Jedro

Za utrditev nedenarne obveznosti dogovor o pogodbeni kazni ni v nasprotju z določbo 270. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni, tako da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Piranu z dne 12.5.2004 v veljavi v 1. in 3. točki in je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 204,50 EUR (prej 49.006,00 SIT), skupaj z eursko protivrednostjo zakonskih zamudnih obresti od 6.6.2003 do 31.12.2006 od zneska 49.006,00 SIT in zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 204,50 EUR od 1.1.2007 dalje ter ji povrniti izvršilne stroške v višini 109,81 EUR (prej 26.316,00 SIT), skupaj z eursko protivrednostjo zakonskih zamudnih obresti od 12.5.2004 do 31.12.2006 od zneska 26.316,00 SIT in zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 109,81 EUR od 1.1.2007 dalje ter pravdne stroške v višini 342,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.5.2007 dalje, vse v 15-ih dneh.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pritožbene stroške v višini 103,75 EUR v 15-ih dneh od prejema te sodbe, od poteka tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Piranu, opr. št. I 1 z dne 12.5.2004, razveljavilo še v 1. in 3. točki izreka in postopek ustavilo.

Zoper sodbo se po pooblaščencih pritožuje tožeča stranka zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da glede na to, da je bila naročniška pogodba sklenjena 24.11.2001, tožena stranka pa ni poravnala računa za opravljene telefonske storitve v višini 30,09 EUR (7.211,00 SIT), ki je zapadel v plačilo dne 8.4.2003 je očitno, da tožena stranka ni izpolnjevala svojih obveznosti in je s tem kršila pogodbo. Tožeča stranka je zato izkoristila pravico odstopiti od pogodbe, ki je bila dogovorjena v 16. alinei 3. tč. splošnih pogojev, ki določa, da tožeča stranka lahko kadarkoli in s takojšnjo veljavnostjo odstopi od naročniške pogodbe, v posledici naročniška pogodba preneha veljati in obenem preneha opravljati storitve po pogodbi in oz. ali preneha opravljati storitev iz kateregakoli drugega naslova in izklopi naročnika iz omrežja GSM, če: naročnik ne plača svojih obveznosti v skladu s pogodbo, če ne izpolnjuje obveznosti iz naslova naročniške pogodbe oz. prekrši objavljene pogoje za uporabo storitev omrežja GSM oz. ne izpolni drugih obveznosti po splošnih pogojih oz. veljavnih predpisih. Na podlagi predčasnega odstopa od naročniške pogodbe, le-ta terja od tožene stranke plačilo pogodbene kazni v višini 208,65 EUR (50.000,00 SIT) brez 20-% DDV. V zvezi s tem ponovno navaja, da se je s sklenitvijo pogodbe o prodaji telefonskega aparata z dne 24.11.2001 tožena stranka zavezala plačati pogodbeno kazen v višini 250,38 EUR (60.000,00 SIT) v primeru, če ne bi izpolnila pogojev iz 2. tč. prodajne pogodbe, ali pa, če bi tožeča stranka toženo stranko začasno ali trajno izključila iz omrežja GSM, ker ta ne bi v roku plačala zapadlih obveznosti po naročniški pogodbi. Kljub navedenemu tožeča stranka vtožuje plačilo pogodbene kazni zgolj v višini 240,50 EUR (49.006,00 SIT) z obrestmi in ne v celotni višini, to je 250,38 EUR (60.000,00 SIT), saj je tožena stranka imela kot dobropis na svojem računu pri tožeči stranki preplačilo naročnine, do katerega je prišlo v zvezi z računom z dne 29.5.2003. Pogodbena kazen je bila dogovorjena v 5. točki prodajne pogodbe, in sicer za primer, če kupec ne bi izpolnil obveznosti po 2. točki pogodbe. Ti pogoji so bili naslednji: da bo kupec hkrati sklenil z upnikom naročniško pogodbo, da od naročniške pogodbe ne bo odstopil najmanj 24 mesecev, da bo izpolnjeval vse prevzete obveznosti po naročniški pogodbi. Nadalje je bilo v 5. točki prodajne pogodbe dogovorjeno, da enako velja v primeru, če prodajalec kupca na podlagi splošnih pogojev za uporabo storitev omrežja GSM oz. zanj začasno ali trajno preneha opravljati del storitev, ker ni v roku plačal denarne obveznosti iz naslova naročniške pogodbe. Navaja tudi, da pogodbena kazen predstavlja razliko med ceno telefonskega aparata v redni prodaji in ceno, ki jo je za ta aparat plačala tožena stranka. V kolikor tožena stranka s tožečo stranko ne bi sklenila hkrati tudi naročniške pogodbe, tožeča stranka ji prav gotovo ne bi prodala telefonskega parata po simbolični ceni 0,004 EUR (1 SIT), temveč po ceni 250,38 EUR (60.000,00 SIT). Razliko med vrednostjo telefonskega aparata in zneskom, ki ga je tožena stranka plačala ob nakupu in sklenitvi naročniške pogodbe, bi tožeča stranka pokrila s tem, ko bi na podlagi opravljanja storitev za toženo stranko, ustvarila dohodek v obdobju 24-ih mesecev. Tožena stranka je tako telefonski aparat, za katerega bi sicer morala plačati 250,38 EUR, dobila zgolj za 0,004 EUR, seveda pod pogojem, da bo imela sklenjeno naročniško razmerje s tožečo stranko vsaj 24 mesecev. Strinja se z navedbami sodišča, da pogodbene kazni ni mogoče zahtevati zaradi kršitve denarne obveznosti, torej zato, ker tožena stranka ni plačala vtoževanega zneska ali pa ga plačala z zamudo. Vendar pa je s tem, ko tožena stranka ni izpolnjevala svojih denarnih obveznosti po naročniški pogodbi, hkrati kršila prodajno pogodbo, po kateri je imela tožena stranka tudi nedenarno obveznost. Glede na besedilo 5. tč. prodajne pogodbe, ki določa, da je kupec dolžan plačati pogodbeno kazen, če ne izpolni pogojev iz 2. tč. prodajne pogodbe, je šteti, da je tožena stranka odstopila od prodajne pogodbe, posledično od 2. točke prodajne pogodbe, ki mu nalaga nedenarno obveznost. Zato je tožeča stranka mnenja, da ima na podlagi 1. odst. 251. čl. OZ pravico zahtevati bodisi izpolnitev obveznosti po prodajni pogodbi, bodisi pogodbeno kazen, zato predlaga, da se pritožbi ugodi, sodbo razveljavi oz. spremeni, tako da se zahtevku ugodi oz. podrejeno vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je postopek pravilno vodilo po pravilih, ki veljajo za postopke o sporih majhne vrednosti. V sporih majhne vrednosti se po določbi 1. odst. 458. čl. ZPP lahko izpodbija sodba samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, medtem ko je na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje vezano tudi sodišče druge stopnje. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo naslednja pravnorelevantna dejstva: pravdni stranki sta dne 24.11.2001 sklenili pogodbo o prodaji telefonskega aparata po prodajni ceni 1,00 SIT, pogodba o prodaji je bila sklenjena pod pogojem, da toženec sklene s tožečo stranko naročniško razmerje za 24 mesecev in da bo izpolnjeval prevzete obveznosti po naročniški pogodbi, dne 24.11.2001 sta pravdni stranki sklenili tudi naročniško pogodbo za dobo 24 mesecev, v 5. točki pogodbe o prodaji telefonskega aparata je bilo določeno, da se kupec zaveže v primeru, če ne bi izpolnjeval pogojev iz 2. točke te pogodbe, plačati pogodbeno kazen v višini 60.000,00 SIT, zaradi neplačanih telefonskih storitev je tožeča stranka prekinila naročniško razmerje in v skladu z 8. alineo 5. točke splošnih pogojev za toženca trajno prenehala opravljati storitve in ga trajno izključila iz omrežja GSM, z neizpolnjevanjem prevzetih obveznosti po naročniški pogodbi je toženec kršil določbo 2. točke pogodbe o prodaji telefonskega aparata, zato mu je tožeča stranka v skladu s 5. točko pogodbe o prodaji telefonskega aparata izstavila račun za plačilo pogodbene kazni, zmanjšane za upoštevano plačilo naročnine (katero je toženec izvršil 2.7.2003 v višini 7.211,00 SIT).

Gornje ugotovitve pravilno povzema tudi pritožba, da je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je prišlo do predčasne prekinitve naročniškega razmerja, ker toženec svojih obveznosti po naročniški pogodbi ni izpolnjeval, za tak primer se je v 5. točki prodajne pogodbe zavezal plačati pogodbeno kazen. Pravno podlago za odločitev o tožbenem zahtevku predstavljata v obravnavanem primeru obe dne 24.11.2001 sklenjeni pogodbi. V prodajni pogodbi se je toženec zavezal izpolnjevati obveznosti po naročniški pogodbi, kar pa ni bilo le v obveznosti plačevanja naročnine (denarne obveznosti) ampak predvsem v vztrajanju v naročniškem razmerju najmanj 24 mesecev. Prav za tak primer je bila dogovorjena pogodbena kazen, kar izhaja iz konteksta celotne prodajne pogodbe v zvezi z 8. alineo 5. točke splošnih pogojev in na kar pritožba utemeljeno opozarja. V takem primeru (za utrditev navedene nedenarne obveznosti, vztrajanja pri naročniškem razmerju najmanj 24 mesecev) pa dogovor o pogodbeni kazni ni v nasprotju z določbo 270. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR (v zvezi s 1060. čl. Obligacijskega zakonika). Prvostopenjsko sodišče je zato citirano določbo zmotno uporabilo, saj ta v obravnavanem primeru ne pride v poštev, posledično je bilo treba pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo spremeniti (4. odst. 358. čl. ZPP), tako da se sklep o izvršbi obdrži v veljavi v 1. in 3. točki izreka kot vse izhaja iz izreka tega sklepa, pri čemer je pritožbeno sodišče v skladu z določbami 1. in 4. odst. 13. čl. Zakona o uvedbi EUR (Ur. l. RS, št. 114/06) tolarske zneske preračunalo v EUR-e. Zaradi spremembe odločitve o glavni stvari, je pritožbeno sodišče odločilo tudi o pravdnih stroških (165. čl. ZPP). Zaradi uspeha v pravdi, je tožeča stranka upravičena do povrnitve pravdnih stroškov, odmerjenih po stroškovnikih v spisu, v skladu z odvetniško in taksno tarifo v višini 342,23 EUR (za prvo pripravljalno vlogo 100 točk, za vlogo z dne 18.2.2005 20 točk, prvo pritožbo 125 točk, za narok in odsotnost iz pisarne skupaj 140 točk, za vlogo z dne 18.5.2007 in z dne 22.6.2007 po 20 točk in za končno poročilo stranki 50 točk, z upoštevanjem 2 % materialnih stroškov in 20 % DDV ter za sodne takse ter potne stroške pooblaščenca v skupni višini 75,38 EUR).

Toženec je dolžan povrniti tožeči stranki, ki je uspela s pritožbo, tudi pritožbene stroške v višini 103,75 EUR z obrestmi (za pritožbo 100 točk z upoštevanjem 2 % materialnih stroškov in 20 % DDV ter sodno takso v višini 47,58 EUR), kot vse izhaja iz izreka.