tožnik sam zmanjšal škodo, ki mu je nastala zaradi nezakonitega izpada plače pri tožencu.

Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.