Jedro

Napačno je stališče pritožnice, da naj bi bil prenos judikatnih terjatev zaradi varovanja nevtralnega položaja dolžnika mogoč le v kvalificirani obliki.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točki I. razveljavi. Tožba se v delu, v katerem tožeča stranka zahteva ugotovitev, da je bila Pogodba o odstopu terjatev CESIJA z dne 20.7.2012, ki sta jo sklenila odstopnik terjatve A. d.o.o. in prevzemnik terjatve B. d.o.o. pravno veljavno sklenjena, zavrže. II. Sicer se pritožba zavrne in se v točki II in III potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je okrožno sodišče ugotovilo, (I) da je Pogodba o odstopu terjatve Cesija, ki sta jo dne 22.7.2015 sklenila odstopnik A. d.o.o., in tožnik kot prevzemnik (v nadaljevanju Pogodba o odstopu terjatve) veljavna ter (II) da je tožnik upnik terjatve na plačilo 6.510,03 EUR, ki je bila pravnomočno ugotovljena v postopku prisilne poravnave s sklepom okrožnega sodišča o potrditvi prisilne poravnave St. 1436/2012, katere dolžnik je toženec. Odločilo je še, da mora toženec tožniku povrniti njegove pravdne stroške v celoti.

2. Zoper sodbo se zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev postopka pritožuje tožena stranka. Sodišče je modificiralo tožbeni predlog tožnika, s čimer je prekoračilo tožbeni zahtevek. Toženec ni trdil, da bi bil prenos judikatnih terjatev prepovedan, temveč le to, da je zaradi varovanja položaja dolžnika dovoljen le v posebni kvalificirani obliki, ki je po svoji dokazni moči izenačena z odločbo oziroma drugo javno listino ali po zakonu overjeno listino, ki je terjatvi sploh dala značilnost judikatne terjatve. Podrejeno pa je ugovarjal, da tudi v primeru, da bi bil prenos v navadni obliki dovoljen, lahko prevzemnik to terjatev uveljavlja le v okviru splošnih zastaralnih rokov. Sodišče je v izpodbijani sodbi zavzelo drugačno, po mnenju toženca napačno materialnopravno stališče. Zavrnilo je vse toženčeve ugovore, zlasti ugovor glede izpostavljenosti dolžnika dvakratni izpolnitvi iste obveznosti (glede na načelo formalnosti v izvršilnem postopku in določbo 24. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ). Ni razumno, da bi prevzemnik imel v razmerju do odstopnika terjatve krajši zastaralni rok (če bi dolžnik izpolnil odstopniku in bi prevzemnik od odstopnika zahteval, da izpolnitev prepusti njemu) kot v razmerju do dolžnika. Terjatev, priznana v postopku prisilne poravnave, je zapadla v plačilo 4.3.2017, predmetna tožba pa je bila vložena novembra 2020, zato je zahtevek zastaral. Ker je toženec ta ugovor podal že v okviru postopka na prvi stopnji, tožnik ni imel več pravnega interesa za ugotovitveno tožbo, saj mu uspeh ne bi prinesel nobene pravne koristi. Sodišče se do toženčevih ugovorov proti materialnopravnem stališču ni opredelilo niti z besedo, zato je sodba obremenjena tudi s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

3. V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka pritrdila razlogom sodišča prve stopnje in predlagala zavrnitev pritožbe. Meni, da je bila sprememba izreka zgolj gramatikalna.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožnica pravilno opozarja, da je sodišče v točki I. izpodbijane sodbe odločalo preko zahtevka. Ugotovilo, je da gre pri zahtevku, kot je bil postavljen, za ugotavljanje dejstva. Sodišče v pravdnem postopku odloča v mejah postavljenih zahtevkov in nima pooblastila, da zahtevek samo popravi, zato je bilo treba odločitev v točki I razveljaviti (357. člen ZPP). Ker ugotovitvena tožba za ugotavljanje dejstev ni dopustna, že sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da je predmet tožbe v točki II ugotovitev dejstva, je bilo treba v nadaljevanju tožbo v tem delu zavreči (181. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP).

6. Povedano pa v ničemer ne vpliva na pravilnost in zakonitost odločitve v točki II. Za odločitev o tem, ali je tožeča stranka upnik sporne terjatve, je sicer vprašanje, ali je Pogodba o odstopu terjatve veljavna, odločilno, vendar gre po svoji pravni naravi za predhodno vprašanje, o katerem ni nujno, da je odločeno v izreku sodbe. Prenos je sporen v razmerju prevzemnik – dolžnik, zato ima tožeča stranka pravni interes za ugotovitveno tožbo zoper dolžnika, da je upnik sporne terjatve.

7. Za veljavnost pogodbe o cesiji se ne zahteva nobena oblika. Tožena stranka pa ni imela nobenih drugih ugovorov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotavljati napake pri sklenitvi pogodbe ali ki bi vplivali na veljavnost pogodbe. Zato ne more biti dvoma, da je Pogodba o odstopu terjatve veljavno sklenjena in da je prišlo do prenosa terjatve, ki je bila njen predmet, na tožečo stranko. Ker je cesijska pogodba razpolagalni pravni posel, je s prenosom terjatve le-ta prenehala biti del premoženja kasneje izbrisane družbe. V zvezi z veljavnostjo Pogodbe o odstopu terjatve se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na določbo 24. člena ZIZ. Ta z veljavnostjo cesije nima nobene zveze. Zaradi načela formalnosti, ki velja v izvršilnem postopku, in zaradi katerega izvršilno sodišče ne more ugotavljati spornih dejstev, velja v primerih, ko se izvršba zahteva na podlagi izvršilnega naslova, v katerem predlagatelj postopka izvršbe ni naveden kot upnik, da mora prenos temeljiti na javni ali po zakonu overjeni listini. Povedano pomeni samo to, da zgolj na podlagi Pogodbe o prenosu terjatve, ki ni bila sklenjena v obliki javne ali po zakonu1 overjene listine, izvršilno sodišče ni moglo dovoliti izvršbe. Namesto tega mora upnik predložiti pravnomočno odločbo, izdano v pravdnem postopku, s katero bo izkazal prenos terjatve. 24. člen ZIZ torej ne ureja veljavnosti prenosa, temveč le dokazovanje prenosa za potrebe izvršilnega postopka. Zato je napačno stališče pritožnice, da naj bi bil prenos judikatnih terjatev zaradi varovanja nevtralnega položaja dolžnika mogoč le v kvalificirani obliki2. Položaj, ko bi dolžnik izpolnil prevzemniku, nato pa ga bi na podlagi izvršilnega naslova terjal še odstopnik, v predmetni zadevi ni mogoč, saj je odstopnik prenehal obstajati. V tem se položaj v tej zadevi bistveno razlikuje od položaja, ki ga v pritožbi predstavlja toženec. Tudi če bi še obstajal, pa do dvojnega poplačila ne bi moglo priti, saj bi imel dolžnik ugovor proti odstopniku, da je že izpolnil prevzemniku in to na podlagi Pogodbe o odstopu terjatve, na podlagi katere terjatev ni več v premoženju odstopnika (kot rečeno, gre za razpolagalni pravni posel). Položaj dolžnika se zato s spremembo upnika (ne glede na obliko, v kateri je sklenjen pravni posel) v ničemer ne spremeni. Sodišče prve stopnje je na podlagi vsega povedanega zahtevku v točki II pravilno ugodilo.

8. Drži, da je pravni interes tožeče stranke vezan na to, ali je terjatev v izvršilnem postopku mogoče izterjati in v zvezi s tem, ali je terjatev morda zastarana. Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da s prenosom judikatna terjatev ostane judikatna in to ne glede na obliko pogodbe o odstopu terjatve, saj oblika ni pogoj za veljavnost cesije. Sporna terjatev zato ni zastarana. Po določbi 421. člena Obligacijskega zakonika (OZ) ima prevzemnik nasproti dolžniku enake pravice kot jih je imel do odstopa nasproti njemu odstopnik. Tožena stranka s svojimi argumenti (na katere je sodišče prve stopnje ustrezno odgovorilo, saj je obrazložilo svoje materialnopravno stališče) ne more uspeti. V razmerju odstopnik – prevzemnik (če bi pred obvestilom o prenosu dolžnik izpolnil odstopniku) bi tudi v primeru, da bi do odstopa judikatne terjatve prišlo s pogodbo, na kateri je podpis odstopnika overjen pri notarju (in bi torej bil izpolnjen pogoj iz 24. člena ZIZ), veljal drugačen zastaralni rok kot v razmerju prevzemnik - dolžnik.

9. Na podlagi vsega povedanega je pritožbeno sodišče pritožbo zoper točko II izpodbijane sodbe kot neutemeljeno zavrnilo in v tej točki potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). V posledici je pritožbo zavrnilo tudi glede točke III, saj je tožeča stranka uspela z bistvenim delom zahtevka, odločanje o I. točki zahtevka pa ni povzročilo nobenih dodatnih stroškov.

10. Enako kot za stroške postopka na prvi stopnji, velja tudi za stroške tožene stranke v pritožbenem postopku. Strošek odgovora na pritožbo pa glede na vsebino pritožbe in odločitev v zadevi ter glede na vsebino odgovora na pritožbo pa ni bil potreben strošek postopka v smislu 155. člena ZPP.

1 Po sodni praksi za "po zakonu overjeno listino" zadošča, da je podpis odstopnika notarsko overjen. Povedano pomeni, da ni nujno, da ima listina, ki dokazuje prehod terjatve, naravo izvršilnega naslova. Primerjaj odločbi VSL II Ip 3223/2017 in II Ip 423/2018, obe izdani v okviru izvršilnega postopka. 2 Na tovrstne ugovore je sodišče prve stopnje pravilno odgovorilo v točki 11. izpodbijane sodbe.